Levičarji so obsedeni z neenakostjo. Neenakost to, neenakost ono, neenakost tretje, ponavljanje v neskončnost. V Sloveniji se to dogaja ob vsaki objavi statističnih podatkov, koliko ljudi je izpostavljeno tveganju revščine, na globalni ravni pa socialisti ob pomoči profesorjev, ki se ponašajo z doktoratom iz ekonomije in IQ, nekoliko večjim od praga duševne zaostalosti, doživijo multiple orgazme, ko Oxfam januarja vsako leto objavi podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva. Letos je bila glavna novica, da ima osem najbogatejših ljudi toliko premoženja kot polovica Zemljanov (3,6 milijarde ljudi) skupaj, od leta 2014 pa je že znano, da en odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot 99 odstotkov skupaj.
Ker je Oxfam mednarodna levičarska organizacija, katere glavni namen očitno je, da po svetu spodbuja revščino in lakoto, da bi sploh imeli kaj dela (Oxfam sicer sebe predstavlja kot organizacijo, ki se ukvarja s pomočjo ljudem, a bežen pogled na njihovo spletno stran pokaže, da je njihov glavni namen širjenje intervencionizma in socializma), si zadevo oglejmo malce podrobneje.
Oxfam (ker je “in”, Oxfam preganja tudi davčne oaze) se pri svojih “analizah” sklicuje na poročilo finančne družbe Credit Suisse. To je po svoje razumljivo, saj je poročilo Švicarjev objavljeno sredi jeseni, nato ga aktivisti Oxfama pregledajo in primerno obdelajo, vržejo oko še na Forbsovo lestvico najbogatejših Zemljanov in – voilà!
Kaj piše v poročilu Credit Suisse?
Če malo prelistate in se poglobite v tabele, vas bo mogoče presenetilo: da je med desetimi odstotki najrevnejših na svetu več Američanov kot pa Etiopijcev, Kitajcev, Nigerijcev ali Kongovcev; da je povprečen Italijan ali Francoz bogatejši od Nemca; da je povprečen Grk bogatejši od Danca; da je povprečen Savdijec revnejši od povprečnega Slovenca; da je povprečen Senegalec bogatejši od povprečnega Ukrajinca; da je povprečen Sirijec bogatejši od povprečnega Kazahstanca; da je povprečen Albanec bogatejši od povprečnega Rusa. Mogoče se bo komu zdelo sumljiva verodostojnost, ampak trik je v tem, da Credit Suisse Global Wealth Report za merjenje bogastva vzame trenutno neto vrednost (premoženje minus dolg). Tako pridemo do paradoksa, po katerem je klošar pred Mercatorjem, ki na dan naprosi 5 ali 10 evrov, a nima dolga, bogatejši od Američana, ki je ravno končal študij prava na Harvardu, se zaposlil pri odvetniški družbi Wachtell, Lipton, Rosen & Katz in bo imel plačo, ki se meri v petmestnih številkah (v dolarjih, kakopak), a mu še ni uspelo poravnati posojila, ki ga je vzel za študij. Enako je z revežem v Adis Abebi, ki brez dolga živi z evrom ali dvema na dan, v primerjavi s poslovnežem v Bernu, ki živi v razkošni vili, ima mesečno plačo okoli 50.000 švicarskih frankov, a ima 20 milijonov frankov dolga.
Slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda
Če vzamemo analizo kot verodostojno in vrhunsko referenco, na katero se sklicuje Oxfam, če sprejmemo podatek, da je med najbolj revnimi prebivalci planeta več kot 30 milijonov Američanov, da je slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda, če torej zanemarimo vse te dvomljive podatke in se še malo poigramo s številkami, tokrat v kombinaciji s tistimi iz Forbesa o osmih najbogatejših Zemljanih, ki imajo toliko premoženja kot 3,6 milijarde drugih ljudi, moramo najprej ugotoviti štiri stvari: prvič, velika večina bogastva osmerice od Billa Gatesa (prvi s 75 milijardami premoženja) do Michaela Blooomberga (osmi s 40 milijardami premoženja) je v tako imenovanem nelikvidnem premoženju; drugič, Švicarji ves čas analize govorijo o »odraslih osebah« in ne o vseh Zemljanih, kar pomeni, da bi bilo po njihovi metodologiji teh 3,6 milijarde ljudi, o katerih govori Oxfam, samo okoli 2,4 milijarde, tretjič, med osmerico najbogatejših so ljudje, ki so dali svetu zastonj Facebook (Mark Zuckerberg) ali veliko svojega bogastva namenijo za humanitarne dejavnosti (Warren Buffet); in četrtič, Švicarji v svoji analizi operirajo z dvema merama revščine (revni in zelo revni), medtem ko Oxfam oboje pomeša.
Kako bi izgledala prerazporeditev bogastva?
Tovariši z Oxfama in njihovi verni socialistični sledilci, ki utirajo pot prepričanju, da so revni zaradi bogatenja bogatih bistveno na slabšem, kot bi bili sicer, in ki se navdihujejo nad Thomasom Pikettyjem in Naomi Klein, bi to bogastvo najrajši prerazdelili. Kako bi to izgledalo? Premoženje osmerice znaša nekaj manj kot 430 milijard dolarjev in če bi ga razdelili med 3,6 milijarde najbolj revnih, bi vsak dobil 119 dolarjev. Če bi razdelili premoženje 400 najbogatejših Zemljanov, ki po Forbesu znaša 3.896 milijard dolarjev, bi vsak v polovici najrevnejših dobil 1.082 dolarjev. Toda kaj po tem? Koga bi se tovariši nato lotili oropati?
Z Oxfamom je vsako leto enaka zgodba. En odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot drugih 99 odstotkov. Podatki iz leta v leto variirajo, a ves čas z vtisom, da se neenakost ves čas povečuje in da najbogatejši imajo vedno več premoženja, kar je spet statistični trik. Vzemimo nesramno bogatega, ki ima 100.000 enot premoženja, in obupno revnega, ki ima 1 enoto premoženja. Razlika med njima je torej 99.999 enot. No, bogataš svoje premoženje poveča za odstotek, kar pomeni, da ima po novem 101.000 enot premoženja, revni pa svoje premoženje poveča za 100 odstotkov in ima po novem 2 enoti premoženja. Čeprav je najrevnejši svoje premoženje povečal za 100-krat več kot bogataš, se je razlika povečala in zdaj znaša 100.998 enot. Če se spomnite, so tovrstno matematiko v Jugoslaviji uporabljali samoupravni socialisti.
Ampak Oxfam in njegovi globalni verniki pač ne bodo oporekali tovrstnim zmotam, ker bi dvom v verodostojnost analiz, na katere se sklicujejo, ogrozil njihovo protikapitalistično agendo, škodoval bi njihovemu globalnemu boju proti neoliberalizmu, ljudi ne bi mogli več strašiti pred zlobnimi kapitalisti. Ampak resnica je naslednja: ljudje se ne bi smeli bati kapitalizma, ampak ljudi, kot je denimo Daniel Hachfeld iz Oxfama, Luka Mesec iz Združene levice, ekonomski analfabet Thomas Piketty, hujskač Noam Chomsky (ljubljanska univerza mu je podelila celo častni doktorat). Na žalost se je tem norcem, in sicer v nekakšnem neo-ludističnem gibanju, pridružil tudi Stephen Hawking.