Državnozborske volitve aprila 2022 so za demokratično stran izredna priložnost za utrditev demokratične oblasti na Slovenskem. Če prepričljivo uspejo, bi to demokratom omogočilo uresničitev doslej neuresničljivih, da ne rečemo drznih načrtov, do osrednjega, utemeljitve prve povojne demokratične Slovenije.
Že predstavitev tako zahtevnih programov pred volitvami je nedvomno pomembna. Ali naj bo načelna, eksplicitna, ideološka, celo v konfrontaciji z opozicijo ali pragmatična? Vsekakor bo lažje po volitvah, odvisno seveda od rezultatov. Če največja slovenska in demokratična stranka prepričljivo zmaga in sestavi močno koalicijo, lahko predstavi svoj program kot načelno prizadevanje za uresničenje legitimnega demokratičnega programa, maksimalnega z eksplicitno navedbo prizadevanj države za demokratizacijo, dekomunizacijo in debalkanizacijo Slovenije.
Programi v javnosti med načelnim in pragmatičnim
Izgledi za to možnost so, nedvomno so precej večji kot na zadnjih volitvah, da ne govorimo o letu 2014, ko so komunisti in njihovi nasledniki predsednika največje opozicijske stranke neposredno pred volitvami zaprli in tako preprečili zanesljivo zmago njegove stranke. Seveda bodo tudi letos poskušali na vse načine, z aferami, vsakršno destrukcijo, stavkami, vendar ima Janez Janša zdaj že dolgoletne izkušnje in tokrat še politično moč za obrambo demokratičnih načel. Pomembno je nadalje, da bo SDS in NSi to pomlad okrepilo pet združenih strank v novoustanovljenem gibanju Povežimo Slovenijo, ki pričakuje dvomestno število podpore. Dodamo jim lahko še novo stranko Aleksandre Pivec Naša dežela in Jelinčičeve nacionaliste v upanju, da se uvrstita v državni zbor.
V primeru, da bi šlo že po volitvah za drugo skrajnost, kakršna je sedanja državnozborska realnost z “dogovorno” večino vladajočih pri glasovanju, potem bi bilo bolje letošnje programe predstaviti pragmatično. Načelno gre lahko za projekt demokratizacije Slovenije, vendar ne izključujoče za opozicijo. Janez Janša že tako v svoji tretji vladi prakticira dobro znano partnerstvo za razvoj, kar pomeni sodelovanje opozicije začenši pri pripravi zakonodaje. Tem manj je zato pričakovati od demokratične strani, da se predstavi bojevito, zaostreno, frontalno ekskluzivno. Ta teoretična možnost bi lahko vodila iz sedanje že vzplamtele latentne državljanske vojne, z nedemokratične strani prvič z grožnjami s smrtjo predsedniku vlade, njegovi družini in nekaterim predstavnikom demokratične strani, v stopnjevanje državljanske vojne z možnim levičarskim izzivanjem oboroženih spopadov.
Se pravi, da je programe skladno z nedvoumno napovedanimi demokratičnimi načeli za zdaj bolje predstavljati pragmatično. Tako se je doslej denimo predstavljal projekt debirokratizacije poslovanja državnih organov ali znižanje davkov pri plačah, ki so kot komunistični model ožemanja ljudi med najvišjimi v Evropi in širše, in s tem omogočiti dvig plač. Nasprotovanje kulovcev in celo sindikatov je nedvoumno razkrilo, da si celo sindikati samo verbalno prizadevajo za delavske pravice in da nasprotno ideološko nepopustljivo podpirajo ekskluzivni komunistični ideološki model sistematičnega ropanja lastnih državljanov. Maske obojih so pred kritično slovensko javnostjo padle. Ni dvoma, sindikati so se kot podaljšek zdaj globoke države razgalili kot politična in ne stanovska organizacija, med njimi posebno prizadevni policijski sindikat.
Seveda ni dvoma, da ta vladna pragmatika hkrati z demonstracijo normalnosti sproža proces dekomunizacije. Nadaljevanje lahko denimo zajame privatizacijo šolstva in zdravstva, pri drugem pragmatično za zmanjšanje čakalnih vrst, proti korupciji in že tako potrebno reorganizacijo, tem bolj ker v privatnem zdravstvu ni korupcije. Da ne govorimo o reševanju osrednje žgoče demografske problematike ali aktualnosti samooskrbe s hrano in poselitve podeželja.
Demokratizacija je tudi dekomunizacija …
Nedvomno bi morala biti prva načelna skrb nove vlade polna uveljavitev demokracije, formalne in vsebinske, biti bi morala resnična predstavniška vladavina ljudstva in z njo uveljavljene človekove pravice, svoboda govora … Se pravi, da v teh težkih časih pride iz formalne demokracije s starimi vrednotami do preboja v razvito zahodno demokracijo z demokratično vsebino in da se jo kot takšno tudi neguje in utrjuje. Skratka, čas je že za osvoboditev od komunizma in postkomunizma, da Slovenci začnemo živeti novo življenje v novem razvoju in napredku, v novem razcvetu.
Prav tako neobhodno je, da se demokratična načela uveljavijo za krvavo komunistično preteklost in da se še kolikor mogoče popravi krivice. Da se demokracija končno uveljavi kot “otipljivo” dejstvo, ne le na papirju, morajo biti posledice, tudi posthumno z obsodbami največjih komunističnih zločincev in v sedanjosti za tiste najbolj izpostavljene, “ki jim držijo vrečo”. Ti in tisti danes najbolj odgovorni za kršenje človekovih pravic se izločijo s postopkom lustracije, denimo najbolj odgovorni v sodstvu do ustavnega sodišča. Eksemplarične, dokazane kršitve s posledicami naj bodo v opomin predvsem nedemokratičnim poskusom ohranjanja komunistične preteklosti. Danes že pozna lustracija ne rabi iti v širino, a brez nje ne bo šlo, tudi v opozorilo. Poudarjamo, da ni poti naprej brez posthumnih tožb in obsodb komunističnih zločincev, predvsem množičnih morilcev slovenskega naroda. Demokratizacija naj gre tako z roko v roki z dekomunizacijo.
Slovenska država mora še predvsem uradno obsoditi zločinski komunizem na Slovenskem in njegove zločine ter dati legitimnost vsem žrtvam komunizma, še posebno v skoraj sedemsto komunističnih moriščih po Sloveniji, ki jim po gostoti zločina ni para v Evropi. Slovenska država mora tudi uradno prepovedati vse oblike ponovnega oživljanja komunizma, najprej z odstranitvijo vseh spomenikov, ki slavijo zločinski komunizem. Z enakimi merili naj odpravi poimenovanje ulic po največjih morilcih slovenskega naroda vključno s prepovedjo komunističnih simbolov in kršitelje sankcionirati. Pri tem naj se legitimno opre na sprejete resolucije in deklaracije Evropskega parlamenta in drugih evropskih organov o totalitarizmih, ki so bile v evropskem parlamentu od zadnjih iz leta 2009 znova potrjene leta 2019. Pri legitimnem sklicevanju nanje postkomunisti menda ne bodo še Evropske zveze obtožili fašizma in diktature. Evropska stališča so demokratična in povsem jasna:
Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009; časovno nastala po resoluciji št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov in po Deklaraciji z dne 23. septembra 2008 o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V 1. točki Resolucija iz leta 2009 “izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju”; v 7. točki “odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje”.
Prvi dragoceni korak k prepovedi dveh strank komunistične provenience in identitete (SD, Levica) sta storila zasebna tožnika Vili Kovačič in Luka Perš januarja letos z vlogo na Ustavno sodišče. Po domala osemdesetih letih je njuno dejanje začetek neposredne dekomunizacije Slovenije, je končno spodbuda za miselni, vrednostni in ideološki premik.
… in dekomunizacija je tudi debalkanizacija
Kot ni dvoma, da je z dekomunizacijo povezana krovna demokratizacija, je prav tako očitno, kot bomo še videli, da je z njo neločljiva tudi debalkanizacija. Ko govorimo kritično o Balkanu, je prvo vprašanje, od kod mu tako slabšalen sloves. V odgovoru ne moremo mimo zgodovinskih dejstev in primerjav. Balkan ostaja simbol zaostalosti in nerazvitosti pod turško okupacijo domala pol tisočletja predvsem po bitki na Kosovem polju leta 1389, ko je po njej okupirana Srbija postala turški oziroma takrat osmanski vazal. Bila je tako pet stoletij brez evropske kulture in civilizacije. Kar pomeni večidel do Berlinskega kongresa 1878, do neodvisnosti v zmanjšanem obsegu. Podobna je bila usoda preostalega Zahodnega Balkana. Slovenija mu je pripadala v dveh srbskih Jugoslavijah po šestih stoletjih razvite in prosvetljene Habsburške monarhije (Hrvaška že pozneje od novega veka). Po bivanju v eni najbolj razvitih večnarodnih evropskih držav in tudi (s svojimi deželami) v Svetem rimskem cesarstvu, je sledilo obdobje prisilne balkanizacije Slovenije.
Balkanska nerazvitost gre skupaj z nedemokratično družbo, korupcijo, nizko izobrazbo, nižjim inteligenčnim kvocientom v primerjavi z Zahodno Evropo, revščino, nizkimi plačami, lahko nesolidnostjo, prevarantsko miselnostjo (po srbskem “nadmudrivanju” partnerja) in zvijačnostjo, kar seveda ni samo dosežek Balkana. Hkrati je šlo ves čas obeh Jugoslavij za srbsko nadvlado, večvrednost, imperializem (denimo še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poskus posrbljenja šolskih programov z vsiljevanjem šolskih jeder), ob zavedanju srbske politike, da sta slovenski in hrvaški narod mnogo bolj izobražena, razvita, bogata. Očitno v skladu z dominacijo zahodne krščanske civilizacije tudi nasproti pravoslavni civilizaciji. V devetdesetih letih 20. stoletja se je srbski imperializem z Miloševićem znova krvavo in uničujoče potrdil v štirih balkanskih vojnah, prvi neuspešno proti Sloveniji, in pokopal umetni versajsko in komunistično tvorbo Jugoslavijo.
V naivnost slovanskega združevanja so šli že nekateri slovenski politiki obdobja med vojnama, po vojni komunisti. Ti internacionalisti so Balkan, tudi bolj ko je bil reven in zaostal, komaj dočakali. Domala polstoletna komunistična propaganda je opravila svoje in ustvarjala med Slovenci nekritičnost do Balkana in predvsem Srbije. Komunisti so vztrajali do zadnjega, tudi ko je Srbija z instrumentalizirano JLA začela neuspešno agresijo na Slovenijo.
Vračanje z Balkana v Srednjo Evropo
Aktualno vprašanje balkanizacije Slovenije si ponazorimo malce bolj nazorno in prozaično, a tudi ne brez simbolike. Tako rekoč del slovenskega prehranskega vsakdana so postali čevapčiči in burek. To se je naivnim Slovencem zlahka podtikalo od vrha, kot so se cenili mešani zakoni, favoriziranje prišlekov z juga propadle države pri zaposlitvi in stanovanjih. Dolgo je trajalo, da se je s spodbudo od spodaj pojavila skoraj izgubljena slovenska kranjska klobasa. Koliko škode v vzporedni miselnosti, odnosu do nacionalnega! Je mogoče že vzpostaviti kritično razdaljo do balkansko-turških čudes na krožniku? Že dolgo se je tega zavedel pokojni ravnatelj ljubljanske Drame Bojan Štih, ki je s primerom čevapčičev opozarjal na invazijo nekega drugega duha v naše srednjeevropsko okolje in tradicijo, ki se je zažrl v mnoge pore naše družbe in tu ostal. Spomnimo le na čas pred desetimi leti in na opozorilo takrat že deaktiviranega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da bi se Slovenija “morala udeleževati evropske politike po najboljših močeh, predvsem pa bi se morala otresti balkanske miselnosti …“
Pa vendar, pred tridesetimi leti domala 90-odstotno dobljeni referendum o osamosvojitvi Slovenije je dal odločen in dokončen odgovor tudi razočaranim komunistom: Slovenci ne želimo več živeti v srbski Jugoslaviji.
V danes samostojni Sloveniji bi rekli, da je tudi na državni ravni stike z Balkanom treba omejiti na razumno mejo, nekatere po potrebi ukiniti in se predvsem usmeriti v Srednjo Evropo, našo širšo domovino. Z zadoščenjem lahko ugotavljamo, da sedanja vlada to tudi načrtno udejanja. Prizadevanje, da Balkan pride v Evropsko zvezo. stoji za drugim racionalnim premislekom, da se namreč s tem prehiti nemajhne aspiracije Rusije, Kitajske in tudi Turčije. Balkan naj ostane evropski. Vendar tudi jasno povejmo, da smo znova odločno proti zlorabi uvoza nekvalificirane delovne sile z družinami z Balkana z vsemi socialnimi ugodnostmi in neznanjem slovenščine za volivce starih sil.
Debalkanizacija, ki pomeni tudi dekomunizacijo in s tem demokratizacijo, pomeni tedaj vrednostno in razumno geografsko ločitev od Balkana in tamkajšnje miselnosti. Pomeni hkrati ločitev od komunizma in njegove zločinske ideologije in prakse, pomeni tedaj končno vrnitev Slovenije v Srednjo Evropo, našo širšo domovino, in življenje v njenem duhu, v bogastvu njene kulture in civilizacije. Tem bolj, ker Srednja Evropa ostaja zvesta sama sebi, kar za Bruselj, ki se je začel udinjati kulturnemu marksizmu, ne moremo več trditi.
dr. Ivan Klemenčič