Zgodba pilota Tonija Mrlaka in njegovega ravnanja med osamosvojitveno vojno, ko je s helikopterjem JLA preletaval Ljubljano, še naprej buri duhove. Medtem ko se nekateri trudijo, da bi se iz pilota v sovražnem helikopterju, ki je očitno ogrožal vitalne slovenske interese, narediti dobesedno junaka osamosvojitve, se hkrati isti ljudje zavzemajo za kazenski pregon tistega, ki je tedaj jasno branil slovensko osamosvojitev – Toneta Krkoviča.
Ob vseh teh polemikah pa na dan prihaja vse več dokumentov in izjav tedanjega časa. Na spletu je tako zaokrožila tudi izjava takratnega obrambnega ministra Janeza Janše o pilotu Mrlaku leta 1992, ki je precej drugačna od izjav o Mrlaku, ki jih je Janša izrekel letos v začetku kazenskega pregona Toneta Krkoviča. Janšo smo povabili v studio z namenom, da razjasni polemiko, ki sta jo sprožila posnetka.
Gospod Janša, na prvi pogled se zdi, da gre za povsem nasprotujoči si izjavi …
Samo na prvi pogled, če nismo pozorni na letnice. Tista izjava iz leta 1992 je bila dana eno leto po vojni, po sestrelitvi tega helikopterja, in to v času, ko je o tem pisal gospod Jelko Kacin. V Naši obrambi je pisal o helikopterjih, tudi o sestrelitvi tega helikopterja, in tam je on zapisal, da je bil na zvezi z gospodom Mrlakom. Zapisal je tudi, da ne ve, zakaj se je on – obljubljal je namreč, da bo prestopil – odločil, da bo v času, ko so že trajali vojni spopadi in je bila razglašena vojna nevarnost (ko se je že streljalo, ko se je Slovenija že branila), letel nad predelom glavnega mesta, ki je bil varovan. Takrat smo gospodu Kacinu verjeli, ni bilo nobenega razloga, da temu ne bi bilo tako. Zaradi tega sem jaz tudi dal to izjavo. Kasneje smo pričakovali, da bo na podlagi tega, kar je Kacin napisal v Našo obrambo, postregel tudi s kakšnimi dokazi ali dokumenti, vendar se to ni zgodilo.
Zdaj po spletu kroži tudi nek dokument iz decembra leta 1993, ki naj bi ga jaz podpisal. Kroži neka kopija, ki je neverodostojna, to pa zaradi tega, ker je to čas, ko so se množično ponarejali dokumenti ministrstva za obrambo – to je bil čas po odkritju ilegalnega orožja na mariborskem letališču, ko smo gospoda Kučana dobili z roko v marmeladi oziroma v ilegalni trgovini z orožjem. Takrat so z vsemi sredstvi rušili vodstvo obrambnega ministrstva in mene kot ministra. Kasneje je bilo s strokovno analizo ugotovljeno, da je bilo v tistem času ponarejeno na desetine dokumentov, tudi takšnih z mojim podpisom. V teh dneh, ko je ta dokument začel krožiti, sem čakal, da bo kdo predstavil original. Vendar se to ni zgodilo. Govorijo o nekih overjenih kopijah, jaz nisem nobene kopije overil. Zelo verjetno gre za eno izmed teh manipulacij iz obdobja Depale vasi, še posebej zaradi tega, ker je po tej aferi – ko so mene odstranili kot ministra za obrambo – minister postal gospod Kacin.
Kdaj ste bili prvič obveščeni o zgodbi pilota? Kdo vas je o tem obvestil?
Kot sem že prej dejal – gospod Kacin. On je bil v času vojne za Slovenijo minister za informiranje, ljubiteljsko se je ukvarjal z letalstvom in helikopterji, in ko je – ne takrat, ko je prišlo do sestrelitve, ampak po tej sestrelitvi – v reviji Naša obramba objavil spomine na domnevno dogovarjanje z gospodom Mrlakom o prestopu in o tem, da ne razume, zakaj je on potem letel nad Ljubljano, v času, ko se je na sovražna plovila streljalo. Ko je bil dan tak ukaz predsedstva in republiškega štaba za teritorialno obrambo, takrat smo v to zgodbo verjeli. Ampak potem, ko so se začele zadeve obračati, tudi glede na vlogo gospoda Kacina o trgovanju z Izraelom in izlete z gospodom Kučanom naokrog, še posebej v času pred Depalo vasjo, in ko ni bilo nobenega dokaza za to, je stvar postala zelo skeptična. Tudi kasneje se je s tem veteranskim statusom gospoda Mrlaka dogajalo marsikaj, kar še ni razjasnjeno, zato je tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) zahtevalo uradno revizijo celotnega postopka. Bomo videli, kaj bo ta revizija – upam, da bo do nje prišlo – pokazala.
Če ostaneva pri Jelku Kacinu – prav on je prvi pisal o pilotu Mrlaku leta 1992, kjer je izpostavil dvoje stvari. Prvič, da se je dogovarjal za prestop. Kot drugo, da je bil prelet nad Rožno dolino “nerazsodna, čustvena odločitev človeka, ki je že dolgo ločen od svoje družine”. Če je vedel Kacin, bi po vsej logiki to morali vedeti tudi vi. Kako vi komentirate ta citat?
Po nobeni logiki ne moreš nečesa vedeti, če ti tega ne povejo. Gospod Kacin je o tem govoril eno leto po sestrelitvi. Vendar smo takrat, leta 1992, natančno gledali po arhivih, ali je kje kakšen zapis, ali je kje kakšno poročilo o tem, da bi gospod Mrljak nameraval prestopiti in tega nismo našli.
Kdaj ste prvič podvomili, da se za zgodbo o junaku Mrlaku ne skriva zgodba junaka, ampak aktivnega sodelavca sovražne vojske, ki je ogrožal vitalne slovenske interese?
Tukaj je lahko resnica tudi nekje vmes. Gospod Mrlak je bil takrat očitno v stikih z gospodom Kacinom in še s kom. Pogovarjali so se o tem, da bi prestopili. Takih primerov je bilo zelo veliko, vendar se potem, ko je dejansko prišlo do napada na Slovenijo, nekateri za prestop niso odločili. Ali pa so se odločili šele po nekaj dneh, ko so videli, da bo Slovenija zmagala. Prve dni pa so še verjeli, da bo zmagal Milošević, da bo zmagala jugoslovanska armada, ki je izvajala njegovo poslanstvo tukaj v Sloveniji in so pač čakali. Lahko je šlo tudi za to možnost. Torej dogovori so bili, vendar niso bili realizirani. Sicer pa ne vidim razlogov, zakaj gospod Mrlak helikopterja enostavno ne bi zapeljal nekam izven Ljubljane in pristal na območju, ki ga je nadzorovala Teritorialna obramba.
V Rožni dolini so pilotu postavili tudi spomenik. Ne spomnim se, da bi bile okoli tega spomenika kakšne hude polemike, ste morda kdaj protestirali ali se kakorkoli drugače odzvali?
Ne samo, da nismo protestirali, tudi ko se je zvedelo, da so njegovi družini priznali status žrtev vojne za Slovenijo, se nismo oglašali, čeprav so obstajali veliki dvomi in pomisleki. Gospod Kacin je Mrlakovo ime vpisal tudi na spomenik žrtev vojne za Slovenijo, k branilcem pravzaprav. Tudi takrat smo malo stiskali zobe, ampak to je bil čas, ko smo vsi vsem oprostili oziroma ko smo mi njim oprostili, da so nas napadli in streljali na nas. Ko smo verjeli v to, da bo proti tem najbolj ekstremnim agresorjem svoje naredila t. i. pravna država. Torej, da se bo tistim, ki so pobijali in rušili po Sloveniji, kazen dosodila na sodiščih. Verjeli smo – kljub temu da smo vedeli, kdo je nasprotoval slovenski osamosvojitvi, saj so bili zelo glasni -, da bo to nekako pozabljeno, da bomo šli naprej, v prihodnost, in da ne bomo teh stvari odpirali. Konec koncev niso otroci krivi za to, kar so storili njihovi starši. Kakšnih deset let je izgledalo, da bo to delovalo, torej da bo ta sprava delovala. Zdaj – po 25 letih – pa je slovensko sodstvo začelo preganjati gospoda Krkoviča, ki se je branil na podlagi ukazov, ki jih je formalno podpisal Milan Kučan za to državo. Kučan pa hodi na predstavitev knjige, v kateri se gospoda Krkoviča označuje za zločinca in se ga dolži, da je celo storil zahrbtno dejanje – dejanje umora. Kar je absurdno brez primere.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je nekdanjega predsednika Milana Kučana obtožilo veleizdaje, ker je vedel in pustil, da je sovražna armada JLA teritorialni obrambi pobrala skoraj vse orožje, včeraj pa smo slišali predstavnike policijskega združenja Sever in Ladislava Lipiča, da se to sploh ni zgodilo. Zakaj tako silna želja posameznikov po sprevračanju zgodovine, ki jo večinoma že poznamo?
Jaz mislim, da oni enostavno verjamejo, da je to možno. Verjamejo, ker se je v drugi polovici dvajsetega stoletja dalo genocid razglašati za narodno-osvobodilni boj. Tako je sedaj razorožitev Teritorialne obrambe mogoče razglasiti za nerazorožitev. In verjamejo, da bo sčasoma agresorja mogoče spremeniti v branilca in obratno. Imajo neko osnovo v tem verjetju. Ker če lahko prodajaš velikemu delu ljudstva, da je narodno-osvobodilni boj to, da si pobil na deset tisoče Slovencev in samo tri tisoč agresorjev, in veliko ljudi temu verjame, potem so tisti, ki jim je uspelo, da ljudje to verjamejo, da lahko z narodom počnejo, kar želijo. In zato gospod Lipič – ki ve, da to ni res, ker so objavljeni vsi dokumenti za vse občine, ki so bile razorožene, in tudi za tiste, ki orožja niso oddale – trdi nekaj, kar je v očitnem nasprotju z dejstvi in ga ne odpeljejo v prisilnem jopiču v norišnico. V normalni državi bi se to zgodilo.
Barbara Pirh, Nina Knapič