Medtem, ko si je Mitja Okorn brusil zobe v izgnanstvu, Vinko Möderndorfer stoka nad “mačehovsko” državo

Datum:

Predstavljajte si, da v okviru državne proslave, organizirane v državni ustanovi, nek umetnik, ki ga financira država in sam s svojo umetnostjo ni sposoben nahraniti niti sebe, kritizira to isto državo in se huduje nad stanjem kulturnikov v državi ter ravnjo kulture njenih davkoplačevalcev. Zveni bizarno? Dobrodošli na proslavo v Cankarjevem domu ob proslavi Prešernovega dneva. Govor je imel pisatelj Vinko Möderndorfer.

Rdeča nit 20-minutnega govora je bilo romantiziranje stanja umetnikov v Sloveniji. Möderndorfer je uspel pokazati, kako zelo v svojem svetu je večina umetniške srenje v Sloveniji. Po eni strani bi se radi igrali disidente in upornike kova Cankar, po drugi strani pa brez najmanjše trohice sramu prosjačijo in stokajo, kako jih država zanemarja ter ne podpira v dovolj veliki meri.

V celem govoru Möderndorferju ni prišlo niti na misel, da bi mogoče lahko obstajalo kakršno koli navzkrižje interesov pri umetniku, ki želi biti izven sistema, a vseeno pričakuje od sistema, da ga finančno podpira.

Incestuozni odnos med državo in kulturniki
Möderndorfer je spomnil na incestuozni odnos med državo in nevladnimi kulturnimi ustanovami. A za razliko od pričakovanega zaključka se mu zdi škoda, da država v te ustanove ne vlaga še več denarja. Pojavlja se vprašanje, kaj točno Möderndorfer misli z izrazom “svobodni umetnik”. Namreč, kakor on sam riše sliko, se zdi, da svoboda pri svobodnem umetniku pomeni svobodno zapravljanje državnega denarja, ne pa, kakor bi lahko pričakovali, da umetnik sam odloča, kaj želi ustvarjati.

“Ubijanje nevladne umetnosti je namreč ubijanje nacionalne kulture,” je povedal Möderndorfer. Zanj so krivci za propad nacionalne kulture vsi drugi, samo kulturniki ne. Kulturniki so po nekem čudnem naključju žrtve. Ob tem je Möderndorfer pozabil na dejstvo, da je ravno država finančno podprla njegovo skrpucalo od filma, medtem ko je bil svetovno priznani režiser Mitja Okorn prisiljen oditi iz v tujino, ker so ga v Sloveniji ovirali na vsakem koraku.

Mitja Okorn. Foto: sta

Ob tem se je Möderndorfer drznil celo pozvati državo, naj financira Mladinsko knjigo. Za kulturnike so krivi vsi drugi, največji krivec pa je prosti trg. Niti na misel mu ni prišlo, da bi omenil, zakaj so cene knjig v Sloveniji tako zasoljene, da se le redki posamezniki odločijo za nakup.

Državne pijavke
Möderndorferju ne pride na misel, da je mogoče razlog za to, da se slovenske knjige ne prodajajo, poleg zasoljenih cen, tudi njihova vsebina. Razlog je preprost. Redki so slovenski pisci, ki pišejo za množico, ki pišejo knjige, ki bi jih ljudje želeli kupovati. Raje pišejo zamorjene socialne romane in pretenciozne literarne novele. Velika večina takšnih knjig je objavljena s pomočjo finančne pomoči raznih državnih skladov. Če bi pisali za ljudstvo, ki ga tako zasmehujejo in zaničujejo, ne bi stradali.

Vprašamo se lahko, kako lahko Möderndorfer prepozna neke resnice, ki jih je zapisal Ivan Cankar, na katerega se je skozi celotni govor skliceval, a hkrati izpelje radikalno nasprotne zaključke. Se mar ne zaveda, da si je Cankar vse svoje podvige lahko privoščil ravno zato, ker ni bil odvisen od državnega seska, temveč samo od svoje lastne sposobnosti pisateljevanja? Navsezadnje je bil Cankar prvi slovenski profesionalni pisec. S pisateljevanjem se je preživljal.

Največji problem slovenskih umetnikov je parazitski način razmišljanja, ko pričakujejo, da jih bodo davkoplačevalci financirali samo zaradi njihovega statusa umetnika. Da bi za to kaj tudi pokazali, večini ne pride na misel. Tako Möderndorfer kritizira neko namišljeno tiranijo kapitala, ki naj bi bil nova cenzura. In to istočasno, ko valorizira Cankarjevo kljubovanje takratni oblasti.

Kulturniki stradajo, ker ne ljubijo domovine
Moti ga, da se politika za današnje umetnike niti ne zmeni, da jih pusti pri miru. Medtem, ko si v svoji zblojenosti dovoli primerjati domovino z vlačugo, Möderndorfer pozablja, da je domovina tista, od katere prejema denar. Vlačuga je umetnik sam, ne domovina v tej zgodbi. Domovina je tista, ki ga financira, tista, ki mu omogoča, da lahko v javnosti opleta z jezikom in blati njo, ki mu je dala vse, pa mu je še vedno premalo.

Mogoče bi ga morala domovina odstaviti od državnega seska, na katerem visi že vrsto let. Mogoče bi potem razvil potrebno spoštovanje do domovine, na katero je prisesan kot pijavka.

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...