fbpx

Virgil Gomizel: S ponosom šel v partizane, z odporom spremljal krvave posledice

So to "vrednote" Borcev za vrednote NOB? (Foto: STA)

Živel je pod tremi totalitarizmi in ni nikoli obiskoval slovenske šole. S 15 leti se je priključil partizanskemu boju, ki ga je po pokolu nemških ranjencev in z uvedbo revolucije, ki ga je spravila na Goli otok, postavil pod vprašaj. 

Moje življenje Virgila Gomizla je edinstvena avtobiografija Slovenca-Kraševca, rojenega v Križu pri Sežani, ki je bil zaznamovan s tremi totalitarizmi – rojen pod Italijo se je pod partizani boril proti Nemcem in kot perspektiven borec padel pod kolesje tajne politične policije ter bil poslan na Goli otok.

Avtor Virgil Gomizel se predstavitve svoje knjige ni mogel udeležiti, saj živi v Avstraliji, zato so v njegovem imenu predstavitev pripravili na študijskem centru za narodno spravo. Uvod je predstavila direktorica centra Andreja Valič Zver, preostali gosti debate pa so bili sodelavec centra Renato Podbrščič, urednik založbe Mladika Marij Maver in nekdanji politični zapornik Andrej Aplenc.

Življenjske zgodbe so tako pestre in tragične, da je spomine strnil v enkratno pričevanje, ki ga je celo Alojz Rebula, ugledni pisatelj iz zamejstva, označil za “tako naravno in lahkotno branje, da ni kaj“.

Rojen pod Italijo
Virgil Gomizel ni nikoli obiskoval slovenske šole. Že od rojstva je bil njegov rodni kraj okupiran s strani fašistične Italije, zato je bil primoran obiskovati italijansko šolo in se učiti italijanski jezik, ki ga pred vstopom v šolo ni poznal.

Vstopil v partizane
Po kapitulaciji Italije se je s 15 leti z navdušenjem pridruži narodnoosvobodilnemu boju v boju proti okupatorju. Ko so partizani napadli nemško- italijansko oskrbovalno kolono in se izživljali nad ranjenci, ga je to izjemno pretreslo. Za mnoge je bil čudež, da je ostal živ.

Preživel vojno
Vojna mu je prizadejala številne poškodbe rok in nog, ki bi jih bil skoraj izgubil. Po vojni je dobil dovoljenje, da partizane zapusti in se vrne na svojo domačijo, kjer je nadaljeval življenje kot kmetovalec. Kot zaslužnemu partizanu mu je oblast omogočila štipendijo in šolanje v Ljubljani, ki ga je uspešno zaključil.

Padel pod kolesje Udbe
Leta 1948 se je kot vernik v nov in boljši sistem včlanil v Partijo, vendar ga je komunistični režim že naslednje leto označil za sovražnika in ga poslal na Goli otok. Tam je bil priča zasliševanju, pretepanju, mučenju in trpljenju, ki ga je komaj preživel. Po izpustitvi je prebegnil v Trst in od tam naprej v Avstralijo, ki je postala njegov drugi dom.

Je bilo potrebno toliko žrtev?
Čeprav je z navdušenjem vstopil med partizane, so ga neprijetne izkušnje, ki jih je doživel med njimi, in povojna represija utrdila v prepričanju, da se niso borili za pravo stvar. Po njegovem prepričanju povprečen borec ni poznal namenov, ki so jih imeli komunistični voditelji narodnoosvobodilnega boja. Tudi brez organiziranega boja s strani komunistične partije in naše udeležbe bi nacistična Nemčija kljub vsemu lokalno in globalno propadla.

Svoje spomine o življenju na Golem otoku je delil tudi njegov sojetnik Andrej Aplenc, ki je Gomizla spoznal na transportnem vlaku na poti na Goli otok. V tej tragični izkušnji sta postala prijatelja, Gomizel pa je v svoji biografiji za takrat 19-letnega Aplenca zapisal: “Kaj je utegnil državi povzročiti krivega, ko je imel šele 19 let?

M. P.