Žitnik in Bergant skušala v Odmevih relativizirati invazijo na Ukrajino

Novinar javne RTV Edvard Žitnik (Vir: zajem zaslona, RTV SLO)

Na nacionalni RTV so včeraj v Odmevih obhajali obletnico napada ZDA na Irak. Od tega je preteklo 20 let, novinarska elita na davkoplačevalski pogon pa je obletnico izkoristila za relativizacijo ruske invazije na Ukrajino. Razmisleke je delil nihče drug kot Edvard Žitnik, ki se je ob začetku ruske invazije na Ukrajino pred kamerami naslajal ob prvih uspehih ruske vojske, vprašanja pa je zastavljal njegov sodelavec Igor E. Bergant. Resnični namen včerajšnjih Odmevov se je razgalil v trenutku, ko je Žitnik spregovoril. 

“Ne vidim bistvene razlike med ameriškim napadom na Irak in ruskim napadom na Ukrajino. Obe državi sta povozili mednarodni red, sta povozili, če hočete, obšli Združene narode kot edino inštitucijo, ki naj bi skrbela za mednarodni red,” je povedal Edvard Žitnik. Česar vam novinarji nacionalne RTV ne povedo, pa bi vam morali, je, da obstajajo med prvim in drugim napadom upoštevanja vredne razlike.

Teritorialna nedotakljivost je ena izmed temeljnih norm oz. načel mednarodnega prava. Zapisana je v ustanovni listini Združenih narodov v četrtem odstavku drugega člena listine. Pravi tako: članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov. Povedano drugače, suverenost držav in nedotakljivost zunanjih meja države so temelj mednarodnega prava. To načelo kodificira tudi Helsinška listina kot ustanovni dokument mednarodne organizacije OVSE, ki v tretjem in četrtem načelu sprejema, da je temelj odnosov med državami članicami organizacije nedotakljivost meja države in teritorialna integriteta države. Med podpisnicami listine je bila Sovjetska zveza (danes je njena pravna naslednica Ruska federacija) kot tudi ZDA. Danes šteje 57 članic.

Ko je govora o nezakonitosti ruske invazije na Ukrajino, je govora o tem, da je Rusija prekršila to temeljno mednarodnopravno normo, saj je bila posledica invazije tudi prisilna aneksija osvojenega ozemlja, česar se ne da opisati nikakor drugače kot novodobni in dejanski imperializem. ZDA v nasprotju z Rusijo z napadom na Irak niso spreminjale zunanjih meja države, še manj pa si jo pripojile kot dodatno zvezno državo k obstoječim petdesetim. Če še bolj plastično ponazorimo, v lažje razumevanje novinarjem javne RTV – da bi bila iraška vojna popolna analogija ruski invaziji na Ukrajino, bi morale danes ZDA poleg 48 ozemeljsko celovitih zveznih držav, šteti še tri (namesto dveh) ločene zvezne države, torej še Aljasko, Havaje in … Irak.

Igor E. Bergant je intervjuval svojega sodelavca Andreja Žitnika. (Vir: zajem zaslona, RTV)

ZDA so bile ob invaziji deležne številnih mednarodnih kritik. Da je bila invazija slaba odločitev, je menil tako nekdanji demokratski predsednik Barack Obama kot nekdanji republikanski predsednik Donald Trump. Ampak primerjati demokratično Ukrajino z iraško diktaturo, kot si je to privoščil novinar javne RTV, je neokusno, hkrati pa izkazuje resno pomanjkanje zgodovinskega spomina. Kako bi sicer lahko pozabil, da je iraški diktator Sadam Husein leta 1987/88 uporabil kemično orožje zoper kurdsko manjšino v državi? Kemično orožje je bilo uporabljeno na območju 40. vasi. V največjem napadu na mesto Halabja, 16. marca 1988, je umrlo 5000 do 12 tisoč civilistov, ki so v agoniji umrli nekaj ur po izvedenem napadu. Kot je upravičeno za medije komentiral takratni britanski predsednik vlade Tony Blair: “Lahko bi rekli, da smo skušali odstraniti despota in vpeljati demokracijo.”

Ruska invazija na Ukrajino je v svojem bistvu ravno nasprotna namenu koalicije (ZDA, Velika Britanija, Avstralija, Poljska, kurdske skupine in opozicijski Iraški nacionalni kongres), ki je leta 2003 napadla Irak. Če so ZDA hotele nadomestiti despota z demokracijo, želi Rusija s svojo invazijo nadomestiti demokracijo z despotizmom. 

Rusija, vojaška velesila?
Ob spominu na Žitnikovo privoščljivo poročanje ob prvih dneh invazije pa se ne moremo izogniti še enemu dejstvu, in sicer, da je ameriška invazija na Irak razkrila nesporen vojaški primat ZDA v svetu, medtem ko je ruska invazija na Ukrajino razkrila, da je “druga najmočnejša armada na svetu”, kot so se pred invazijo ponašali Rusi, druga le na papirju, v resnici pa so jo leta koruptivnega razkroja znotraj Putinove Rusije spremenile v okorel in zastarel sistem, ki ni sposoben odločno poraziti veliko šibkejšega nasprotnika. Zgolj za primerjavo, od prvih bojnih operacij 19. marca pa do zavzetja Bagdada je minilo le 22 dni. V sklopu glavnih bojnih operacij je umrlo “le” 196 predstavnikov koalicijskih sil, nekaj več kot 551 jih je bilo ranjenih. Iraška stran je v vojni utrpela strahotne zgube. Ocene se gibljejo med 11 in 45 tisoč izgubljenimi življenji.

Ruska invazija na Ukrajino se je začela pred več kot enim letom. Ruski uspeh na bojišču ni bil še nikoli tako oddaljen, kot je danes, ko je zvodenela napovedana velika ofenziva z mobiliziranimi vojaki, se napoveduje nov vpoklic mobilizirancev, hkrati pa naj bi bila tudi ukrajinska protiofenziva vsak čas nared. Ruska stran poroča o izrazito nizkem število smrtnih žrtev, medtem ko se ocene analitikov in obveščevalcev gibljejo med 150 tisoč in 200 tisoč izgubljenimi življenji.

Nekorektno poročanje
Žitnikovo in Bergantovo medijsko izvajanje je doživelo tudi odmev v kritični javnosti. Da je delo tako enega kot drugega nevredno naziva medijske elite, je ugotovil politični komentator Mitja Iršič, ki je zapisal: “Če je to res rekel, mislim, da danes ne bi smel več biti zaposlen na javnem zavodu. Zavržno. A je sploh kdaj kdo že izgubil službo na RTV Slovenija ali gre za zabetonirane pozicije?! Antisemiti na RTV SLO so očitno tudi kljub opozorilom iz tujine povsem nedotakljivi.” Iršičev zapis o antisemitih na RTV se je nanašal na opozorilo Mednarodne judovske organizacije, ki je predsednico države Natašo Pirc Musar pozvala, da naj razišče obtožbe o porajajočem se antisemitizmu v slovenskem javnem občilu. Več o tem lahko preberete – TUKAJ.

Gal Kovač