fbpx

Zanikovalci virusa bi se lahko zamislili: Zaradi covida hospitaliziran 3-letni deček, mami 6-letnika se je zrušil svet!

Fotografija je simbolična.

Ko se je v Ljubljani odvijal protest predvsem takih, ki zanikajo virus, in tistih, ki ne priznavajo cepljenja, želimo z vami deliti zgodbo dečka, ki je zaradi virusa hudo zbolel.

Mnogo je takih, ki v kitajski virus ne verjamejo. Temu pa je potrebno dodati tiste, ki sicer verjamejo vanj, a mislijo, da gre le za navadno virozico, predvsem pa, da je za otroke popolnoma nenevaren. A žal virus prizadene tudi najmlajše. Prav zdaj je najmlajši pacient, ki je hospitaliziran zaradi koronavirusne bolezni, komaj 3-letni otrok.

Zapleti pri otrocih so prav tako mogoči kot pri odraslih. Na pediatrični kliniki so zdravili prek 30 otrok s večorganskim vnetnim sindromom. Poleg tega najhujšega zapleta pa okužba s sars-cov-2 povzroča tudi različne avtoimunske zaplete. Zapleti se pojavijo v obdobju od dva do šest tednov po prebolelem koronavirusu. Prav novi koronavirus je znan po tem, da povzroča mehanizme veliko različnih avtoimunskih stanj, ki prizadenejo različne organe. Velika večina teh stanj se ne pojavi takoj po preboleli okužbi. Lahko pa se pojavi tudi po asimptomatsko preboleli okužbi. Pri nekaterih šele kasnejša testiranja pokažejo, da so v telesu prisotna protitelesa, kar je jasen znak prebolelosti.

Deček, čigar identitete ne bomo razkrili, je bil pred boleznijo živahen, aktiven in radoveden šestletnik, ki je zbolel za asimptomatsko obliko koronavirusa. V pogovoru z mamo smo izvedeli, da so za covidom zboleli zadnji teden novembra 2020. Pravzaprav bi se težje reklo, da so dejansko zboleli. Kot pove naša sogovornica, je mož ostal brez vonja in okusa, njuna najmlajša hčerka je imela en dan vročino, srednja je malo kašljala, starejši sin pa ni imel nobenega simptoma.

Zadnji teden decembra je sin dobil vročino, a temu nisem posvečala pozornosti, ker je bil mesec viroz. Medtem je bil sin iz dneva v dan slabši. Drugi dan vročine ga peljem k pediatrinji,  ki mu vzame bris za covid-19 in nas pošlje domov, da počakamo na rezultate. Tretji dan je sin vidno slabši, zato se odločim, da ne bom čakala na rezultate in poklicem dežurno, če ga lahko pripeljem. V dežurni pokličejo na NIJZ da vidijo rezultat, ki je bil negativen. V dežurni ambulanti sinu vzamejo kri in ko pridejo rezultati, je njegov CRP zelo povišan, saj je kar 123 in zdravnica pove, da gre nekaj bakterijskega ter sinu predpiše antibiotik. Naslednji, torej četrti dan, se sinu razvije izpuščaj. Antibiotik kot kaže še ne pomaga, a z njim vedno vztrajamo.

Peti dan sin dobi diarejo in močne bolečine v želodcu. V strahu za sinovo zdravje poklicem pediatrinjo, ki mi reče, naj sina pripeljem naslednji dan takoj zjutraj na ponovni pregled. Torej naslednji dan, šesti dan sinove bolezni je bil petek 31.december. Sin je bil že totalno nemočen. bolezen se stopnjuje saj poleg diareje sedaj tudi bruha in s težavo naredi kakšen korak. izpuščajev je vedno več in zdravnica sumi na adenovirozo, saj se po njeno tudi izvidi ujemajo s tako diagnozo. Kljub temu nama napise napotnico za sprejem v  bolnico, ker prihaja vikend z navodilom, da ga ob poslabšanju odpeljeva. V soboto, 1.januarja, torej sedmi dan sinovega vse slabšega stanja, se z možem se odločiva, da ga odpeljeva v bolnico,  ker res več nisva vedela, kaj narediti. sin je bil vedno slabši.

Ko prideva v bolnišnico, naletiva na res zoprno zdravnico z neprimernim obnašanjem, da zakaj smo ga sploh pripeljali, saj dobro zgleda, pac je adenoviroza. Nato doda, da če sva ga že pripeljala, bo pac dobil infuzijo. Dobiva sobo in sin prejme infuzijo. Sinu vzamejo tudi kri, da opravijo teste. Sin medtem omaga in dejansko zaspi, kar nikoli ne in vse preiskave prespi. Si rečem – okej, verjetno je utrujen od bruhanja in od vsega, kar se je dogajalo zadnjih sedem dni. Nato pa ŠOK ZA ŠOKOM. Do naju pride zdravnica, ki naju je tako neprimerno sprejela in pove, da je sinov CRP kar 280. Pojasni, da morajo narediti nekaj preiskav, še vedno gre lahko za adenovirozo a…

Druga preiskava ne kaže dobro, saj ugotovijo, da je šlo nekaj na srce in morajo kontaktirati kardiologinjo, ki bo delala preiskave naprej…

Tretja zdravnica: “vaš sin veliko bolje izgleda kot njegovi izvidi, ki so porazni, ste mogoče preboleli covid?”

Zdravnici povem, kako je bilo v novembru in dodam, da on ni imel nobenega simptoma, bil je popolnoma okej in zdrav. Zdravnica pove, da po navadi je tako in da so otroci v redu. Meni še vedno ni bilo nič jasno.

Zatem pride kardiologija, sin se medtem zbudi in kardiologinja naredi ultrazvok srca, ki  pokaže zmanjšano zmožnost delovanja srca, saj je prišlo do vnetja srčne mišice, prav tako ima povišan d-dimer, delajo se mu krvni strdki in potrebuje imunosupresivna zdravila, potrebuje Medrol, potrebuje Aspirin protect in pove, da bodo naslednji dnevi hudi.

Zrušil se mi je cel svet. Otrok, ki je korono prebolel brez, da bi vedeli, da jo je, je v stanju, da je njegovo življenje ogroženo.

Kako je to mogoče, sej je samo prehlad, sem si ves čas govorila, samo prehlad je.

Sin je naslednje dneve dobival vsa ta zdravila, počasi poskušal sam hoditi, ker so noge izgubile moč, poskušal sam na stranišče, probal jesti. Gledala sem svojega otroka in nisem mogla dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Seveda so mu vzeli tudi kri za protitelesa na korona virus in izkazalo se je, da je prebolel korono brez težav. Ne le, da je imel protitelesa, imel jih je kar 1800.

Bolezen pustila posledice
Mali šestletnik je ostal v bolnišnici 14 dni. Vse od januarja pa do avgusta je vsak dan prejemal zdravila za srce enap, aspirin protect in nolpazo. Do pred kratkim je imel redne mesečne kontrole pri kardiologu, ki so zdaj na eno leto. Mama nam pove, da po izkušnji, ki je za njimi, zelo hitro zboli in dobi vsak prehlad ali virozo in je bil v zadnjem mesecu prav zaradi tega le dvakrat v šoli. Zdaj je tisti živahen deček bistveno bolj miren, ki zmore le krajše sprehode. Igra je v večini le še bolj mirna, sedeča. Predvsem pa je iz živahnega dečka prešel v preplašenega drugošolca, ki se boji v družbo, saj ga je strah, da bi ponovno zbolel.

Hvaležni smo, da nam je mama šestletnika zaupala njihovo zgodbo, njihov boj s koronavirusno boleznijo. Veliko je takih, ki mislijo, nam se to ne more zgoditi in tudi današnja sogovornica ni bila nič drugačna. Danes pa je njena želja le, da z deljenjem njihove zgodbe odpre oči drugim in tako prepreči trpljenje malim korenjakom. “Jutri je lahko vaš otrok tako bolan, kot je bil moj,” doda in prav to želi preprečiti.

Portal osrednje Slovenije