V Sloveniji divja medijska državljanska vojna. Levo usmerjeni mediji so z nastopom dela aktualne vlade (in že prej) sprožili agresijo, katere namen je onemogočenje demokratično izvoljene oblasti in dela volivcev, ki so za to oblast glasovali.
Državljanska vojna je po definiciji nasilen spopad organiziranih skupin. Tisti, ki sprožijo državljansko vojno, so se namenili prevzeti moč v državi oziroma spremeniti vladno politiko. Običajno je ena stran vladna, druga pa ji nasprotuje. V naši državi seveda ni državljanske vojne in vsi upamo in si želimo, da je ne bi bilo nikoli. Ne moremo pa mimo opažanja, da je levi del slovenskih medijev, kamor zagotovo sodijo tudi osrednji slovenski mediji, zavzel tak položaj in uporablja take metode, kot jih običajno uporabljajo mediji v času vojne ali državljanske vojne. To je vsekakor zaskrbljivo, saj slovenski levo usmerjeni mediji zaostrujejo slovenski konflikt politične razcepljenosti na dva pola, ki je v slovenskem prostoru v taki ali drugačni obliki na žalost navzoč že vse od taborskega gibanja v 60. letih 19. stoletja in je bil najbolj zaostren v času slovenske državljanske vojne 1941−1945, kjer je bila glavni vzrok za zaostritev komunistična revolucija.
Kako se mediji obnašajo v vojni
Čeprav fizične agresije v tej slovenski medijski vojni kajpak ni, so dejanja levo usmerjenih medijev – gre predvsem za slovenske osrednje medije – zelo podobna, kot so dejanja medijev ene države v primeru vojnega konflikta med to državo in njeno vojno nasprotnico. Takrat namreč mediji opustijo običajno kritičnost in začnejo poročati izrazito navijaško do domačega tabora. To je navsezadnje logično, saj so v vojni stroj vpreženi tudi domači mediji, ker je zoper državo sprožena agresija in se prav vsi domoljubni državljani in institucije postavijo po robu zunanjemu napadalcu z vsem, kar imajo na razpolago, tudi s poročanjem medijev. Namen medijev je v tem primeru očrniti in pogosto tudi demonizirati nasprotnika, prikazati lastno stran kot pravično in nasprotno kot nepravično ter podpreti prizadevanja domače vojske, gospodarstva in vseh domoljubov, ki se z orožjem ali brez v tej vojni bojujejo. Mediji v tem času pozivajo vse domoljube, naj se pridružijo v boju in vztrajajo vse do »pravične« zmage.
Kritika domače strani ni sprejemljiva, ker je akt proti domoljubju in spodkopavanje vojnih prizadevanj, četudi je morda država agresorka in se nasprotnik samo brani. Ko enkrat nastopi vojna, to namreč ni več pomembno. Tudi zato, ker bo nasprotnik v primeru totalne zmage spravil državo agresorko v podrejen in zelo neugoden položaj, ki bo lahko dosti slabši, kot je bil pred začetkom vojne, kar bo bržkone povzročilo prikrajšanost in trpljenje vseh državljanov. Zato je medijska propaganda v tem primeru totalna, ker je njen namen izvleči maksimum iz domače javnosti v smislu vojnih prizadevanj.
»Vojne« operacije slovenskih levih medijev
Težko bi rekli, da so značilnosti medijskega poročanja v primeru, ko se država znajde v vojni, neprimerne oziroma obsojanja vredne. Vojna je že sama po sebi strašno stanje, v katerem se dogajajo strašna dejanja. Zato je razumljivo, da bodo domači strani po svojih močeh pomagali tudi domači mediji. Kar pa je nezaslišano, je to, da se levi slovenski mediji obnašajo, kot da je s prevzemom dela aktualne slovenske vlade v državi nastopilo vojno stanje! Vsa kritičnost poročanja levih medijev – vsaj kolikor je je prej sploh še bilo – je bila ukinjena. Levi politični pol je v skladu s svojo trenutno doktrino poročanja brezmadežen oz. nedolžen in plemenit. V tej vojni medijski propagandi levih osrednjih medijev se ves čas uporabljajo podobne laži in manipulacije, kot so značilne za poročanje medijev, katerih matična država je vključena v vojno. Če je mogoče, se poroča o resnici, ki nasprotno stran obremenjuje. Če tega ni, se resnica toliko prikroji, da postane polresnica, ki je za nasprotno stran obremenjujoča. In če še tega ni, se nekaj izmisli in potem se ta laž prikazuje kot čista resnica, ki je za nasprotno stran obremenjujoča. Mediji niso več nevtralni, ampak so politično aktivistični. Glede na to, da nimamo diktature, ampak demokratično izvoljeno vlado, ki je bila pretežni del mandata večinska (in še sedaj je manjšinska samo v teoriji), je agresija levo usmerjenih slovenskih medijev nezaslišana.
Podobno kot so v vojni kolateralne žrtve sprejemljive – če že ne sprejemljive, pa vsaj nujne –, so »sprejemljive« tudi v vojni kampanji slovenskih levih osrednjih medijev. Med kolateralnimi žrtvami so vladni ukrepi boja proti epidemiji COVID-19, kar je povzročilo večmesečno katastrofalno epidemiološko sliko v Sloveniji, ker so slovenski levi osrednji mediji hujskali proti vladi in kot orožje uporabljali tudi kritiko razumnih ukrepov proti epidemiji, posledica česar je bila kreacija javnega mnenja proti ukrepom, ki so bili namenjeni boju proti epidemiji. Številni ljudje, ki podpirajo levi politični pol, so tako v Sloveniji ignorirali ukrepe, ker so bili pod vtisom, da se s tem dejansko borijo proti obstoječi vladi, kar je seveda nespametno razmišljanje, saj so s tem v resnici ogrozili samo zdravje in življenje nedolžnih ljudi in izvedli nepotreben pritisk na slovensko gospodarstvo, čemur bi lahko upravičeno rekli pljuvanje v lastno skledo.
Druga velika kolateralna žrtev je ugled Slovenije v mednarodnem okolju, saj so posamezniki, ki delajo na levo usmerjenih slovenski medijih (podobno kot v primeru fizične vojaške agresije na državo), uporabili svoje zunanje povezave med tujimi novinarji in organizacijami ter še njih mobilizirali v boju proti nasprotniku. Le da v tem primeru nasprotnik ni bil neki tuji agresor, ampak domača legitimna vlada. Laži, ki so se pojavile v tujih medijih, tako blatijo ugled Slovenije v Evropi in svetu, kar je seveda madež, ki bo ostal še dolgo po odhodu obstoječe vlade, četudi bo tedaj na oblasti leva opcija. Ta zavržena in lažniva dejanja levih slovenskih političnih aktivistov in organizacij so namreč dejansko napad na slovenski strateški interes v Evropi in svetu, ki je interes naše države in naših državljanov, ne pa interes levih ali interes desnih.
Gre za kratkovidno norost, ki je po eventualnem prevzemu oblasti levih ne bodo mogli »vzeti nazaj« s korigiranim poročanjem, ker je v tujini laži prebralo ogromno ljudi in minila bodo še leta ali celo desetletja, da bo to manipulativno poročanje, za katerega v tujini seveda večinoma ne vedo, da je lažnivo, pozabljeno. Slovenski strateški mednarodni interes je namreč, da se Slovenija kaže kot varna, demokratična in napredna država, v kateri je nesporna vladavina prava. To je namreč med drugim tudi pogoj, da je Slovenija zanimiva za tuje investicije, brez katerih v modernem svetu ne gre več. Pri ravnanju levih osrednjih slovenskih medijev gre posledično torej tudi za potencialno siromašenje naše države in zmanjševanje blaginje n jenih državljanov, kar je naslednja kolateralna škoda njihovih »vojnih« manevrov.
Naj se vrne medijski mir
Vsaka vojna se mora nekoč končati. Ker slovenski desni politični pol ne bo kar izginil, tu zmaga agresivnih levih medijev dejansko ni mogoča. Slej ko prej bo treba ohladiti strasti in se na neki način spraviti, saj dolgotrajni konflikti povzročajo družbeno nestabilnost, ki se kaj kmalu odrazi tudi v slabšanju gospodarske slike in kakovosti življenja. V interesu vseh državljanov Slovenije je torej, da priznajo svoje razlike in sprejmejo drug drugega takšne, kakršni so. Zato se mora slovenska medijska vojna čim prej končati, ker vsem nam povzroča le škodo.
Tadej Ian