Župnik Turinek, zvezdnik družabnih omrežij: Angela Merkel in moški migranti – tu se vidi privlačnost spolov

Foto: Nova24TV

V preteklem tednu se je zgodilo več napadov na rimokatoliške cerkve. Najprej na stolnico, nato še na frančiškansko cerkev v Ljubljani. Toda presenetljivo – sovražnih napadov in zmerjanja niso obsodili največji samooklicani aktivisti proti sovražnemu govoru. Molčal je Mirovni inštitut, molčala je varuhinja človekovih pravic. Nekdanji tesni sodelavec Danila Türka Igor Pribac pa je celo dejal, da je edini problem pri tovrstnih grafitih, da so na sakralnih objektih, dobesedno pozival je vandale, da naj to delajo na drugih objektih v lasti cerkev.

Janez Turinek je eden najbolj prepoznavnih slovenskih duhovnikov, ki trenutno deluje v župniji Senovo. Znan je po tem, da je s svojimi – tudi ostrimi – komentarji zelo aktiven na družabnih omrežjih, zato je mnogim ljudem pravi “trn v peti”.  V pogovoru je komentiral napade na Cerkev in dvoličnost slovenske družbe, ko je takšne izgrede treba obsoditi. Meni, da bi se s temi grafiti morali ukvarjati na volitvah, da ne bomo več izvolili pobalinov. O protestih, ki so bili na Kotniki v februarju, pravi, da vsaka beseda ”Dobrodošli, migranti” sploh ni mišljena resno. Če bi namreč res bila taka dobrodošlica, potem bi vsak izmed njih vzel koga od njih domov in vsem nam pokazal, kako se to dela.

Pravi tudi, da lahko imaš v življenju le enega Boga, ne moreš pa hkrati verovati v Jezusa in Tita. Iz njiju pač ne gre narediti smutija.

Pogovor v živo si lahko ogledate na Nova24TV v nedeljo ob 19.30 in 21.00.

  • So vas presenetili napadi na cerkve v zadnjem obdobju?

Smo v velikem tednu, prihajajo veliki trenutki naše vere – velikonočni prazniki. Mislim, da se vse to dogaja v deželi takrat, ko prihajajo prazniki in začne hudič malo zobe kazati. Tako da, tudi v tem primeru ima prste zraven. Sam menim, da so napadi bolj pobalinstvo ljudi. Če so bili to odrasli, Bog se jih usmili. Če pa so bili to najstniki, pa še pač niso prešli iz pubertete.

  • Kaj menite: kaj so želeli vandali povedati s temi napisi? »Cerkev, mrš ven iz moje maternice«, in na Frančiškanski cerkvi: »RKC, ven iz naših vagin!«

Zame to pomeni – predvsem, ker se je to pojavilo v Ljubljani -, da je duh Cerkve ponovno živ. Da spet nekoga vznemirja in da se bodo znova vsi vprašali o pomenu teh besed: koga Cerkev moti oziroma koga kristjani vznemirjamo. Menim, da kristjani pozitivno presenečamo, saj bo v teh velikonočnih praznikih izjemno veliko ljudi prestopilo prag cerkve. Tudi vsi sezonski verniki, ki pridejo samo enkrat na leto v cerkev, k maši in k blagoslovu jedi. Pri tem sodelujejo tudi ostali – tudi tisti, ki niso krščeni in so celo pripadniki drugih ver. To pobalinstvo se mi zdi nekaj, s čimer se bomo morali ukvarjati predvsem na vsakokratnih volitvah, da ne bomo več izvolili pobalinov, ki eksperimentirajo z nami, ampak da bomo počasi dozoreli. Da bomo v šolah imeli predmet verouk, tako kot so ga Rusi že pred leti postavili v učni načrt. Medvedjev je rekel: ”Rusi ne bomo obstali, če ne bomo svojih korenin živeli.” Tudi mi ne bomo obstali, če se bomo odrekli svojim koreninam.

  • Zakaj ravno sedaj? Kaj je vzrok v okolju?

Ugotavljam, da se v naši družbi počasi ne bomo mogli več delati. Poleg raznih združenih desnic in levic bomo mogli ustanoviti združeno zdravo pamet – da bomo enostavno s svojo zdravo kmečko pametjo, ki jo v Sloveniji še veliko ljudi premore, pognali ta slovenski voz, ki trenutno še vedno stoji v blatu. Se mi zdi pa zanimivo, da nam pri tem pomagajo migranti, ki prihajajo v našo državo. Oni nam ga bodo pomagali poriniti.

  • Na kakšen način?

Njihova navzočnost sama se dotika vsakega izmed nas. Vsak se sprašuje, kaj pa zdaj to pomeni. Slovenci smo nagnjeni k posploševanju. Migranti se dotikajo tudi teh, ki ste jih našteli na začetku, ko se nič ne oglašajo, če se cerkev pobarva drugače, kot je v originalu. Veste, ko se napiše Cerkev, vsi mislijo, da to pomeni nadškof, mogoče še podškof ali kakšen župnik, in tu se konča. A cerkev – to smo ljudje. To se tiče vseh nas. Če je to naredil človek, ki ima zamero do nekega lokalnega župnika, s katerim je rasel in se mu je to v odraslo dobo podaljšalo, je res pomilovanja vreden, ker nas je vse spravil v isti koš. Tudi mi radi rečemo: vsi migranti so taki. Ali so slabi, kdaj pa kdaj pa mediji odkrijejo tudi kakšno lepo zgodbo. Čisto v vsaki družbi so ljudje takšni in drugačni. Nikjer ne moremo reči: vsi so isti. Tudi cerkve ne moreš dati vse v en kalup in reči: to je zdaj cerkev. Tudi naše skupnosti so različne – ene so cvetoče, ene mogoče zamirajo. Ampak mislim, da je Ljubljana misijon, misijonsko področje. Tu bo treba dati vse glavne adute sem, da bodo zastavo Cerkve prinašali ljudem kot nekaj res odrešenjskega, zaradi česar tudi res obstaja.

  • Vas je presenetil odziv Igorja Pribca, ki skrajneže poziva, da naj uničujejo druga pročelja v lasti RKC, ne pa cerkva?

Tega gospoda sicer ne poznam. Verjetno človek ni pomislil, kaj točno je mislil ali pa mu je prehitro ušlo. Jaz mislim, da če želiš nekoga namerno prizadeti, potem je dobro, če se usedeš v avto in greš na Primorsko na kakšen hrib. In tam hodiš ene štiri ure, kot pa da hočeš namerno nekoga prizadeti. Ali želi prizadeti kristjane ali pa muslimane, jude … vse to je za moje pojme v tem času, v katerem živimo, pobalinstvo, s katerim bi se morala ukvarjati policija. S tem bi se morala ukvarjati policija, ne pa sama s sabo. Tudi policisti so kristjani, pa verjetno so nekateri tudi muslimani. Oni so postavljeni, da tukaj delajo red.

  • Povsem drugačen je bil odziv samozvanih borcev proti nestrpnosti, ko je šlo za metanje svinjskih glav na džamijo.

Kristjani smo od leta 1941, že več kot 65 let, v tej državi preganjana vrsta ljudi. Kdo vse nas je preganjal – to bi lahko naštevali celo uro. Kristus je letel ven iz šole 52. leta, istega leta so v Novem mestu škofa sežgali … te stvari se je stopnjevalo do te mere, da se je v kristjane nalezel strah. Mislim, da se je moja generacija tega strahu že otresla. Spominjamo se vseh tistih, ki so zdržali ta pritisk. Ne bi rekel, da je bil ta pritisk kaj manjši kot v Albaniji, kjer je bil najhujši. Nad kristjani v Sloveniji je bil pritisk takšen, da so očete enostavno vrgli iz cerkve. Danes je vse drugače. Če se bo komurkoli drugemu (ki ni Cerkev) kaj hudega zgodilo, bodo v tej državi razni inštituti, ki pojejo veliko mleka iz davkoplačevalskega denarja, dvignili svoj glas. Medtem ko za nas pa pravijo: “Kar sami se branite, saj ste že navajeni.” Saj dejansko smo res. Meni tudi ni težko, jaz sem se tudi pripravljen sam braniti. Jaz večkrat rečem: kristjani se morajo sami zase postaviti.

  • Kako si razlagate to dvoličnost v slovenski družbi?

Ta dvoličnost bo tako dolgo, dokler ne bomo Slovenci vzeli zares, da je aktiven državljan te države tudi aktiven kristjan, aktiven jud, ali pa aktiven musliman – in to spoštovali. Ta dvoličnost je stalnica, ki se je prenesla v samostojno Slovenijo in kar ne mine. Tista pesem Med iskrenimi ljudmi – te pesmi verjetno ne pojejo vsakemu Slovencu za abrahama, ker ne moreš biti napol pošten. Kot na primer ena dama ne more biti napol noseča. Si ali pa nisi. In to je pri nas veliko vprašanje.

  • Vidite kakšno rešitev?

Jaz jo vidim, ko se bo zbudila moja generacija. Ko se ne bodo več zadovoljili z drobtinicami ali pa z bonbončki, ki prihajajo iz tega sistema lovk ali hobotnice. 1001 hobotnica obstaja v naši družbi, ko se moraš prav pisati, zato da nekam prideš. Ampak to se je obdržalo v vseh porah družbe in zdaj ven udarja, saj še nismo razčistili s svojo nesrečno zgodovino. To bi morali urediti. Zato pravim, da nam bodo migranti pomagali pri tem. Prisilili nas bodo, da bomo storili en korak naprej.

  • Eno obdobje ste živeli v Parizu … Kako ste tam videli razmerja med državo, državni institucijami in Cerkvijo?

Francozi so že predelali svojo preteklost. Oni se dejansko ne ukvarjajo sami s sabo, kot se mi, oni ne stojijo kot družba. Oni se z migranti preprosto morajo ukvarjati, saj so pri njih dejstvo že 40, 50 let. Oni bi sedaj ob tem velikem navalu drugim državam malo privoščili, da bi se – tudi mi – tako ukvarjali z migranti, kot se oni morajo. Tudi Nemci se morajo malo bolj kot mi, ampak v Franciji je Cerkev ponovno postala hrbtenica naroda. V Franciji je cerkev lepa, simpatična. Nekoč so hodili naši misionarji, ki še vedno hodijo naokrog, po afriških deželah, v Azijo, Južno Ameriko. V prihodnosti pa bo tako: bolj kot boš šel na Zahod, težji bo misijon. Pariz, Ljubljana – ta mesta so novo misijonsko področje. Ko sem v Parizu videl, kakšna množica narodov je tam – kot svet v malem, sem dojel, da mora Francija za globalizirani svet že en čas živeti. Zdi se mi, da se cerkev iz tiste sile v Evropi, ki se je zatekala k bolj materialnim dobrinam, spreminja k bolj duhovni velesili. Mislim, da je to tudi vodilo papeža Frančiška.

  • Pariz zagotovo velja za multikuturno mesto. Kakšne so prednosti in slabosti multikulturnosti?

Multikulturnost se kaže predvsem ob migrantski krizi. Za Slovenijo upam, da bo nova televizija uspela narediti tudi kakšen prispevek o kristjanih v Siriji in Iraku. V Parizu živijo pripadniki različnih cerkva in lahko sproti poročajo, kaj se dogaja z njihovimi sorodniki in prijatelji na Bližnjem vzhodu. Preko socialnih omrežij  tudi jaz spremljam, kaj se nekje drugje dogaja s kristjani. To je prednost multikulturnosti. Kristjani lahko iz takega mesta, kot je Pariz, postanemo lažje solidarni. Do Ljubljane običajno niti ne pride informacija – mi se bolj ukvarjamo s tem, kaj se dogaja na Kolpi, kot pa da bi se ukvarjali s tem, kaj se dogaja v Siriji ali Iraku s kristjani. Preganjanje kristjanov, kot ga danes doživljajo v Siriji in Iraku, smo pa tako mi pred 60 ali 70 leti dali skozi, pa vse do 90. leta, Francozi pa še 100 ali 150 let prej.

  • Ko se soočamo z migrantsko problematiko, se soočamo z dvema problemoma: sočutjem in varnostjo. Zdi se, da je do sedaj Cerkev ostala tista edina institucija, ki hkrati razmišlja o sočutju kot tudi varnosti … Kako v tem kontekstu vidite izjave papeža Frančiška?

Prej sem govoril o tem, da ne smemo vse dati v isto posodo. K temu smo Slovenci najbolj nagnjeni. In tudi migrante ne moremo dati vse v isto vejo. Lansko leto sem v tem času hotel priti čez hrvaško mejo. V naglici sem ob petih zjutraj vzel staro osebno izkaznico. Pridem na mejo, policist me je ustavil in nisem mogel prečkati meje. Obrnil sem se in šel domov po veljaven dokument, čeprav – meni se je zdelo do konca neumno. Jaz sem šel na Hrvaško po oljčne vejice, po simbol miru, ampak njega to ni zanimalo. Čez nekaj mesecev pa gre skoraj milijon ljudi brez kakršnega koli dokumenta preko meje. To pa res ne gre! Enostavno, neka pravila morajo veljati za vse. Kako bodo ti ljudje tukaj med nami živeli, če se že na tisto vhodno vstopnico požvižgajo.

Se pa moramo ob tem spomniti, kdo so ranljive skupine. Če bi bilo toliko žensk, kolikor je bilo moških, bi evropski predsedniki odprli svoje roke – pa tudi Evropejci. Ker pa je bilo obratno, so vsi, razen Angela Merkel, ki je ženska in se vidi, da je tukaj neka privlačnost spolov, stopili v bran. Moramo razumeti – Cerkev, papež Frančišek, vsi škofje in duhovniki ter naše dobrodelne ustanove, kot je Karitas, po svojih močeh pomagamo tistim, ki so dejansko reveži. Saj res ničesar nimajo. A potrebno je vedeti, kakšen je njihov namen. Kmalu se bodo pokazali pravi nameni. Eni prav gotovo prihajajo z nameni, da uidejo vojni, drugi pa – verjetno jih je veliko – s kakšnimi drugačnimi, ki jih ne poznamo in jih bomo kmalu odkrili.

  • Kdo jim to dovoli? Na čigavi strani je odgovornost?

Že nekaj let ugotavljam, da je verjetno naša vojska malenkost v razsulu. V novembru bi pričakoval, da bi se takoj sprožila takšna reakcija, kakor se je sprožila na Madžarskem – in do tega sploh ne bi prišlo. Ali pa bi prišlo v manjši meri, tako pa nas je dobilo gole. Kot pravi znani rek: tat pride ponoči. Ob uri, ko ne pričakuješ in ne moreš biti pripravljen. To je tudi evangelijska pridiga – bodimo pripravljeni, ne samo na smrt, ampak tudi v življenju. Tudi na migrante, ki sicer niso tatovi, ampak nas ne smejo dobiti nepripravljene. Tudi ko doma pripravljate kakšno praznovanje, je logično, da vas gostje ob obisku dobijo pripravljene.

  • Če se vrneva na protestne shode, ki so potekali konec februarja. Ena skupina je izrekala dobrodošlico migrantom, druga pa je nekako nasprotovala namestitvi ekonomskih migrantov v Ljubljani. Paradoksalno pa je morda to, da tisti, ki so izrekali dobrodošlico migrantom, so prišli s transparenti, kjer žalijo Cerkev. Kako lahko razumemo njihove namene?

Beseda, ki ste jo omenili, je dvoličnost in tukaj udarja na vsakem koraku. Za vsako besedo ”dobrodošli, migranti” dvomim, da jo je sploh kdo od njih mislil resno. Če bi namreč res bila taka dobrodošlica, potem bi vsak izmed njih vzel koga od njih domov in pokazal nam vsem, kot je naredil papež, kako se dela. Tako pa se vsako stvar izkorišča, da se preusmeri tok dogajanja ali pa pozornost ljudi nekam drugam … in se v ozadju plete bog ve kaj. Bog ve, kaj vse se je že zgodilo v ozadju teh demonstracij.

  • Na še eno sovražno dejanje bi želela opozoriti – v zadnjih nekaj  mesecih so se dogajali množični vlomi v slovenska župnišča. Najhuje je bilo na Gorenjskem in v Savinjski dolini, od koder so poročali o številnih vlomih. Župnikom so odtujili predmete, denar, nekatere med njimi tudi poškodovali. Ob teh dejanjih so bili organi pregona, Mirovni inštitut in druge podobne inštitucije tiho. Kako si lahko to razlagamo?

Vse gre v stilu tega, da se moramo braniti sami. Če bom rekel vam, da imam ‘bodyguarda’, me boste čudno gledali, samo predsednik republike ga ima. Ampak jaz večkrat rečem ljudem: imejte radi župnika in pazite ga. Mene so pred kratkim oropali v Rimu, in to mene – tudi najboljšim se zgodi. V enem gostišču, ko ne bi nikoli pričakoval. Vse se bo pri nas uredilo, ko se bo zaupanje začelo tudi preko vaše televizije, ko si bomo med sabo bolj zaupali in bodo stvari začenjale iti na bolje. Za današnje stanje lahko sicer eni kažejo s prstom na enega in obratno, ampak to naši družbi nič ne pomaga. V bistvu se moramo res spreobrniti. V Ljubljani se mora začeti – pri glavi, ki se mi zdi, da zelo smrdi.

  • Vi se veliko izpostavljate s svojimi izjavami in stališči –  so tudi vam že grozili?

Vsake kvatre dobim kakšno pismo, kaj se bo z mano zgodilo. Mene je že vlak povozil, pa sem ostal živ. Ne vem, kakšna bo Božja volja. Da bi se kaj bal? Se ne bojim – verjamem pa, da se v krogu, kjer bivam, nahajajo ljudje, ki me ne marajo. Jaz nočem in ne morem ugajati vsem. Jaz sem tam zato, da jim nekako odstiram resničnost, da ne živimo v nekem vizualnem svetu, ki je lažniv. Verjamem pa, da vsem ne ugajam. Nazadnje sem pridigal, da ne moreš imeti križa in Tita skupaj, to ne gre. Moraš se odločiti, v katerega boga boš veroval. Ne moreš verjeti in v Jezusa in v Tita. Jaz imam prijatelje, ki imajo samo Tita. V redu, si se vsaj odločil. Obeh skupaj pa ne moreš. Ker ne moreš smutija narediti iz njiju, ne gre.

  • Kako sicer vidite položaj slovenske Cerkve po pretresih v mariborski škofiji, pa navsezadnje tudi po pedofilskih aferah?

Jaz sem vedno optimističen in upam, da so vsi tisti, ki so povzročili temno plat Cerkve, sedaj tam, kjer se to več ne bo nadaljevalo. Sedaj se mora preorati njiva spomladi in nova rast že žene ven. Predvsem molim, da bi naš narod imel več duhovnikov. Fantje iščejo službe in upam, da jih bo gospod poklical – tu služba bo, stoodstotna. Veliko župnij je praznih, ljudje potrebujejo duhovno pomoč. Danes ljudje živijo v takem stresu, od žena, mož, ki so na takih delovnih mestih, da ne vedo, kdaj ga bodo izgubili, do brezposelnosti … dejansko pa vsi rabimo eno duhovno prenovo. Vsi. Sem pa srečen, da lahko kot duhovnik živim mirno življenje brez nekih napetosti in sem lahko vsak dan na razpolago ljudem.

  • Je cerkev danes še moralna avtoriteta?

Ja, je. In bo vedno ostala. Evangelij bo vedno tista hrana, ki bo ljudem dajala nov zagon, tudi če bodo na tleh, se bo nov začetek nekje sprožil.

  • Kakorkoli – zmaga na referendumu za družino in otroke je pokazala, da odločna beseda vrha Cerkve še vedno nekaj pomeni. Ste bili veseli, da se je Cerkev tako odločno in jasno zavzela za pravice otrok?

Sem zelo vesel, zato sem se tudi sam zelo angažiral. Ko sem bil takrat v Franciji, je bil prvi referendum in Francozi so takšno zakonodajo kar sprejeli. Sicer je bila milejša od naše in dejansko ni dobro. V Franciji pride milijon ljudi, ki je proti temu zakonu, na ulice. Tako da sem Bogu hvaležen, da je zdrava kmečka pamet zmagala. Potrebujemo zdravo pamet in dejansko je dalo to vetra, upanja, da pri nas še ni vse izgubljeno. Da se bo rodila nova generacija, ki si bo želela ustvariti nekaj lepega. Da ne bo vse zavoženo.

Anja Dangubič