Posmrtni ostanki žensk ubitih v Hudi jami (foto: Nova24TV).
Povojni poboji so izraz za izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Izraz predstavlja povojne revolucionarne čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča, rezultat morije, so bila desetletja načrtno skrita pred javnostjo, dasiravno so lokalni prebivalci vedeli zanje.
V veliki večini primerov je šlo za likvidacije na samem mestu grobišča. Razkrivanje, evidentiranje in urejanje grobišč se je javno pričelo šele po slovenski osamosvojitvi oziroma po koncu enopartijskega režima.
»Gre za nadaljevanje mišljenja, da so žrtve »neosebe« brez pravice do javnega spomina,« meni zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič.
Ob več kot 600 evidentiranih grobiščih žrtev povojnih pobojev, za katera vemo danes, je bilo za posmrtne ostanke poskrbljeno le v 27 primerih. Tudi pri tistih, ki se jim ukvarjanje s to temo zdi “razkopavanje kosti”, bi to nesorazmerje lahko spodbudilo vprašanje, ali niso poboji vendarle še vedno v veliki meri zamolčevani in obsojeni na “glasno tišino”? Odgovor, zakaj je tako, je Vida Deželak Barič obrazložila: “Gre za nadaljevanje mišljenja, da so žrtve “neosebe” brez pravice do javnega spomina.” Ljudje so nasičeni, saj se že predolgo ukvarjamo s problematiko nereševanja grobišč in z ugotavljanjem števila žrtev. Ob koncu enopartijskega sistema so bile predstave, da bo s spravno slovesnostjo na Rogu ta tema povojnih pobojev zaključena, saj se ljudje s težkimi obremenjujočimi temami ne soočajo radi. Navkljub nepripravljenosti za pričanje in ob uničenih dokumentih pa je vedno bolj jasno, da imamo v Sloveniji opravka z nepričakovano velikim številom grobišč. Še zdaj se na novo odkrivajo. In tudi zato se je prvotna ideja sprave spremenila v svoje nasprotje in postala generator novih delitev.
Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije
Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov. Vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Ob razkrivanju zločinskega sistema komunistične Jugoslavije vedno bolj izstopa leto 1945, tudi v Sloveniji, kjer so neposredno po koncu vojne umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in civilistov. “Kar petnajst odstotkov manj žrtev bi bilo, če teh povojnih pobojev ne bi izvršili,” pove zgodovinarka Vida Deželak Barič.
»Še danes bi bile manše tenzije, manj sovraštva in razdeljenosti med Slovenci, če se povojne likvidacije ne bi dogodile,« meni Baričeva.
Trase smrti čez Slovenijo
V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Ta množična grobišča se nahajajo ob “trasah smrti” ali poteh, po kateri so se maja 1945 umikale polmilijonske kolone beguncev iz Jugoslavije proti avstrijski meji, in ob poteh, po katerih so jih Angleži, ki jim niso dali azila, množično vračali nazaj v Jugoslavijo.
“Trase smrti”
Trase smrti so potekale od Pliberka v Dravograd, Maribor, v Kidričevo in proti hrvaški meji. Na tej prvi trasi smrti je tudi največje grobišče v Teznem v Mariboru, kjer je več kot 30.000 pobitih. Po uradnih podatkih jih je pol manj, vendar pričanja pravijo, da je ta številka približna. Zanimivo je, da ob tej poti – Hrvati ji pravijo “Križni put” ali Križev pot od Dravograda pa do Maribora – ni evidentirano nobeno množično grobišče, pa ne zato, ker ga ne bi bilo, ampak zato, ker ga nihče ni našel in ga evidentiral. Druga pot je potekala od Dravograda po Mislinjski dolini čez Dolič in potem v Celje, kjer je ogromno morišč z vsaj več kot 30.000 žrtvami. Huda Jama je samo ena med njimi. Večja morišča so zasuta v tankovskem jarku, ki je oklepal mesto Celje in proti Levcu, okrog Teharij, kamor so vozili žrtve iz celjskih taborišč,vse do Brežic in jih tam pobijali. Tretja trasa smrti teh množičnih morišč gre od Vetrinja, kjer so bili nastanjeni begunci iz Jugoslavije, preko Hrušice pri Jesenicah do Radovljice, kjer so velika grobišča, Škofje Loke, potem Kranj in pa Šentvid pri Ljubljani, v bližini je veliko grobišče pri Podutiku in potem v Kočevskem rogu. “Italijansko manjšino so metali v kraška brezna in gre za manjša grobišča. Zanimivo je, da raziskujejo predvsem manjša grobišča, vnemar pa pustijo štiri največja brezna, kjer je več kot tisoč žrtev – brezno Zalesniko, Grgar na Trnovski planoti, Golobivnica pri Sežani in Socerbska jama. Na območju Ilirske Bistrice pa je največje grobišče Kaserova jama. V teh jamah je skoraj 100.000 žrtev,” pove Marko Štrovs.
Vsaka vas ima svoje morišče
»Velika grobišča so hudo breme na narodno zavest Slovencev, ker nas postavlja v položaj, v kakršnem so Turki z genocidom nad Armenci,« pove Marko Štrovs.
Obračun zmagovalcev in obračun novih oblasti s poraženci – in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi ter namišljenimi nasprotniki – je bil posebej krut, saj so bile likvidacije izvršene brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisane iz javnega spomina. Zločin se je namreč stopnjeval še z zaukazanim molkom in odvzemom pravice do groba. Njihova grobišča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana. Marko Štrovs doda: “Skoraj vsako mesto v Sloveniji je imelo morišče, kjer so OZN-ovci likvidirali domačine ali celo bogato gospodo, da so se lahko polastili njihovega premoženja. Vedo tudi za množična grobišča. Naučeni so, da je bolje o njih molčati.”
Preprosto po Stalinu – kar drži državljane v strogi pokorščini, je smrtni strah
Vsaka večja partizanska enota je imela ob svojem taborišču tudi jamo, kamor so metali zajete ujetnike in pa tudi svoje partizane. Ljudje po vsej Sloveniji so vedeli za poboje, saj ima vsaka vas svojo štorijo, zato je govorjenje, da se za poboje ni vedelo, iz trte izvito. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk, kar potrdi tudi zadnji vodja Službe za vojna grobišča Marko Štrovs: “Sovjeti so po revoluciji dokazali tezo, ki je temelj komunistične diktature; to, kar drži državljane v strogi pokorščini, je smrtni strah. V Stalinovih čistkah so postavili pravilo: če odpeljejo od tri do pet odstotkov prebivalcev, bodo ostali popolnoma pokorni. Tako so smrtni strah vcepili tudi v zavest Slovencev. Naučili so nas – misli si svoje in govori tisto, kar se spodobi.”
Številke niso dokončne
Po več kot štirinajstletnih raziskavah Inštituta za novejšo zgodovino pri projektu “Smrtne žrtve na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej”, v kateri je sodelovala tudi dr. Vida Deželak, ki je prepričana, da z raziskavo na vsa odprta vprašanja glede pobojev ne morejo odgovoriti: “Nimamo ustrezne dokumentacije. Zlasti kar se tiče povojnih pobojev, smo najbolj šibki, ker smo bili odvisni od sekundarnih virov. Na temeljno civilizacijsko in pietetno vprašanje, kje vse so še te povojne žrtve, ki še danes ležijo, žal ne moremo odgovoriti.”
Slovenski komunisti so imeli odločilno besedo pri pobojih
V raziskavi je bilo ugotovljeno, da je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo 99.809 prebivalcev Slovenije, kar predstavlja 6,6 odstotkov populacijske izgube. Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti, pa vse do januarja 1946. “Posamični poboji so trajali vse do začetka petdesetih let, ampak ti poboji niso več neposredno povezani z vojnimi razmerami. Teh žrtev v našo raziskavo nismo vključevali,” poudari zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič. Pri povojnih pobojih jo kot zgodovinarko najbolj žalosti spoznanje, da ne moreš ugotoviti točno, kdaj so bili ljudje umorjeni, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki in kdo so bili njihovi izvrševalci. Deželakova poudari: “Mi nismo odkrivali osebne krivde – to bi presegalo naš projekt -, ampak institucije, organizacije, ki so te poboje izvrševale.”
Dinamika smrti v obdobju 1939 – 1946
Tudi Hitler ni podpisal genocida
Pisnega dokumenta o podpisanem Titovem ukazu še ni nihče našel – čeprav pravijo, da naj bi Ivan Maček – Matija osebno prenesel ukaz v Slovenijo. “Treba je upoštevati dejstva in izhajati iz rezultatov. Če imamo milijon pobitih, je za poboje odgovoren tisti, ki je tedaj obvladoval z vojaško in policijsko močjo za območje likvidacij. Torej, oblast – vrh hierarhije je bil Tito, pod njim pa je odgovorna vsa komanda do vključno izvrševalcev teh pobojev. Težko pa je iskati osebno krivdo, saj je večina njih že pomrla. Odgovorne organizacije pa so OZNA in KNOJ, kjer so imeli Slovenci – v jugoslovanskem merilu – izredno tehtno in odločilno besedo.”
Krvava in sadistična Milka Planinc ob boku Sima Dubjića
V svoji neposredni bližini pred Podutikom, v Brezarjevem breznu, imajo tudi Ljubljančani morišče z osemsto pobitimi ranjenci in bolnimi iz šentviških zaporov, za katere so komunisti domnevali, da ne bodo prestali poti v Kočevski rog. To je bila prva akcija, ki jo je opravila ubijalska četa Hercegovske 11. brigade (v tej četi je bilo nekaj najbolj znanih klavcev, med njimi tudi Milka Planinc in Simo Dubajić), preden so odšli pred jame v Kočevskem rogu, kjer so čakali na transport Hrvatov in Srbov ter Hercegovskih Srbov, ki so jih Angleži vračali iz avstrijsko-koroške meje nazaj v Jugoslavijo.
Streljali so neprekinjeno – dan in noč
»Imamo celo dokumente in fotografije iz Dobove, kjer so morale domačinke zasuti zemljo na tankovske jarke, v katerih je bilo 10.000 pobitih,« pove Marko Štrovs,
Pri tako velikih množičnih likvidacijah gre predvsem za dobro organiziranost in veliko logistično akcijo. Poleg te ubijalske čete je nekaj tisoč KNOJ-evcev moralo skrbeti za vse te reveže, jih zvezati, naložiti na kamione in vlake, jih odpeljali do Kočevja, sleči, maltretirati. V teh pomožnih enotah, ki so omogočile ta pokol, so bili pa predvsem Slovenci. Ne dolgo zatem so morali celo aktivirati domačine okoliških vasi, da so prikrivali zemljo, ki se je zaradi tisočev trupel začela dvigovati. “Imamo celo dokumente in fotografije iz Dobove, kjer so morale domačinke na tankovske jarke, v katerem je bilo 10.000 pobitih, zasuti zemljo,” pove Marko Štrovs in nadaljuje z zgodbo okrog Brezarjevega brezna, kjer je podtalnica v Podutiku pritekla krvava in je živina ni hotela piti. “Po tem dogodku so poslali nemške vojne ujetnike, kjer so vse posmrtne ostanke morali prenesti v Kucljevo dolino, kjer še danes ležijo,” pove Marko Štrovs in nadaljuje: “Prevračanje krivde o povojnih pobojih na jugoslovansko vojsko je treba zaključiti. Za vse te poboje so krivi izključno Slovenci v enotah Knoja in Ozne, ki so jim odrejali, kje in koga je treba postreliti.”
Glasna tišina 15.000 slovenskih likvidatorjev
“V Slovenijo so v začetku maja prišle vse štiri mednarodno priznane jugoslovanske armade, ki so bile zavezane k spoštovanju haških in drugih mednarodnih pravil vojnega prava, zato so svoje ubijalske OZNO-vske in Knojevske pustili doma v Bosni. Za te posle v Sloveniji je Tito porazdelil 15.000 slovenskih partizanov v KNOJ – razen 14. In 21. divizije. In ti so imeli to žalostno nalogo, o kateri do smrti niso smeli spregovoriti. Verjetno se še zdaj za to kje zagovarjajo,” poudari Marko Štrovs.
Črni scenarij likvidacij
Ta črni scenarij se vleče že od začetka upora proti okupatorju, ki je bil najmočnejši in najbolj kontinuiran ravno v Ljubljanski pokrajini, kjer je to okupacijski sistem dovoljeval. Ta odpor, ki je šel z roko v roki z revolucijo, je povzročil protireakcijo in Slovenci smo se znašli v špirali medsebojnega bojevanja. Represalije okupatorja zlasti l. 1942 so bile zelo hude. Ko sta se l. 1944 zoperstavila enakovredna partnerja v bojevanju tako v političnem in vojaškem smislu, je to povzročilo številne žrtve, ker sta bili protikomunistična stran in protipartizanska stran ravno ob koncu vojne najbolj na udaru. Ugotovitve raziskave zgodovinarke dr. Vide Deželak Barič povedo, da povojni poboji dejansko zavzemajo 92 odstotkov pripadnikov protipartizanskih enot, domobranskih oboroženih formacij iz vrst slovenskega prebivalstva, ki se je takrat organiziralo v narodno vojsko. Civilnega prebivalstva je bistveno manj – okoli 2.200 žrtev, ki so jih izdali domačini. “Zanimivo je, da v tabeli najdemo tudi nekaj pripadnikov partizanskih enot,” pove o kruti usodi slovenskih fantov Vida Deželak Barič.
Število žrtev povojnega komunističnega obračuna.
Slovenija je brezno groze
Dokončnega števila ali seznama grobišč nimamo, ker raziskovanja še niso zaključena. Sondiranih in potrjenih je bilo 200 lokacij. “Sondiranja so oblasti dopuščale samo na manjših grobiščih, večja pa smo odkrili več ali manj slučajno, kot npr. na mariborski obvoznici, kjer so na 97 metrih tankovskega jarka izkopali 1197 okostij. To je tudi največji prekop posmrtnih ostankov. Potem so pri gradnji gorenjske avtoceste pri Lescah odkrili 30 okostij, pri izgradni ceste v Cerkljah so iz strelskih jarkov izkopali 192 okostij. Najbolj organiziran prekop pa se je zgodil v Slovenski Bistrici, kjer je občina brez pomoči države izkopala 431, ki so jih komunisti nagnali v zaklonišče, kjer so jim zaminirali vhode in jih pustili umreti. Občina jim je postavila kostnico na vrhu pokopališča. Vsa druga grobišča še niso urejena, tako kot Huda jama ni,” pove Marko Štrovs. Ta trdna zaveza komunistov in leve oblasti o prikrivanju se je pokazala tudi pri birokratskem preprečevanju sondiranja večjih površin, kjer se nahajajo grobišča.
Več kot 100.000 žrtev ima ime in priimek
“Seveda je lahko to tudi politični interes, ampak ko smo bili slabše financirani in v situaciji, da bomo morali prekiniti z delom na projektu ravno v zaključni in najpomembnejši fazi – v preverjanju seznama žrtev po mrliških in matičnih knjigah. Ni jim uspelo in do danes imamo v bazi 100.000 žrtev z imeni in priimki,” razloži Baričeva. Za vsako žrtev imajo zbranih še 25 drugih podatkov, ki omogačajo kredibilno identifikacijo posamezne žrtve. “Dobro sporočilo je, da se ljudje še vedno zanimajo za svoje pobite svojce,” pove Baričeva.
Ni denarja – ni raziskovanja
Največja blokada pri raziskovanju in odkrivanju teh grobišč je denar. Če bi kdorkoli poklical na odgovornost tiste, ki morajo izvrševati zakon o vojnih grobiščih, bi moral uvesti zelo hude sankcije. Zakonodaja obstaja že od leta 2003. Tisti, ki zakona ne upoštevajo, čeprav so ta zakon dolžni izvajati, se od njih ne terja odgovornosti – isti napišejo nov zakon. Zaradi tega imamo zmešnjavo nekih predpisov, ki se v praksi ne izvajajo. Državni zbor je vsaj malo razumen, ker vsako leto odredi neko vsoto za raziskovanje prikritih grobišč.
Kdo gradi spomenike?
»Celo namestnik direktorja Teharskega taborišča iz l. 1945 je vodil podjetje IBT, ki je na Teharjem ta spomenik gradilo, « pove Marko Štrovs.
Jankovičev “šlager” z gradnjo spomenika
Zdaj je “šlager” gradnja spomenika v Ljubljani, namesto da se denar porabi za prekope žrtev komunističnih povojnih pobojev. Tudi Huda Jama se sprevrača v to. V Košnici, kjer so 30 centimetrov globoko že okostja domačinov, ki bi jih lahko prekopali s sorazmerno majhnimi stroški, se meče denar v rudniške zidave v tej jami.
Kaj pa zaveza k pravni državi?
Temeljni cilj, ki smo ga imeli kot mlada demokratična država, ni bil uresničen. Cilj pa je bil, da bomo – kjer je le mogoče – krivice popravili in posmrtne ostanke dostojno pokopali. Tudi ta zaveza je namreč del zaveze k pravni državi, ki pa je v več kot dveh desetletjih po razglasitvi samostojnosti nismo bili pripravljeni uresničiti v zadovoljivi meri.
Likvidator v Hudi Jami kasneje postal namestnik direktorja rudnika
Ko se samo platonsko govori o teh moriščih, potem za njih ni nobene škode in nobene reakcije. Takoj ko gre za resnične premike, pride intervencija in se zadeva zamrzne. “Edina priložnost, kjer se je ta zarota molka in blokad prebila, je bila dejansko Huda Jama. Morilci žrtev v Hudi Jami so prišli kasneje na visoke politične položaje ravno v tem rudniku, kjer je grobišče dejansko dobro zazidano. Takšnega jim je uspelo tudi ohraniti. V sedmih letih od odkrtija so žrtve še vedno tam,” pove Marko Štrovs.
Raziskava še ni zaključena
Navkljub vsemu raziskovanje še traja in po besedah zgodovinarke Baričeve tema povojnih pobojev še ni zaključena. “Srečevali se še bomo z novimi dokumenti in še vedno sem optimistična, da bomo v Beogradu še kdaj našli ustrezno dokumentacijo. Srbski kolegi so našli knjigo ubitih od oktobra 1944 za območje Beograda in okolice. Glede na poznavanje OZNE kot izredno centralizirane organizacije sem prepričana, da obstajajo podobni seznami tudi za Slovenijo. Tudi moskovski arhivi nam še znajo kaj prinesti. Kar se tiče zgodovinopisne stroke, zadeva še zdaleč ni zaključena. Naredili smo pomemben korak,” je prepričana Baričeva “Tudi s seznamom žrtev druge svetovne vojne in revolucije smo naredili velik civilizacijski premik.” Seveda bi bilo pietetno spodobno izvesti ureditev vseh grobišč in tam, kjer so žrtve znane, izvesti prekop človeških ostankov, za kar pa država že petindvajset let nima ne volje in ne denarja.
Vprašanje odgovornosti je tudi na pravosodju
V vseh teh letih samostojnosti pa naše pravosodje ni niti enega vojnega zločinca povojnih pobojev obravnavalo in obsodilo za vojni zločin. “Bili so poskusi, ampak to je bila dejansko sabotaža,” meni Marko Štrovs. Po vojnem mednarodnem pravu vojni zločini ne zastarajo. “Vprašanje odgovornosti je bolj vprašanje za pravosodje. To vprašanje moralno bolj zadeva slovenski narod. Pravico imajo izvedeti, kdo so bili likvidatorji, ključne osebe in kako je potekal ta postopek tragedije revolucionarnega čiščenja,” meni Baričeva. Vsi ti zločinci, ki niso procesirani, so tako rekoč zločinci na begu in kot take bi morali obravnavati vse še žive zločince tistega časa in jih obsoditi. Po besedah Marka Štrovsa “Odgovornost ni samo na vojnih zločincih, ampak tudi na tistih uradnikih, policistih, tožilcih, ki niso opravili svoje zakonske dolžnosti in celo niso odkrili niti enega vojnega zločinca in ga prepeljali pred sodišče ter ga obsodili.”
Komunistični vrh je ustvaril revolucijo, njihovi ljudje so izvrševali poboje, nas pa ni dovolj, da jih poskušamo razumeti ali da se z njimi celo sprijaznimo. Šele takrat, ko bomo morišča označili in ko bodo žrtve dobili svoj grob, bomo vse te ljudi tudi vrnili v javni spomin. Vse te žrtve so bile kot neme priče – več kot sedemdeset let zamolčani. In kot neme priče še vedno čakajo na nas.
Očitno smo samo narod z napačnim zgodovinskim spominom in kot taki tudi neodgovorni do žrtev in zgodovinske resnice. Najbolj pa licemerski do sebe.
Sofija Pika Simič
