Ob obletnicah začetka in obletnicah konca druge svetovne vojne se vsako leto omenja in slavi marsikaj, pozablja pa se na začetek – na prvi spopad Slovencev z okupatorjem na slovenskem ozemlju v noči iz 12. na 13. maj leta 1941.
Pomen dogodka 13. maja 1941 je bil izjemno dalekosežen. Kajti mirno lahko rečemo: MALA GORA PRI RIBNICI JE KATYNSKI GOZD VODSTVA SLOVENSKIH KOMUNISTOV. Ne po številu žrtev in fizičnih razsežnostih, pač pa po pomenu, namenu in posledicah za slovenski narodni upor proti okupatorju, ki gre celo tako daleč, da se izdajstvo na Mali gori danes pripisuje nekemu drugemu fiktivnemu osebku, eksekucijo pa prepušča sprva še zavezniku in nato nasprotniku, to je tujemu – italijanskemu okupatorju.
Uničenje vodstva TIGR-a je bilo načrtovano, ne samo s strani Italijanov, pač pa je bilo vseskozi vroča želja vodstva slovenskih komunistov, ki so k temu uboju aktivno in odločilno prispevali, čeprav so si po tem dogodku vse do nedavnih nekaj let pilatovsko umivali roke. Da je bil TIGR tarča ne le za okupatorja, pač pa v enaki meri vodstva slovenskih komunistov, kažejo izjave Borisa Kidriča med vojno ter medvojni in povojni odnos partije do Tigrovcev.
Vodilni Tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja niso bili navadni borci, bili so glava narodnega upornega telesa in duha in bili so voditelji, ki so jih komunisti hoteli uničiti že na samem začetku. Tako, kot je sovjetska vojska obglavila poljsko armado v Katynu, se je podobno obglavljenje zgodilo v Sloveniji. Z Izdajstvom tigrovskega vodstva Italijanom, iz čistega ideološkega sovraštva, ki ga je, kot je zdaj že znano, zagrešil komunist vojvodski partizan, kasneje nagrajeni prvi komandant Ribniške čete Filip Tekavec – Gašper. Kot je povedal pričevalec Tekavec, sin izdajalca. Komunisti so sicer večkrat od njihove strani likvidirane žrtve celo pripisali okupatorju. Analogija s Katynom je tu popolna. Saj so tudi sovjetski okupatorji Poljske pripisali pokol poljskih oficirjev nemškim nacistom. Vendar je resnici na ljubo čez 70 let celo sam Putin priznal, da ni bilo tako in se je za veliko laž Nemcem oziroma Poljakom celo javno opravičil.
V Sloveniji bi kaj podobnega od ponosnih naslednikov zelo težko pričakovali, še manj pa pričakujemo njihovo zainteresiranost za dokumentirano razkritje izdajalca preko vojaških policijskih arhivov v Rimu, ki jih zelo verjetno hrani italijanska policija, saj je bil Danilo Zelen najbolj iskana oseba v celi tedanji Italiji. Pričevalec Bruno navaja, da je bila ovadba – torej izdaja Tigrovcev – spisana v dveh jezikih, in sicer slovenskem in italijanskem, in odvržena okrog polnoči pred policijsko postajo v Ribnici. A bistveno vprašanje danes ni ovadba. Bistveno vprašanje je postal praznik, ki ni priznan oziroma se ga skoraj vsi izogibajo, praznujemo pa nevredne nadomestke pohabljenega in falsificiranega narodnega spomina.
Kako naj sodelujemo in delamo skupaj, če niti praznovati ne zmoremo skupaj ?
Zato je nujno praznike spomina na preteklost ideološko razstrupiti in sprejeti samo tiste praznike, ki so zgodovinsko in datumsko utemeljeni in je njih zgodba verodostojna in taka, da bo ljudi lahko združila, ne razdvajala. In seveda, najti moramo verodostojne datume in poštene zgodovinarje. Datume, ob katerih se je resnično zgodilo kaj pomembnega, ne pa z lahkoto in z nedopustno površnostjo uveljavljati spomin na nekaj, kar se sploh ni zgodilo. V mislih imam sestanek društva prijateljev Sovjetske zveze za ustanovitev PIF 26. aprila 1941 in bivši 22. julij, nekdaj praznični namišljeni dan vstaje slovenskega naroda, ko je mladenič pod Šmarno goro obstrelil orožnika, skratka, ko je Slovenec streljal na Slovenca. Bolj bednih praznovanj upora in odpora si ni mogoče zamisliti.
Nasproti temu pa obstajajo častni dogodki in spomina vredni dogodki, ki jih brez razdvajanja lahko posredujemo zanamcem. Takih integrativnih, združevalnih točk ni veliko, vendar ena zadeva je, ki je vredna takega imena, ki lahko združuje in si celo zasluži napis na gori Sabotin. Pravzaprav tik nad domačim solkanskim bivališčem sedanjega predsednika vlade, ki mu sporočam: “Če na Primorskem ne bi bilo antifašizma, ki je združeval mnoge in močno raznolike skupine – Tržaške liberalce, Krščanske socialce, poleg neutrudnih DUHOVNIKOV, svečenikov svetega Pavla, predvsem člane domoljubne in izjemno dobro organizirane TIGR-ovce ter po kapitulaciji Italije 1943 tudi skupine poštenih PARTIZANOV, ki so nadaljevali tam, kjer je začel TIGR – brez tega Primorska ne bi bila nikoli vrnjena matični domovini.“
In še obratno vprašanje – če v Sloveniji med drugo svetovno vojno ne bi bilo slovenskih SOVJETSKO indoktriniranih KOMUNISTOV, bi do odpora Slovencev vseeno in brez dvoma prišlo, danes pa bi bila slovenska Primorska precej večja – VEČJA ZA GORIŠKO in morda celo za TRŽAŠKO OZEMLJE. Za Goriško prav gotovo. Kajti garancija za odpor je bil vseskozi revolucionarna organizacija slovenskih domoljubov TIGR s kratico – Trst Istra, Gorica, Reka, katere ODPOR se uradno začne leta 1927, to je 15 let pred začetkom 2. svetovne vojne, sam antifašizem pa že kmalu po požigu Narodnega doma v Trstu 1920.
Uradna mitološka predpostavka, ki jo danes širijo (Pirjevec, Repe, Godeša in nekoč celo Stanovnik), namreč trdi, da bi brez komunistov in OF Slovenci izginili s površja zemlje oziroma bi danes Slovenci govorili nemško in italijansko. Kdor danes še verjame v to ideološko pristranost, ta žal ne verjame v trdoživost in odpornost slovenskega naroda ki mu pripadamo, in za katerega že od Trubarja velja Stati inu obstati. Kajti tigrovski antifašizem ni bil samo prvi v Evropi in sploh se ni začel šele leta 1941. Na okupacijo in odpor je bil TIGR tako organizacijsko kot duhovno in intelektualno izjemno dobro pripravljen, mnogo prej in precej bolje kot komunisti s svojo PIF in OF. Tigrovih borcev je bilo namreč po grobih ocenah na Primorskem okrog 3.000, komunistov pa v celi današnji Sloveniji okoli 1000. Sam Janez Stanovnik je nekoč izjavil: “ko smo prišli na Primorsko je bilo tam za upor in odpor že vse pripravljeno.“
Vsekakor pa smo lahko prepričani, da bi bil pod TIGR-ovim vodstvom slovenski odpor bistveno drugačen in mnogo bolj uspešen, bil pa bi hkrati obvarovan notranjih čistk, likvidacij, tragedij in narodnih izgub, ki smo jim bili priča.
Druga povsem abotna teza, ki jo širijo, pa je, da je bila za učinkovit odpor pluralnost ovira, da je bil torej monopol komunistične partije nujen. TIGR dokazuje, da to ni res in da bi ENOTNI V RAZLIČNOSTI MNOGO LAŽJE PREŽIVELI IN ZMAGALI z mnogo manj žrtvami in s pridobitvijo bistveno več slovenskega ozemlja. To demantira tudi koalicija Demos, ki je leta 1991 uspešno ubranila Slovenijo, izvedla osamosvojitev in vzpostavila novo državo.
Trinajsti maj kot praznik prvega oboroženega spopada na slovenskih tleh je zato tudi simbolno izjemno pomemben dan. Vendar se dogaja nov absurd. Bolj, kot postaja TIGR aktualen in pomemben, bolj ga skuša uradna zgodovina z mediji vred zamolčati. Na proslavah na Mali gori pri Ribnici namreč do letos ni bilo praktično prisotnih nobenih medijev izven občinskega dometa, nacionalna RTVSLO pa tudi letos ni zmogla (ni smela ali si ni upala) zagotoviti TV-prenosa, čeprav to počne za mnoge druge dogodke in smo imeli TV-prenos že leta 2005 in 2022. V obrambo pa si protinarodna stran izmišlja nevzdržne teze.
Prvič: Revizija zgodovine ni dovoljena, čeprav za normalni družbeni razvoj velja ravno nasprotno. Zgodovinopisje, če naj bo znanost in poštena stroka, mora že po definiciji biti stalna revizija. Odprta knjiga, stalno dopolnjevana z novimi dokazi in dejstvi, pričevanji, dokumenti in novimi odkritji in spoznanji, danes pa celo podprta z moderno tehnologijo.
Druga teza je teza oziroma parola zgodovino zgodovinarjem. Ta teza ni nič manj sporna in nevarna od prejšnje. Postavlja se namreč vprašanje: čemu in komu naj potem zgodovina služi, če ne utrjevanju splošne vednosti in krepitvi narodove javne zavesti o lastni zgodovini.
In tretja teza: zgodovina naj bi vedno bila zgodovina zmagovalcev. Tudi to ni sprejemljivo, kajti zgodovina zmagovalcev ni znanost. Je običajno zgolj apologetika močnejšega, ne pa moč spoznanj o tem, kar zgodovina je – zgodovina ljudi, človeških usod, pričevalcev, zbranih dejstev in dokumentov. Pa seveda policijskih in vojaških arhivov.
Danes, ko slovenski boter Milan Kučan s predsednikom vlade iz ozadja že načrtuje nove spomenike, žal nihče ne opozori na TIGR.
Uradna stroka pa je že pred 10. leti dosegla, da je celo beseda TIGR v nazivu oz. naslovu diplomske naloge iz predmeta zgodovina v 21. stoletju in 30 let po osamosvojitvi postala prepovedana, stigmatizirana beseda TIGR pa v najboljšem primeru samo mimobežno izrečena beseda. Drug primer stigmatizacije Tigra je z veličastnega spomenika BRANITELJEM SLOVENSKE ZEMLJE na Cerju, ki so mu v ta namen celo spremenili ime. Tako da je na zunaj monumentalni spomenik postal anemični relikt z imenom SPOMENIK MIRU – nekoč BRANITELJEM SLOVENSKE ZEMLJE, ki za čarobno besedo MIR skriva prepoved vedenja in zavedanja o TIGR-u.
Čez 2 leti bosta Gorica in Nova gorica postali evropski prestolnici kulture. Naj vsaj do takrat izgine na Sabotinu žaljiv in vpadljiv napis (naš) Tito in ga nadomesti spoštljiv napis (NAŠ) TIGR. Kar sicer ne bo po želji ponosnih naslednikov tistih, ki so Tigr uničevali ter danes celo izdajstvo boljševika uspevajo pripisovati drugim – tako, kot so nekoč to delali Sovjeti v Katynu, kar je potem pred desetletjem javno priznal in obžaloval celo sam Putin.
Predno zaključim pa želim nasloviti posebno sporočilo neposredno na kreatorja – tako rekoč vizionarja slovenskih spomenikov, Milana Kučana Plavega! Kajti brez njegovega “zloglasja” v Sloveniji in posebej v Ljubljani noben spomenik ni možen.
Pozdravljamo njegovo idejo postavitve spomenika osamosvojitvi – namesto sedanjega spomenika revoluciji, vendar to ne more in ne sme biti nadomestek samega muzeja osamosvojitve. Spomenik in muzej osamosvojitve pa ne moreta biti nadomestek za odsotnost spomenika prvi antifašistični borbi TIGRA 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, kjer sicer stojimo danes.
Prostor, ki ga V PRESTOLNICI trenutno zasedajo diktator Kardelj z brezobličnimi VOS-ovskimi likvidatorji za njim, naj zasede in zapolni spomenik trem najpogumnejšim tigrovskim borcem z Male gore pri Ribnici – Danilu Zelenu, Ferdu Kravanji in Antonu Majniku.
Nenazadnje pa opozarjamo še na najbolj kričeči relikt neslavno propadle diktature, ki straši pred predsedniško palačo na trgu Sveta Evrope. Ta elitni prostor naj namesto Kidriča, ki je skupaj s Kardeljem uničeval TIGR, zasede nesporni oče slovenske osamosvojitve in države dr. Jože Pučnik, ki je bil že v 60-ih letih prejšnjega stoletja žrtev Kardeljeve represije in diktature in bil 7 let v zaporih, nato pa je odšel v izgnanstvo, stran iz najboljšega in najbolj »humanega« sistema na svetu.
Skratka, vsi ti objekti in ti pojmi so komplementarni – spomenik osamosvojitvi, spomenik tigrovski trojki in spomenik očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku predstavljajo isto domoljubno in spoštovanja vredno demokratično kontinuiteto akterjev naše sodobne zgodovine.
Čas je, da nasilnike in diktatorje zamenjamo z zaslužnimi in spoštovanja vrednimi LJUDMI in relikte in simbole totalitarizma umaknemo tja, kamor spadajo – v muzej propadlega režima jugo komunizma.
To se da izpeljati sorazmerno hitro, muzej osamosvojitve pa prihranimo za novo demokratično vlado naslednjega mandata. Dr. Golob pa naj poskrbi za čist zrak in čist pogled nad svojim lastnim bivališčem – svojim solkanskim stanovanjem.
S tem predlogom zaključujem, omenim naj le še, da predlog za državni praznik 13. maj ostaja aktualen vse do sprejema v DZ. V DZ bo prej ko slej nastala drugačna netalibanska večina, ki ne bo kot talibani uničevala dosežkov drugih, ampak jih bo spoštovala in izboljševala.
Slava Tigrovcem, slava dr. Pučniku in srečno pot spomeniku osamosvojitve ter na zdravje 13. maju – novemu državnemu prazniku.
Vili Kovačič