fbpx

Psihoanalitske vrstice v poduk Mazziniju, Vezjaku in drugim nevednežem

"Menda sem šokanten, ker vse zvajam na seksualnost, četudi simbolno, kar je ne nazadnje tudi interpretacijska značilnost samega Freuda" (foto: osebni arhiv/Pixabay).

Ko so se revanšistično užaljeni levi intelektualci soočali s svojim referendumskim porazom, jim je morda še najbolj parala živce moja malenkost – tako kot že med samo kampanjo. V izlivih žalosti in besa je po suverenem porazu “ZA-jevcev” prednjačil Miha Mazzini (kroničnega nergača Borisa Vezjaka pač ne bom omenil), ki se je v svoji kolumni razpištolil na sto načinov in v številne smeri; nergavo pa se je še najbolj (spet) zaletaval vame.

Vem, kaj jih muči. In če se neki predstojnik Oddelka za psihologijo (FF) – mislim Valentina Bucika – odloči Državnemu zboru pisati javno pismo – in to ne o noveli ZZZDR – pač pa o tem, kaj jaz po nazivu sem in kaj nisem, sem to dejstvo, ker skrivati res nimam kaj, glasno in jasno povedal, torej kaj sem in kaj nisem.

Teoretska psihoanaliza v Sloveniji
Psiholog res nisem, celo užaljen sem, če mi kdo reče, da sem psiholog. Res pa je, da se, če govorim o psihoanalizi, razglašam za psihoanalitika. Volje in energije, ki sem jo imel nekoč, ko sem se z raznoraznimi uredništvi kregal in pogosto tudi dosegel, da so me poimenovali (zgolj) kot teoretskega psihoanalitika in ne psihologa, psihoterapevta, psihiatra ali celo seksologa, danes nimam več.

Pojem t. i. teoretske psihoanalize je v svetu kar uveljavljen, tudi v Sloveniji je teoretska psihoanaliza kar močna, zahvaljujoč predvsem Slavoju Žižku in slovenskim lacanovcem. Prav Jacques Lacan je novofreudovec, ki se ga zaradi abstraktnosti oz. filozofskosti pojmuje kot prvega, vodilnega in ključnega svetovnega teoretskega psihoanalitika. Sam se teoretske psihoanalize Lacanov(sk)ega porekla kar nekako izogibam, ker ocenjujem, da se da skozi rahlo oplemeniteni ortodoksni freudizem več povedati in tudi na bolj enostaven način, kljub temu da je nezavedno jedro tematike, ki jo, če jo, secira psihoanaliza, izjemno kompleksno, zapleteno in zahtevno.

Razumeti posameznika, njegov duševni aparat
Dobro je vedeti, kaj je psihoanaliza v osnovi, da ne bo prišlo do nesporazumov, ki netijo prepire v javnih debatah, kadar je na tapeti Vodeb. Psihoanaliza je, dandanes sploh, predvsem miselni koncept, skozi katerega je mogoče razložiti ravnanje posameznika (osebe, subjekta, individuuma, človeka). Skozi njo je mogoče razložiti mnoge družbene fenomene oz. pripetljaje iz vsakdanjega življenja. Vse je mogoče prebrati in interpretirati kot simptom, torej kot simbolno vrnitev (v otroštvu) potlačenega/nezavednega, torej infantilnega.

S psihoanalitičnim (teoretskim) skalpelom sem se do sedaj lotil interpretacije športa v dveh knjigah: Šport skozi psihoanalizo in Interpretacija športa. Freud je v svoji najpopularnejši knjigi Psihopatologija vsakdanjega življenja skozi psihoanalitično percepcijo razlagal vsakdanje pripetljaje, razložil fenomen simptoma kot simbolnega vračanja določenih infantilnih potlačitev (iz otroštva), torej nezavednih vsebin. Tudi umetnosti se je lotil. Znani so njegovi (številni) Spisi o umetnosti. Res je, da je Freud psihoanalizo v ožjem pomenu naslavljal kot psihoterapevtsko metodo, ki je nasledila Breuerjevo katarzično metodo, vendar je bila psihoanaliza od vsega začetka najprej teoretsko oz. miselno orodje, skozi katerega je mogoče razumeti posameznika, njegov duševni ustroj/aparat, posledično pa tudi družbo. V ožjem pomenu besede pa je psihoanaliza res sinonim za (psihoterapevtsko) “zdravljenje z besedo” (“talking cure”) oz. s pogovarjanjem.

Kot psihoterapevtska metoda temelji na prostih asociacijah, analizi sanj in tudi analizi simptomov. Ampak dandanes je tovrstna terapevtska psihoanaliza “na kavču” samo ena od številnih psihoterapevtskih metod, ki jo redko kdo uporablja v psihoterapevtske namene. Freudov(sk)a psihoterapija je nekako dolgočasna in dolgotrajna, torej neskončno zavlečena. Danes obstajajo številne bolj uspešne in predvsem hitrejše psihoterapevtske metode, s katerimi je mogoče dokaj uspešno intervenirati v duševnost človeka, ki to potrebuje oz. se za to odloči. Ne nazadnje so tu tudi tablete, s katerimi se psihiatri lotevajo zdravljenja psihičnega patosa, predvsem psihoz in depresij ter še nekaterih drugih psihičnih motenj.

Poduk nevednežem
In v poduk Mazziniju, Vezjaku in podobnim nevednežem, da ne bo nesporazumov: pri nas ne obstaja fakulteta za psihoanalizo. Če pa plačate mastne denarce, pa vam razni privatni tečaji lahko podelijo naslov samega “reinkarniranega Sigmunda Freuda”. V tujini razni psihoanalitični tečaji zagotovo predstavljajo zanimivo tržno nišo. V Sloveniji pa se tisti, ki zdravijo psihični patos oz. skušajo popraviti psihično počutje klientov/pacientov, imenujejo psihoterapevti, včasih tudi (klinični) psihologi in psihiatri.

S teoretsko psihoanalizo pa se lahko ukvarja marsikdo. Navadno so to filozofi – najslavnejši pri nas in tudi v svetu je seveda Slavoj Žižek; najbolj prepoznaven psihoanalitično razmišljujoč pravnik pri nas je evropski sodnik Boštjan M. Zupančič, med antropologi pa pogosto blesti Vesna Vuk Godina.

Če bi pri tem prodajal blef, bi me ljudje že zdavnaj izžvižgali
Sam se izpostavljam pri interpretiranju mnogih vsakdanjih fenomenov – od športa in umetnosti do politike, sociologije, vseh derivatov gospodarstva ali celo psihopatskih kriminalnih dejanj, ki so jih zagrešili npr. “naša” serijska morilca Silvo Plut in Metod Trobec, Avstrijca Josef Fritzl in Wolfgang Priklopil, Norvežan Andreas Breivik in še kdo. Menda sem šokanten, ker vse zvajam na seksualnost, četudi simbolno, kar je ne nazadnje tudi interpretacijska značilnost samega Freuda.

Res pa je – in naj zveni to kot reklama: na izrecno željo ljudem podajam “drugo mnenje”, navadno v osebnih svetovanjih, ki lahko potekajo tudi obdobno, kar bi pomenilo, da gre že za terapijo. Ko se psihiatri ali vrli psihoterapevti, bodisi tisti, ki so nastali na Oddelku za psihologijo ali pa na famozni Univerzi Sigmunda Freuda, delajo pametne in izgubljajo v vesolju človeškega psihičnega patosa, znam tudi sam napeti možgane, bolje rečeno psihoanalitično misel. Če bi pri tem prodajal blef, bi me ljudje že zdavnaj izžvižgali, tako pa prisluhnejo mojemu mnenju, ki je pogosto kar malce drugačno od mnenja “priznanih strokovnjakov”, torej uradne stroke. Kadar si želijo, da jim še kakšen “kolešček nagliham“, se torej tudi potrudim. Po potrebi tudi “čaram”– npr. s hipnozo.

Roman Vodeb