Kako Ministrstvo za kulturo razmetava z vašim denarjem

Datum:

Minister za kulturo Anton Peršak za leto 2017 načrtuje velike spremembe na področju medijske zakonodaje, čeprav skupaj s svojimi strokovnimi sodelavci trenutno ni sposoben pripraviti niti ustrezne strategije. Že letos poleti so njen osnutek v slovenski javnosti raztrgali, saj je v dobi digitalne transformacije medijev povsem neprimeren in zastarel, nekateri predvideni ukrepi pa neposredno namigujejo na politično medijsko regulacijo, kot si jo je zamislila vlada Mira Cerarja, na ukinitev svobode govora in s tem demokracije. V novinarskih krogih so izdelek ministrstva označili za ‘skropucalo’, vseeno pa je MK na račun davkoplačevalcev bogato nagradilo člane Strokovne komisije za pripravo nacionalne medijske strategije, ki jih je izbralo samo, a jih pri snovanju končnega osnutka sploh ni upoštevalo. Štirje člani so dobili vsak po 4500 evrov, vodja komisije, Barbara Verdnik, celo 4800 evrov.

Strokovno komisijo za pripravo nacionalne medijske strategije je angažirala že odstopljena ministrica Julijana Bizjak Mlakar, septembra leta 2015 je vanjo imenovala Barbaro Verdnik, nekdanjo novinarko in direktorico Primorskih novic, pozneje pa članico Golobičeve stranke Zares. Pridružili so se ji še profesorica Sandra Bašič Hrvatin, Nataša Pirc Musar, najbolj znana kot nekdanja novinarka POP TV in pozneje informacijska pooblaščenka, nekdanji novinar Večera Jure Strojan (zdaj na Inštitutu za strateške rešitve) in urednica na Radiu Slovenija, Darja Groznik.

Omenjena peterica je sicer pripravila le teoretična izhodišča, ki pa jih pristojno ministrstvo pri objavi strategije ni upoštevalo, še več, komisija strategije pred objavo sploh ni videla in je zato proti njej ogorčeno protestirala. Zato se je smiselno vprašati, zakaj je ministrstvo sploh najelo medijske strokovnjake za slabih 25 tisoč evrov, če jih tako ali tako ni nameravalo upoštevati? Ob tem je ministrstvo za potne stroške svojih zaposlenih, ki so sodelovali na burnih javnih razpravah, zapravilo še približno pet tisoč evrov, naročilo pa tudi javnomnenjsko raziskavo o odnosu do medijev, za katero je podjetju Valicon plačalo dobrih 16 tisoč evrov.

Vlada bi uporabnikom medijev diktirala, kaj naj berejo in kako naj si interpretirajo vsebine
Naj spomnimo: ministrstvo je v svoji strategiji predlagalo ukinitev poslovne tajnosti, kar pomeni, da bi lahko država od medijev kadarkoli zahtevala zaupne podatke o številu uporabnikov, številu prodanih tiskanih izvodov ali število obiskovalcev spletnih strani. Vlada bi dobila vpogled tudi v podatke o ceni oglaševanja. Peršakovi so načrtovali celo ustanovitev posebne agencije za medije, a so pozneje ocenili, da zaradi finančnih razlogov to ne bi bilo izvedljivo, so poročale Finance.

To še zdaleč ni najbolj sporna točka zgrešene strategije, saj gre ministrstvo s svojim predlogom o t. i. vzgoji uporabnikov medijev še precej dlje. V osnutku strategije je to obrazloženo z besedami, “da se vzpostavi sistem zagotavljanja medijske pismenosti za odrasle uporabnike. Treba je zagotoviti, da uporabniki pridobijo razvojnim stopnjam ustrezno znanje in sposobnosti za kritično sprejemanje informacije, njihovo vrednotenje in dejavno oblikovanja razmerja do sveta, do družbe in do samega sebe”. Z drugimi besedami, vlada bi rada svoje državljane ‘naučila’, katerim medijem naj verjamejo in katerim ne. Glede na to, da leve politične elite že zdaj obvladujejo večino slovenskih medijev in jih regulirajo, se je smotrno vprašati, s kom v resnici želi obračunati Cerarjeva vlada.

Ministrstvo za kulturo bi davkoplačevalski denar zapravljalo tudi z ustanovitvijo novega, ‘neodvisnega’ organa za presojo verodostojnosti, s katerim bi bojda rado omogočilo možnost presoje verodostojnosti informacij, kar priča o uradniškem nepoznavanju delovanja medijske sfere. Že zdaj namreč obstaja dovolj pravnih instrumentov, če omenimo samo novinarsko častno razsodišče in sodišča sama, preko katerih lahko razžaljeni opere svoje ime.

Prispevek za RTV primoran plačati vsak, ki ima pametni telefon?
Ena glavnih nalog te strategije pa je tudi depolitizacija trenutnega programskega sveta in nova določitev njegovih pristojnosti, so v zadnjih mesecih večkrat poudarili na ministrstvu. Programski svet RTVS naj bi se po osnutku tako preimenoval v strokovni svet, tako da bi bilo že iz samega imena mogoče razbrati, da se ne sme ukvarjati s konkretnim programom. Na ta način bi mu bile odvzete vse možnosti razpravljanja o uravnoteženosti, pluralnosti, profesionalnosti novinarskega dela in drugih vsebinskih elementih programov RTV Slovenija.

Na kulturnem ministrstvu so se odločili tudi, da bodo po novem sami ali s pomočjo preostalih vladnih resorjev presojali tudi o tem, kdo sme in kdo ne sme delati za javni servis, novinarje bi poslali na posebno usposabljanje, v medije pa bi z zakonskimi določili vrivali kulturne vsebine, kjerkoli in kamorkoli bi se dalo.

Zanimivo, v drugem osnutku omenjene Strategije je ministrstvo nato predlagalo tudi obdavčitev spletnih vsebin s plačilom obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov. Ti bi plačevali v sklad za deficitarne informativne vsebine. MK je pričakovano naletel na še večji odpor v javnosti, med drugim so njegovo strategijo raztrgali pri Sindikatu novinarjev Slovenije in Programskem svetu Radiotelevizije Slovenija, kritiziral jo je celo medijski strokovnjak Marko Milosavljević, sicer profesor novinarstva na FDV, in številni drugi.

Ministrstvo se je nato odzvalo s trditvijo, da ne predlaga obdavčenja interneta, ampak le obvezni prispevek k medijski pluralizaciji in zaščiti slovenskega jezika. Ta naj ne bi obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo medijske vsebine, kot so informativne, avdiovizualne, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglasi.

V resnici želijo z zadnjim ukrepom na ministrstvu predvsem razširiti finančni prispevek RTV. Zavezanci naj bi bili po novem osnutku vsi, ki uporabljajo vsaj eno elektronsko napravo, ki ima dostop do interneta, radia ali televizije. Na ta način naj bi se število 600 tisoč zavezancev povišalo, zato pa bi se znižala tudi višina RTV prispevka. Na ministrstvu namreč ugotavljajo, da mladi do 24. leta v skoraj 90 odstotkih do vseh medijskih vsebin dostopajo prek pametnih telefonov in tablic.

Minister Peršak osnutka ni zavrgel, z dopolnjeno verzijo želi v parlament
Govora o tem, da bi se Peršakovi pisanja osnutka lotili na novo, nikoli ni bilo. Še več, minister za kulturo je popravljeno verzijo bojda že predstavil na lokalnem dogodku v svojem domačem Trzinu, o čemer širša slovenska javnost ni bila obveščena, napoved predstavitve pa ni bila objavljena niti na spletni strani ministrstva za kulturo niti v servisu Slovenske tiskovne agencije.

“Klasični mediji danes izgubljajo primat, kar se tiče posredovanja informacij, in publiko, s tem pa tudi ekonomsko bazo, a internet in s tem najrazličnejša družbena omrežja in portali pogosto sploh niso medij, čeprav posredujejo informacije. Niso pod nadzorom, pogosto kršijo pravice, ne odgovarjajo za posredovanje svojih vsebin,” je konec oktobra v intervjuju za Gorenjski glas potrdil Anton Peršak naše bojazni, da bo vlada očitno spet trmasto ravnala po svoje in poskušala državljanom vsiliti neke vrste moderno medijsko diktaturo. Ob tem pa še razmetava z denarjem.

L. S.

Sorodno

Zadnji prispevki

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...