Mateusz Morawiecki: “Ruski predsednik Putin je ob številnih priložnostih o Poljski lagal – vedno popolnoma zavestno!”

Ruski predsednik Vladimir Putin (foto: EPA)

V nadaljevanju objavljamo izjavo predsednika Vlade Republike Poljske Mateusza Morawieckega z dne 29. decembra 2019. Svet se je v 20. stoletju soočil z nepojmljivim trpljenjem in smrtjo več sto milijonov ljudi, ki so bili ubiti v imenu bolnih totalitarnih ideologij. Smrtna žetev nacizma, fašizma in komunizma je za naše generacije nesporno dejstvo. Nesporno je tudi dejstvo, kdo je za te zločine odgovoren in čigavo zavezništvo je začelo drugo svetovno vojno, najbolj smrtonosni konflikt v zgodovini človeštva.

Žal pa je tako, da se s časovnim odmikom od teh tragičnih dogodkov med našimi otroci in vnuki védenje o njih zmanjšuje. Zato je izjemnega pomena, da vedno glasno govorimo resnico o drugi svetovni vojni, njenih povzročiteljih in žrtvah ter se zoperstavljamo vsem poskusom potvarjanja zgodovine.

Spomin na vojne grozote je za Poljsko – prvo žrtev vojne zelo pomemben. Naša država je bila namreč prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope. Odpor proti zlu pa ne predstavlja zgolj spomina na poljska junaška dejanja – je nekaj veliko pomembnejšega. Ta odpor je dediščina današnje celotne svobodne in demokratične Evrope, ki se je zoperstavila obema totalitarizmoma. Danes, ko nekateri v želji po udejanjanju svojih političnih ciljev želijo zabrisati spomin na omenjene dogodke, mora Poljska stopiti v bran resnici. Ne v svojem interesu, temveč v imenu tega, kar Evropa je.

Pakt o nenapadanju
Pakt Ribbentop–Molotov, ki je bil podpisan 23. avgusta 1939, ni bil “pakt o nenapadanju”. Bil je politično in vojaško zavezništvo, ki je razdelilo Evropo na dve vplivni območji, ki sta potekali po treh poljskih rekah: Narva, Visla in San; mejna črta je bila mesec dni kasneje premaknjena na reko Bug, kot je določal Sporazum o mejah in prijateljstvu med Tretjim rajhom in ZSSR z dne 28. septembra 1939. To je bil uvod v nepojmljive zločine, do katerih naj bi v naslednjih letih prišlo na obeh straneh razmejitvene črte. Zavezništvo Hitlerja in Stalina je bilo udejanjeno z bliskovito hitrostjo: 1. septembra 1939 je nacistična Nemčija napadla Poljsko z zahoda, juga in severa, 17. septembra pa je Sovjetska zveza Poljsko napadla z vzhodne strani. 22. septembra 1939 je v Brestu ob reki Bug potekala velika vojaška parada ob praznovanju skupne zmage nacistične Nemčije in sovjetske Rusije nad neodvisno Poljsko. Strani, ki podpisujejo pakte o nenapadanju, tovrstnih vojaških parad ne pripravljajo; to delajo zavezniki in prijatelji. In tako je bilo s Hitlerjem in Stalinom – dolgo časa nista bila zgolj zaveznika, temveč celo prijatelja. Prijateljstvo je cvetelo do te mere, da ko je skupina 150 nemških komunistov še pred izbruhom vojne zbežala iz Tretjega rajha v Sovjetsko zvezo, jih je Stalin novembra 1939 kot nekakšno “darilo” Hitlerju obsodil na gotovo smrt.

Foto: wikimedia

ZSSR in Tretji rajh sta ves čas tesno vzajemno sodelovala. Na konferenci v Brestu 27. novembra 1939 so predstavniki varnostnih služb obeh držav razpravljali o metodah in načinih sodelovanja proti poljskim organizacijam, ki so na zasedenih ozemljih delovale za poljsko neodvisnost. Nadaljnje konference med funkcionarji sovjetske varnostno-obveščevalne službe NKVD in nacistične SS, posvečene njihovemu sodelovanju, so med drugimi potekale v Zakopanem ter v Krakovu (marca 1940). Njihovi predstavniki se niso pogovarjali o nenapadanju, temveč o likvidacijah (beri: ubijanju) ljudi, državljanov Republike Poljske in o skupnih zavezniških dejanjih z namenom popolnega uničenja Poljske.

Po Stalinovi zaslugi je lahko Hitler svojevoljno zavojeval nove države
Brez Stalinovega sodelovanja pri delitvi Poljske in brez naravnega bogastva – surovin, ki jih je Stalin dobavljal Hitlerju, nemški uničevalni stroj ne bi mogel zavladati Evropi. Zadnji vlaki, ki so iz Sovjetske zveze v Nemčijo vozili tovor s surovinami, so odpeljali 21. junija 1941 – dan pred tem, ko je nacistična Nemčija napadla dotakratnega zaveznika. Po Stalinovi zaslugi je lahko Hitler svojevoljno zavojeval nove države, zapiral Jude iz celotne Evrope v getih ter pripravljal holokavst, enega najhujših zločinov v zgodovini človeštva. Stalin je stal na čelu zločinskih dejanj na vzhodu, si podrejal državo za državo in razvijal ustroj taborišč, ki ga je Rus Aleksander Solženicin poimenoval “Arhipelag Gulag”. Taborišč, v katerih je bilo zasužnjenih in mučenih na milijone ljudi, nasprotnikov komunistične oblasti.

Začetki komunističnih zločinov segajo v čas pred drugo svetovno vojno – od lakote, ki je pomorila več milijonov Rusov na začetku dvajsetih let, do t. i. gladomora, zaradi katerega je umrlo več milijonov prebivalcev Ukrajine in Kazahstana, do t. i. vélikega terorja, v okviru katerega je bilo ubitih ok. 700.000 političnih nasprotnikov in navadnih državljanov ZSSR, največkrat Rusov, tudi v t. i. Poljski operaciji NKVD, v kateri so streljali predvsem državljane ZSSR, ki so bili poljskega rodu. V smrt so pošiljali otroke, ženske, moške. Po podatkih NKVD so sovjetski komunisti zgolj v »Poljski operaciji« namerno ustrelili več kot 111.000 ljudi. Biti Poljak v takratni Sovjetski zvezi je pomenilo biti obsojen na smrt ali na večletno izgnanstvo. Nadaljevanje te politike so bili zločini, ki so bili izvedeni po napadu Sovjetske zveze na Poljsko 17. septembra 1939: smrt več kot 22.000 poljskih častnikov in predstavnikov elite npr. v Katinskem gozdu, Harkovu, Tveru, Kijevu in Minsku pa tudi v mučilnicah NKVD in lagrih, ki so se nahajali v najbolj oddaljenih krajih sovjetskega imperija.

Največje žrtve komunizma so bili prav državljani Rusije
Po ocenah zgodovinarjev je bilo zgolj v Sovjetski zvezi ubitih 20–30 milijonov ljudi. Smrt in taborišča so prežali celo na tiste, za katere vsaka civilizirana država zagotavlja skrb – na vojne ujetnike. Sovjetska zveza jim ni priznavala statusa vojnih junakov, temveč jih je imela za izdajale. “Hvaležnost” Rusije za jetnike-vojake Rdeče armade so bili smrt, lagri in koncentracijska taborišča. Za vse te zločine so odgovorni komunistični voditelji z Josipom Stalinom na čelu. Poskusi njegove rehabilitacije po osemdesetih letih od izbruha druge svetovne vojne za politične namene sedanjega predsednika Rusije morajo vzbujati odločen odpor pri vsakomur, komur so znane vsaj osnove zgodovine dvajsetega stoletja.

Mateusz Morawiecki

Putin zavestno lagal
Predsednik [Ruske federacije] Putin je ob številnih priložnostih o Poljski lagal; vedno popolnoma zavestno. Do tega navadno prihaja takrat, kadar oblast v Moskvi zaradi svojih ukrepov občuti mednarodni pritisk. In to ne pritisk na zgodovinskem področju, temveč na zelo aktualnem geopolitičnem. V zadnjih tednih je bila Rusija nekajkrat poražena: poskus popolne podreditve Belorusije ni uspel, Evropska unija je ponovno podaljšala sankcije zaradi protipravne ruske priključitve Krima, pogovori v t.i. normandijskem formatu niso prinesli ukinitve sankcij, temveč je v istem času prišlo do nadaljnjih zaostritev – tokrat ameriških, ki v veliki meri otežujejo izvedbo projekta Severni tok 2. Ruski športniki pa so zaradi uporabe nedovoljenih sredstev (dopinga) obenem dobili prepoved 4-letnega nastopanja na velikih mednarodnih tekmovanjih. Besede predsednika Putina razumem kot poskus prikrivanja teh problemov. Ruskemu voditelju je namreč popolnoma jasno, da njegove obtožbe nimajo nobene zveze s stvarnostjo in da na Poljskem ne stojijo spomeniki Hitlerju in Stalinu. Taki spomeniki so bili na našem ozemlju zgolj takrat, kadar so jih postavljali napadalci in zločinci – nacistični Tretji rajh in sovjetska Rusija.

Ruski narod, ki je največja žrtev Stalina – enega najbolj okrutnih zločincev v svetovni zgodovini – si zasluži resnico. Globoko verjamem, da je ruski narod – narod svobodnih ljudi in odklanja stalinizem, celo ko ga oblast predsednika Putina poskuša rehabilitirati. Ni mogoče zamenjati rabljev z žrtvami, krvnikov brutalnih zločinov z nedolžnim prebivalstvom in napadenimi državami. V imenu spomina na žrtve ter v imenu skupne prihodnosti si moramo prizadevati za resnico. Mateusz Morawiecki, Predsednik Sveta ministrov

Lana Božič