fbpx

[Video] Pred 70 leti so, po navodilih vodstva partije in v sodelovanju z upravo državne varnosti, ljubljanskega škofa Vovka polili z bencinom in zažgali

Anton Vovk

Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot pesnik France Prešeren, ki je bil Vovkov prastric. V Katoliški cerkvi na Slovenskem se danes spominjajo 70. obletnice zažiga tedanjega ljubljanskega škofa, ob obletnici bo nadškof Stanislav Zore zvečer daroval mašo v stolnici. Vovka so pred 70 leti neznanci pričakali na železniški postaji v Bršljinu v Novem mestu, tja se je pripeljal z vlakom, da bi v bližnjih Stopičah blagoslovil obnovljene cerkvene orgle. Ljubljanski škof je utrpel hude opekline, a je preživel. Iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije je jasno razvidno, da je zažig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z Upravo državne varnosti. “Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda,” je Vovk iz bolnišnice napisal arhitektu Jožetu Plečniku, ki je imel Vovka za najslavnejšega škofa v zgodovini ljubljanske škofije.

Zločin se je leta 1952 zgodil, ko je bil ljubljanski škof Anton Vovk skupaj s spremljevalcema, duhovnikoma Francem Kimovcem in Francem Čampo, na poti v Stopiče, kjer naj bi blagoslovil prenovljene orgle. To je bil le eden v vrsti poskusov atentatov nanj, med drugim na spletu najdemo zabeležen še poskus atentata v Kočevski Reki – tam je bil za pokopališkim obzidjem v pripravljenosti mitraljezec. Vendar pa takrat do napada ni prišlo, saj se je Vovk odločil iti po drugi poti. 20. januarja pred 70 leti se je napad na škofa pričel že na vlaku. Tam so njega in njegove spremljevalce polili s karbolinejem. Ker se je to zgodilo sredi predora, se niti niso zavedali, kaj točno se je zgodilo. Ko so prispeli do Novega mesta, so ljudje na postaji z vpitjem zahtevali, da gre nazaj, od koder je prišel. “Novo mesto je zibelka partizanstva in ne pustimo, da bi izdajalec vanj stopil. Nazaj! Hudič! Nazaj,” naj bi nanj vpili. Ob tem so ga obmetavali s kepami, tolkli s pestmi in tudi s palico, nekdo ga je tudi tako močno sunil, da se je opotekel. Vovk se je vrnil v vagon. Ljudje so še naprej vpili “ubijmo hudiča”, nato pa je prišel Avgust Mežnaršič, ki je pričel po Vovku iz steklenice brizgati bencin, nekdo drug pa je vanj vrgel prižgano vžigalico.

Vovk je ogenj na srečo uspel zadušiti, pomagal mu ni nihče, niti policist, ki je bil tam prisoten. Prišla sta dva oznovca v civilni obleki, ki sta Vovku ukazala, naj gre iz čakalnice – kamor se je vmes umaknil,  ponovno nazaj v vagon, kjer naj bi bil varen do odhoda vlaka. Ljudje so se ponovno zagnali za njim, vpili in ga tepli s palicami po hrbtu. Do njega je nato le s težavo prišel zdravnik, da bi Vovka oskrbel. V bolnišnico ga ni odpeljal, saj je bilo jasno, da ljudje tega ne bi pustili. Prispel je tudi rešilec, ki pa so ga takoj obstopili in preprečili, da bi se še kam odpeljal. Čim se je pojavil kdo, z namenom da bi Vovku pomagal, so ga pretepli. Vlak se je končno, po štirih urah in pol odpeljal nazaj v Ljubljano. Ves ta čas  so na postaji vztrajali isti ljudje, kar je kazalo na to, da je bilo vse izvršeno po navodilih oblasti. V bolnišnico je Vovk prejemal anonimna sramotilna pisma, že v prvem tednu ga je dvakrat obiskal oznovec Zdenko Roter.

Mežnaršič dobil 10 dni zapora, preostale udeležence zažiga pa je oblast še nagradila
Škofijski ordinariat Ljubljana je na Javno tožilstvo FLRJ v Beogradu in Javno tožilstvo LRS v Ljubljani podal prijavo zoper neznane storilce zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo, zoper svobodo in pravice državljanov, zoper čast in dobro ime ter zoper javni red in pravni promet. Obravnava je potekala na Okrajnem sodišču v Novem mestu 14. februarja 1952.  Mežnaršič  je bil spoznan za krivega poizkusa storitve težke telesne poškodbe oziroma poškropitve plašča Vovka, ki se je potem iz “neugotovljenega” vzroka vnel. Obsojen je bil na 10 dni zapora – kot olajševalno okoliščino je sodišče upoštevalo dotedanjo obtoženčevo neoporečnost in triletno aktivno sodelovanje v narodnoosvobodilnem boju. Ostali neposredni udeleženci zažiga niso bili nikoli kaznovani, še več, oblast jih je v kasnejših letih bogato nagradila. Oblast je skušala v javnosti zažig prikazati kot neljub incident množice domoljubov, ki je v škofu videla predstavnika sodelavcev z okupatorjem, pod katerim je Slovenski narod toliko trpel. Kljub temu je iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije jasno razvidno, da je zažig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z Upravo državne varnosti.

Že pred leti je na simpoziju o škofu Vovku dejal zgodovinar dr. Stane Granda, da je zelo žalostno, da organizatorji zažiga niso bili nikoli kaznovani, oblast se jim je za njihovo dejanje v kasnejših letih celo bogato oddolžila. “Svojevrstna sramota Slovenije kot pravne države je dejstvo, da moramo o pobudnikih in naročevalcih napada še vedno ugibati. Še vedno so živi ljudje, ki o tem vedo iz prve roke in bi lahko vse zadovoljivo pojasnili.” Granda je postregel z dokazi, da je zažig pripravila in vodila partija in ne njeni samovoljni posamezniki, so zapisali v Dolenjskem listu.

Odziv javnosti glede zažiga je bil tako porazen za oblast, da je udba morala ustvariti (še en) mit
Edvard Kardelj
je bil mnenja, da je za preganjanja kriva cerkev sama, ker se noče sprijazniti s komunistično revolucijo in zase še vedno zahteva privilegiran položaj v družbi. Napad na škofa Vovka v Novem mestu je bil po Kardeljevem prepričanju le svarilo cerkvi, naj se izogiba delovanju proti oblasti, ker ljudstvo tega naj ne bi trpelo. Decembra 1952 je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z Vatikanom. Kardelj je ob tem delal, da je socializem v Jugoslaviji dejstvo, ki se mu mora vrh Katoliške cerkve prilagoditi, tako kot se mu je prilagodila nižja duhovščina, organizirana v duhovniška društva. O zločinskem dogodku so takrat poročali številni tuji mediji, kar ni prispevalo k mednarodnem ugledu Jugoslavije in je takratno oblast postavljalo v slabo luč. Po nekaterih pričevanjih je zato Josip Broz Tito skušal omiliti sramoto tudi tako, da je telefoniral zdravnikom v Ljubljano, naj Vovka na vsak način rešijo, poleg tega naj bi se dnevno zanimal za njegovo zdravje. To je bil sicer le udbovski piar, mit ki ga je bila partija primorana ustvariti. Nad požigom naj bi bil tako zgrožen še sam maršal, da se zaradi dogodka kasneje ni hotel ustaviti v Novem mestu, češ “Neću u ovaj grad, gde pope pale,” je pisal Časnik.

Sara Bertoncelj