fbpx

Božiček bo za Odlazka prišel zgodaj: Ministrstvo za kulturo ga bo z medijskim razpisom zopet bogato nagradilo

Fotomontaža: Demokracija

Vsakoletni medijski razpis Ministrstva za kulturo je bil v preteklosti neuradno korito za levičarje, kjer so jim njihovi ideološki prijatelji na vladi delili finančno podporo zato, da so bili čez leto “pridni”. Ko je hotelo Simonitijevo ministrstvo to področje urediti – tudi tako, da se zasebni medijski mogotci več ne bodo napajali iz fiskusa, ampak kar iz RTV-prispevka, ki bi tako postal neke vrste “medijski prispevek”, je sledil pogrom in demonizacija naporov desne vlade, ki je odmevala vse tja do Bruslja. Vlada je bila obtožena zatiranja medijev, represije, napada na svobodo govora in še česa. Zdaj se – medijskim oligarhom v radost – očitno stvari vračajo na svoja mesta. Medijski razpis bo zopet postal pasji piškot za ubogljive medije.

Zakon o medijih, ki medijski razpis ureja, temelji na neki utopični socialistični ideji, da mediji kot posebna industrija, ki je odgovorna tudi za javno poročanje, potrebuje posebno vzpodbudo države. In ko govorimo o državi, govorimo seveda o vas – davkoplačevalcih. Zakaj zakonodajalcu ni padlo na pamet, da je za demokracijo zelo slabo, če politiki razpolagajo s približno tremi milijoni evrov, ki jih razporejajo med medije, je sicer težko razumljivo.

Simonitijevo ministrstvo želelo davkoplačevalce razbremeniti
Kot rečeno je ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija hotelo davkoplačevalce razbremeniti vsaj tako, da bi se sredstva za medijski razpis z novo medijsko zakonodajo jemala iz prispevka za RTV Slovenija – kar je povsem primerljivo z ureditvijo v drugih državah EU, kjer poznajo t. i. “medijski prispevek” – slovenska levica pa je to uspešno izvozila v tujino kot “napad na medije”.

Nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti (Foto: Vlada RS)

Ko to idejo razdelamo v njenih osnovah, ugotovimo, kaj nam želijo povedati levi oblastniki: davkoplačevalci morajo nujno biti prisiljeni, da plačujejo poseben davek bajno bogatim medijskim hegemonom, kot so Petan, Odlazek in Petrič. Če tega ne storijo, je to enako napadu na medije in medijsko svobodo. Če namreč Petan, Odlazek in Petrič ljudem ne bi servirali svoje različice “resnice”,  potem bi bila ustavno zagotovljena pravica državljanov do informiranja ogrožena.

Zakonodajalska logika podobna logiki financiranja RTV
Ta logika je torej zelo podobna logiki ustavnega sodišča, ki je leta 2001 zacementiralo financiranje RTV Slovenija s členom, ki nima nobene zveze s financiranjem RTV – z izvedeno logiko, češ če ogromni medijski konglomerati ugasnejo ali zaidejo v finančne težave, potem bo ljudem kratena ustavno zagotovljena pravica do informiranja. Seveda bi lahko naivni ustavni sodniki in tudi pisci medijske zakonodaje hitro predvideli, da se lahko takšna ureditev, kjer politiki na izvršilni oblasti delijo sredstva medijem, izredno hitro izpridi.

In se tudi je – v času prejšnjih levih vlad je bil desnim medijem dostop do sredstev povsem onemogočen, medtem ko je bil za leve medije izključno formalnost. Komisije za medije pa skoraj nikoli niso mogle obrazložiti negativnih ocen za desne medije, zato so desni mediji – tudi naš – na Upravnem sodišču redno dobivali tožbe, ki so Ministrstvu za kulturo oz. njeni medijski strokovni komisiji nalagali, da še enkrat obrazložijo oceno, s katero so mediju zavrnili dostop do sredstev iz javnega razpisa. Nato je komisija še enkrat napisala skoraj enako obrazložitev in poslala zadevo nazaj na Upravno sodišče in takšna zanka se je lahko ponavljala v nedogled.

V prejšnjem mandatu ministra Simonitija je prvič v zgodovini medijskega razpisa prišlo do uravnoteženja, kar pomeni, da so bili sredstev deležni tudi nekateri desni mediji, kar je na levici sprožilo burno reakcijo, saj so tam to doživljali, kot da se jim krade nekaj, kar jim pripada. Zdaj se stvari očitno vračajo na stare tirnice.

Kot je opozoril večkratni minister v Janševi vladi, bo po novem točkovanju, ki ga bo morala upoštevati medijska komisija, “kakovost” prinesla 50 točk, “objektivnost in uravnoteženost” pa 2 točki. Upam, da razumete, kaj to pomeni. Za slovenske socialiste na oblasti je Mladina izredno kakovosten tednik, saj elokventno potrjuje njihova samoprepričanja. A tudi sami ne morejo trditi, da je objektiven in uravnotežen. Odločala bo “kakovost”.

Vrnitev v stare dobre čase

PR-ovec ministrstva v Simonitijevem mandatu je opozoril, da bodo na listi B, kjer so mediji posebnega pomena, zdaj podobno kot v prejšnjih levih mandatih radijske postaje iz lastniške hobotnice tajkuna Martina Odlazka dobile skupaj več kot milijon evrov. V Simonitijevem mandatu so na listi medijev posebnega pomena sredstva prejeli le najboljši projekti (v skladu z ocenami). V preteklih (levih) mandatih, pa so sredstva prejemali prav vsi mediji posebnega pomena, ki so se prijavili (po ključu proporcionalnosti, kjer je algoritem izračunal celotno vsoto, jo delil s številom prijaviteljev in vsakemu mediju namenil proporcionalni odstotek glede na sredstva, ki jih je medij zahteval). Tako so v preteklih mandatih radijske postaje iz lastniške strukture tajkuna Odlazka prejele zagotovljen milijon evrov. Letos bo očitno tako kot v starih časih.

Če so v preteklem mandatu mediji bili v zraku, pisala so se pisma v Bruselj, Dunja Mijatović je rotila naše politike, naj nehajo teptati medijske pravice novinarjev, zato ker je 20.000 evrov prejela Demokracija ali Nova24, potem letos ne boste slišali niti enega stavka o tem, da bo nepregledna medijska hobotnica tajkuna Odlazka zopet domov odnesla kakšen milijon evrov denarja davkoplačevalcev.

Zakaj sploh potrebujemo medijski razpis za zasebne medijske hiše?
Postavlja pa se seveda tudi osnovno vprašanje, zakaj je medijski razpis za povsem zasebna in komercialno usmerjena podjetja tipa Večer, Mladina, Delo, Reporter sploh potreben. Zakonodajalčeva razlaga je, kot je bilo že omenjeno, taka, da je to osnova za popolno upoštevanje pravice državljanov do informiranosti. Če je morda v preteklosti res veljalo, da povprečen državljan informacije pridobiva iz časopisov, pa danes v informacijski dobi nikakor ni več tako. Prav tako že zdaj iz iste pravne osnove z več kot 90 milijoni evrov na leto financiramo RTV Slovenija – ogromen sistem, ki je na leto porabi več denarja kot zasebni ProPlus in vsi tiskani ter radijski mediji skupaj.  Zakaj je potrebno, da posebej financiramo še komercialne medije?

Kako se je izrodil institut medijev posebnega pomena?
Drugo je vprašanje medijev posebnega pomena. Tam ima zakonodajalec večji maneverski prostor, da upraviči, zakaj morajo državljani te posebej plačevati. Gre za medije, ki pokrivajo lokalne novice in poročajo o stvareh, ki jih večji mediji ne bi, saj se jim tržno ne splača. Zakonodajalec si je kot take zamislil manjše lokalne tiskane medije, radijske in televizijske postale, pa tudi spletne portale, ki sami na trgu ne bi mogli preživeti. A kot smo zadnje čase jasno ugotovili – Odlazkovo izigravanje medijske zakonodaje in instituta t. i. programskih mrež je tudi ta plemenit namen povsem izrodilo. Kaj se je zgodilo?

Hobotnica Martina Odlazka je pokupila lokalne radijske postaje posebnega pomena, ki so status obdržale, ne pa (večine) lokalnega programa. Na koncu davkoplačevalci plačujemo radijske postaje “posebnega pomena”, kjer večino časa poslušajo Denisa Avdića in reklame za necenzurirano, s kratkimi intermezzi lokalnih novic, da zadostijo zakonskim pogojem. Radijsko postajo pa še vedno financira država prek medijskih razpisov – in ker gre za medije posebnega pomena, ima takšna radijska postaja praktično zagotovljena sredstva že s tem, ker obstaja. Na tak način lahko Odlazkova hobotnica na leto zasluži vrtoglave zneske že s tem, da kupuje manjše radijske postaje in sistematično uničuje lokalne mreže, ki se spreminjajo v generične podpostaje njegovih glavnih “ljubljanskih” central.

Politika, ki deli davkoplačevalski denar zvestim medijem, je vedno slaba ideja
Na koncu tako ugotovimo, da je vedno slabo, ko politiki damo proste roke, da razpolaga s sredstvi davkoplačevalcev in jih deli medijem, saj je jasno, da bodo nagrajeni predvsem mediji, ki so do izvršilne oblasti prijazni. Uradno o tem odločajo strokovne komisije, a strokovne komisije imenuje minister oz. v tem primeru ministrica, kar pomeni, da so pač njegova podaljšana roka. Minister je nekoč imel celo diskrecijsko pravico, da se z odločitvijo komisije ne strinja.

Treba si bo naliti čistega vina in priznati, da ljudje ne potrebujejo Dela, Dnevnika, Večera, Mladine, Odlazkovih “necenzuriranih” radijskih postaj, da ostanejo informirani. Država, ki je velika kot predmestje Ria de Janeira, ne potrebuje niti pol toliko medijev, kot jih ima. Zato večina medijev brez neposredne podpore javnega denarja ne more preživeti. In če ne more – je prav, da se s tem poslom niti ne ukvarjajo. Nemoralno je, da jih morajo sponzorirati delavci z 950 evri plače, ki delajo na tri izmene.

Andrej Žitnik