Strokovnjakinja za šolstvo Mojca Škrinjar (foto: STA).
Pred nekaj leti sem imela priložnost izmenjati nekaj misli z gospo Tino Maze ob nizu njenih številnih zmag. Vprašala sem jo, kakšno bi bilo njeno sporočilo slovenski mladini glede vrednot. V svoji skromnosti ni veliko govorila o svojem izjemnem talentu, rekla je, da sta za vsak uspeh potrebna vztrajnost in trdo delo.
Šport je čudovita stvar, pri njem si vsak, ne le mlad človek, pridobi delovne navade, samodisciplino, razvije moč in spretnosti. Šport ali vsaj redna rekreacija je porok za zdrav razvoj telesa v mladosti in ohranjanje vitalnosti v starosti. Zgolj pol ure hitre hoje dnevno povzroči nastanek novih nevtronskih povezav v možganih. In če izbiramo med reševanjem križanke ali hitrim sprehodom, je slednji za delovanje možganov bistveno bolj koristen.
Šport je popolnoma marginaliziran
Zato se pravzaprav lahko čudimo, zakaj predmetnik naše šole, osnovne in srednje, ne vsebuje več športne vzgoje, in zakaj je obštudijska športna dejavnost na fakulteti tako zelo marginalizirana. Medtem ko gledamo filme in poslušamo novice o znamenitih tujih univerzah, ki imajo sloveče športne ekipe, je na naši univerzi dobesedno mrtvilo razen nekaj posamičnih poskusov, močno predimenzioniranih zaradi medijske podpore ob tistih nekaj priložnostih. Vmes pa nič.
Predmetnik v šoli je omejen s številom ur, in če bi dodali še uro dnevno za šport, bi se verjetno takoj oglasili varuhi otrokovih pravic in rekli, da to je pa prevelika obremenitev. A to, da gredo mladi ob dveh popoldne domov in se potikajo pred televizorjem, z mobitelom v roki ali na cesti, v bog ve kakšni družbi, pa ni obremenitev? A to je pa v redu, da so predebeli, preveč osamljeni in preveč podvrženi prehladom in virozam, in da že kot mladi dobijo različne kronične bolezni, pri čemer sta alergija in motnje koncentracije že bolj pravilo kot izjema? Tudi stopnja samomorilnosti med Slovenci pripoveduje svojo zgodbo.
Dokler je življenje predvidljivo, vse še kar gre
Dokler sije sonce, je vse v redu. Ko zapade sneg, veliko snega, državo zajame krč. Dokler je življenje predvidljivo, vse še kar gre, ko pa se pojavijo prve ovire, marsikateri mlad človek klone v brezup, depresijo, odvisnost. Zato se je dobro občasno spopasti s kupi snega in jih premagati, s hribom in ga preplezati, s stotinami kilometrov dolgo pešpotjo in po hoji triumfirati nad samim seboj.
Pa je v resnici vse zelo preprosto. Evolucija pač ne sledi hitrosti razvoja tehnologije in človek pogreša gibanje. Človek je narejen za gibanje! Mi pa dneve in dneve samo sedimo, učeči se mladi pa tudi pa ne zgolj zaradi pouka in za pouk. In potem se še čudimo, zakaj je med mladimi toliko motenj koncentracije in brezciljnosti in zakaj toliko čas prebijejo s svojimi najboljšimi prijatelji, mobiteli.
Šport ne bo za družbo nič dražji
Mislim, da bi v šoli morali vsi učenci in dijaki, vsi študenti pa pri obštudijskih dejavnostih imeti na voljo in v obveznost uro športa dnevno. V taki ali drugačni obliki; če hočete, je to lahko tudi kidanje snega, hitra hoja skozi gozd ali pa gimnastika ali moštvena igra v telovadnici. Pa četudi zaradi tega traja dnevna učna obveznost dlje. Na koncu to za družbo ne bo nič dražje. Bo pa manj zdravstvenih težav, manj ur dodatne strokovne pomoči zaradi socialnih vzrokov, manj motenj pozornosti in čustvenih motenj.
Zunaj močno sneži. Mislim, da bom zgrabila priložnost, kako postati srečna. Grem ven kidat sneg. Petek, trinajstega, za oblaki in snežnim metežem tiči polna luna, srečnim pa vedno sije sonce.
Mojca Škrinjar
