[VIDEO] Grozljive Orwellovske metode Udbe

Igor Omerza.

Povprečno vsak sedmi državljan je deloval in zbiral varnostno-operativne podatke za Udbo. Na podlagi tako široko zastavljene mreže agentov je Udba vedela za vse podrobnosti vsakega posameznika. Udba je bila uradno razpuščena leta 1990 z razpadom Jugoslavije. Ker ni bilo lustracije, so njihove mreže in povezave ostale in verjetno podtalno delujejo še danes. 

Igor Omerza je eden redkih raziskovalcev, ki po arhivih sistematično raziskuje ostanke neuničenih dokumentov o zločinskem delovanju te nekdanje jugoslovanske tajne službe. Večina udbovcev je bila neizobraženih. Zasledovali so in prisluškovali ter vodstvu komunistične partije pisali dolga poročila. Danes ti mali upokojenci niti ne predstavljajo nevarnosti za demokratični režim.

Ostanke omrežja vodilnega komunističnega vrha pa še danes vidimo na osrednjih slavnostnih prireditvah. Tako kot na zadnji, kjer so Cirilu Zlobcu v imenu Mestne občine Ljubljana podelili naziv častnega meščana. V prvi vrsti sta sedela Milan Kučan in Zoran Janković, za njima pa veliki boter Udbe Janez Zemljarič. “Kaže pa se, da jim to moje raziskovanje ni povšeči,” je dejal Omerza.

Knjiga je moralno zadoščenje za vse žrtve Udbe
V svoji zadnji knjigi se je Omerza osredotočil na ljubljanski proces iz leta 1984, ko so bili na politično montiranem sodnem procesu obsojeni Bolgari, ki so živeli v Sloveniji, z njimi pa pa še dva Slovenca in dva Srba. Zadnji obsojenec Aleksander Aleksandrov je bil iz Sremske Mitrovice izpuščen leta 1992 – po 12-letni zaporni kazni, ki jo je nedolžen prestal kot žrtev udbovskega montiranega procesa. V knjigi avtor natančno in dokumentirano dokaže, da sta bili preiskava in samo sojenje sramotna in odurna montaža, ki so jo jugorežim in njegova tajna politična policija (Udba) ter vojaška politična policija (Kos) uprizorili zaradi političnega maščevanja na montiranem procesu proti jugoslovanskemu državljanu v Bolgariji.

Anatomsko seciranje Udbe
Knjiga, ki opisuje resnično zgodbo in je povezana zbirka uradnih dokumentov, predstavlja vpogled v ozadje delovanja Udbe. Proces, ki ga je skonstruirala slovenska Udba, se začne leta 1979, ko bolgarska tajna služba v Sofiji aretira takratnega jugoslovanskega upokojenega obveščevalca in nekdanjega uslužbenca makedonskega ministrstva za notranje zadeve Mihaela Koševskega. Na bolgarskem montiranem procesu ga v samo štirih urah obsodijo na 10-letno strogo zaporno kazen v vojaškem zaporu.

Trenja in napeti odnosi med obema komunističnima državama – Bolgarijo in Jugoslavijo dosežejo vrunec. V Beogradu se alarmantno zbere vodstvo Udbe in Kosa ter se po nalogu Tita in federalnega vodstva dogovori za protiudarec – montiran proces proti bolgarskim državljanom, ki se nahajajo v Jugoslaviji.

Isti sodelavci Udbe tako v procesu proti Agopu Stepanjanu kot v procesu proti četverici JBTZ
“Zanimivo je, da se v tem procesu 1984 pojavljajo ista imena kot pri največjem zmontiranem procesu JBTZ. To so Eržen, ki je bil načelnik Udbe od julija 1984, pred njim Bračko, Boris Zore, šef ljubljanske Udbe, ki je bil kasneje premeščen v Beograd. Zanimivo je, ko so leta 1984 te žrtve premestili na Metelkovo, so udbovci še vedno hodili tja in jih zasliševali, mučili in se izživljali nad njimi. Čeprav so bili že obsojeni, so hodili tja in iskali “dokaze”. Ker jih ni bilo, so si jih pač morali izmisliti. Samo v tem je ta velika razlika med procesom  JBTZ, kjer Janšo in Tasiča predajo vojski in se Udba umakne,” pravi raziskovalec Omerza in hkrati poudarja, da bi se proces proti četverici JBTZ, če ne bi javnost protestirala, verjetno ravno tako končal z zapornimi kaznimi in enakim mučenjem.

Grozljiva izpoved žrtve
Pričevanje Cvete Stepanjan o delovanju Udbe je pretresljiva izpoved žrtve, ki so jo z mučenjem, pretepanjem in grožnjami silili, da bi priznala moževo sodelovanje v bolgarski tajni službi in neobstoječih terorističnih akcijah. Stepanjanova pripoveduje o tragičnem življenju svoje družine po letu 1984, ko je Udba zaprla njenega moža, Bolgara Agopa, ki je bil leta 1984 obsojen na 9-letno kazen strogega zapora zaradi vohunstva in sovražne propagande.

Tragična pot Agopa Stepanjana
“Najprej je bil na Metelkovi, potem na Povšetovi, nato v Sremski Mitrovici, od koder so ga odpeljali v zapor na Banjico v Beograd, potem v Zabelo v Požarevcu, kjer je bil v samici v prvem paviljonu. Šele leta 1986 sem dosegla, da so ga premestili na Dob. Stroške transporta in za dva spremljevalca sem morala sama plačati,” o agoniji svojega pokojnega moža Agopa pripoveduje Stepanjanova, ki ni poznala razlogov za moževo aretacijo.

Udba in Orwellovske metode
“Ti zmontirani politični procesi so tipično Orwellovska metoda. Ne samo da zaslišani priznavajo stvari, ki jih niso zagrešili, ampak že verjamejo v to, kar priznavajo,” opiše delovanje tajne policije Omerza.

“Tudi mož ni vedel, zakaj se gre, saj ni nihče vedel,” pove še vedno pretresena Cveta Stepanjan. “To ni bila samo Udba, to je bila tudi vojska in Kosovci, ki so izvajali grozne pritiske name in na celo družino. Odpeljali so me na Povšetovo in me obtožili za vohunstvo po 128. členu. Moje tri otroke – šestletna dvojčka in osemletnega sina – so pustili same v stanovanju. Grozili so mi s 3-letno zaporno kaznijo, v kolikor ne potrdim, da sem vohunka. Predočili so mi papir, na podlagi katerega so trdili, da sem se fotografirala pred vojašnico v Bohinjski Beli. Fotografij mi pa niso pokazali, saj jih niti niso mogli imeti, ker tam nikoli nisem bila. Potem so mi začeli groziti, da mi bodo otroke odpeljali v poboljševalnico v Preddvor. Skoraj bi me zlomili. Potem pa sem si rekla – saj vendar nismo nikomur nič žalega storili. Boriti se moram za resnico. In s to Igorjevo knjigo in z vsemi dokumenti je resnica končno prišla na dan.”

Ko se je Udba spravila na njene tri otroke …
Ko se je Udba spravila na njene tri otroke, je bila psihično zlomljena Cveta – na račun življenja otrok – pripravljena “priznati” in podpisati vse.

Prvič so ji dovolili obisk po dveh letih

»Torej od aprila l.84, so mi šele januarja l.86 - dovolili obiskati Agopa. V tem času sem ga iskala po vseh zaporih takratne Jugoslavije. Odgovorili so mi celo, da ga ni nikjer," pretreseno izpove Cveta Stepanjan

»Torej od aprila leta 1984 so mi šele januarja leta 1986 dovolili obiskati Agopa. V tem času sem ga iskala po vseh zaporih takratne Jugoslavije. Odgovorili so mi celo, da ga ni nikjer,” pretreseno izpove Cveta Stepanjan

Cveta Stepanjan je šele januarja 1986 lahko obiskala moža v zaporu v Požarevcu.

Pretepli so ga do neprepoznavnosti
“Cel  je bil obtolčen, po telesu krvav in na glavi je imel gnojne rane. Bil je neprepoznaven, spremenjen. Nisem ga prepoznala. Vprašala sem ga: ‘Si ti, Agop?’ Potem pa je odgovoril s sklonjeno glavo: ‘Ja, Cveti.’ Samo Agop me je klical Cveti, tako sem bila prepričana, da je res on. Nisem več vedela, kaj naj naredim.  Ko sva s sestro prispele v Ljubljano, sem takoj odšla na Sekretariat za pravosodje h gospe Jerkovič. Pa niso mogli nič. Ko sem prispela domov v Duplje, me je čakala disciplinska, ker je v trgovini paradižniku rok pretekel, čeprav sem bila na dopustu. Doma me je pa pričakal sin, ki so mu obe nogi zlomili. Težko je bilo. Zdaj lahko povem, še dobro, da smo po vseh teh pritiskih ostali živi,” se spomnja Cveta Stepanjan.

Tudi Milan Kučan je vedel za proces
“Tudi slovensko politično vodstvo je vedelo za te procese. Leta 1987 je Milan Kučan dobil dokument Zvezne pomilostitvene komisije, kjer črno na belem piše, da se v preiskovalnem postopku pod sistemom režima dogaja nasilje. Majda Gaspari, ki je bila v tej komisiji, mu je ta dokument  predala in Kučan ga je naprej distribuiral po komunističnem vrhu,” trdi Igor Omerza, ker je iz dokumentov razvidno, da je bil Kučan o zadevi obveščen. Tudi Cveta Stepanjan je avgusta leta 1988 na Kučana naslovila pismo, a odgovora ni prejela.

Kot da se ni zgodila demokratična in samostojna Slovenijia

 »Sem si rekla, zdaj se bo pa obrnilo. Razveljavili bodo. Rekli bodo, da je bila takrat druga država in da so to morali delati, ker so jim tako naročili. Samo ni bilo tako. Vsa leta kasneje sem hodila še na sodišče vlagala za obnovitev postopka, za varstvo zakonitosti postopka. Potem so spet začeli z zasliševanji," pove Cveta S.

»Sem si rekla, zdaj se bo pa obrnilo. Razveljavili bodo. Rekli bodo, da je bila takrat druga država in da so to morali delati, ker so jim tako naročili. Samo ni bilo tako. Vsa leta kasneje sem hodila še na sodišče, vlagala za obnovitev postopka, za varstvo zakonitosti postopka. Potem so spet začeli z zasliševanji,” pove Cveta Stepanjan

Leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna, je Stepanjanova pomislila, da bo proces razveljavljen in bo pravici z izpustitvijo njenega moža Agopa zadoščeno. Vendar ni bilo tako.

Njegove zadnje besede so bile: Prekleti komunisti

“Ta obnova postopka je bila grozna. Na Silvestra 31. decembra 2003 so pa napisali, da so po 133. členu o sovražni propagandi postopek razveljavili in čez 19 dni je pa moj mož umrl. 4. jauarja, ko sem mu to brala, se ni zavedal več,” s solzami v očeh pove Cveta Stepanjan, ko se spominja moževih zadnjih besed: “Njegove zadnje besede so bile: ‘Prekleti komunisti.’ To je trikrat ponovil.”

Takratni akterji se še vedno sprehajajo po Kranju
“Tudi v demokratični Sloveniji so mi lagali in prikrivali ozadje svojega zločinskega početja. Akterji, ki so sodelovali v tem udbaškem izživljanju, se še vedno sprehajajo po Kranju. Povsod jih vidim – te, ki so to z nami počeli,” vidno pretresena Cveta Stepanjan opiše izkušnje z nikoli pozabljenimi sodelavci Udbe.

“Oprala sem ime pokojnega moža Agopa. S to knjigo smo dokazali njegovo nedolžnost in pokazali na zločine Udbe,” z olajšanjem pove Stepanjanova.

Priznal je vse, samo da nehajo z mučenjem
“Zame je Agop pravi junak. /…/ Agopa so držali en dan v civilnem priporu in naslednji dan so ga predali v vojaški zapor, kjer se je zlomil. Podvržen je bil nekajdnevnemu zasliševanju, fizičnemu mučenju, psihološkim pritiskom. Agop jim je govoril lokacije zakopanega eksploziva, samo da bi prenehali s torturami. Najhuje ga je čakalo leta 1985 v Beogradu, po obsodbi, kjer so ga mučili z električnimi palicami. Še vedno so iskali eksploziv,” nečloveško mučenje Cvetinega moža opisuje Omerza.

“Uničenih je 90 % udbovskega arhiva. Verjetno se bo še kaj našlo. Ostalo bo šlo v pozabo,” je zgrožen Omerza. Najbolj obremenjujoče dokumente je Udba po hitrem postopku uničila. “V 90-ih bi morali udbaše sprocesirati. Danes pa, kar se tiče slovenskega pravosodja, ne pričakujem nič,” še pravi raziskovalec Resnice.

Sofija Pika Simič