fbpx

Na današnji dan pred 30 leti: Sloveniji je grozila strašna tragedija, vendar je bila na delu Božja milost!

Foto: YouTube

Bila je sončna nedelja, 30. junija 1991. Komaj nekaj dni po osamosvojitvi je bila naša domovina v primežu oboroženih spopadov. A tisti dan je bil še posebej strašen: po vsej Sloveniji so se oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. Bilo je natanko ob devetih dopoldne.

Dan prej so v ljubljanski stolnici v vojnih razmerah posvetili nove duhovnike. Nadškof dr. Alojzij Šuštar je na kosilu po posvečenju dobil nujen klic za sestanek s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem, s katerim se je poznal že iz časa šolanja v Zavodu sv. Stanislava. Bučar mu je prišel povedat, da se pripravlja hud bombni napad na Slovenijo, zlasti na Ljubljano. Očitno je to informacijo sporočil vir iz beograjskega generalštaba.

Gre za Slovenijo!
Ultimat, ki je napovedoval takšen ukrep, je uradno prišel isti dan na večer, podpisal se je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević. Še eden od generalov, tj. Marko Negovanović, ki je bil načelnik varnostne službe JLA, pa je na beograjski televiziji dramatično napovedal drastične ukrepe proti Sloveniji. Pozno zvečer pa se je s posebnim protokolom sestala slovenska skupščina, ki je zasedala vso noč. Zavrnila je ultimat armadnega vrha in razpravljala o stališčih evropske trojke, s katero sta se noč prej sestala predsednik predsedstva Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Trojica evropskih zunanjih ministrov iz Italije, Belgije ter Nizozemske je namreč postavila pogoje: prekinitev ognja, umik vojske v vojašnice (TO vojašnic seveda ni imela!) in trimesečna zamrznitev osamosvojitvenih ukrepov (kar so hoteli razlagati kot vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991). Za Slovenijo so bili ti pogoji zaradi interpretacije trimesečnega suspenza samostojnosti zelo težki. Tista sobota – bil je praznik sv. Petra in Pavla – je bila tudi sicer zelo težka, saj ni bilo znano, kako so se iztekla pogajanja na Banskih dvorih v Zagrebu. Nekateri mediji so poročali, da je slovenska stran popustila in zapravila osamosvojitev.

Nočna seja skupščine je bila dramatična. Iz varnostnih razlogov so se morali poslanci vmes umakniti v kletne prostore, ker so Slovenijo preletavala vojaška letala (zračni prostor je bil za civilno letalstvo sicer zaprt), verjetno pa niso bila prava bojna letala. V neposredni bližini parlamentarne zgradbe pa je neznanec, za katerega so najprej domnevali, da je pripadnik diverzantske skupine JLA, streljal, kasneje pa ubil slovenskega policista. Slovenski varnostni organi so ga zasledovali, v spopadu je bil ubit pri Smeltu. Izkazalo pa se je, da je bil Slovenec, vendar še do danes ni znano, ali je bil morda povezan s strukturami agresorske armade ali je šlo za kakšen drug razlog.

Obveščali so celo Evropo
Nadškof Šuštar je že v soboto takoj po prejeti informaciji od Bučarja reagiral tako, da so iz škofijskega dvorca začeli komunicirati z vsemi poznanimi vplivnimi osebnostni v Evropi in po svetu. “Takoj smo šli iz semenišča na škofijo, potem pa so brneli faksi in telefoni. Nadškof je klical vse od Svetega sedeža, Janeza Pavla II., v Nemčijo, Avstrijo, Švico, kardinala Martina, kot predsednika Sveta škofovskih konferenc, kardinala Huma v Londonu. Klical je ogromno osebnosti, s katerimi je bil prijatelj. Več sto faksov je šlo na vse konce. V času vojne za Slovenijo se je papež Janez Pavel II. vsaj šestkrat osebno oglasil in podprl Slovenijo,” se dogajanja spominja Šuštarjev nekdanji tajnik dr. Anton Jamnik. Podobno so tudi literati iz Nove revije ter Društva slovenskih pisateljev ves čas pošiljali telefakse na vse mogoče naslove in obveščali svetovno javnost, kaj se dogaja v Sloveniji.

Celoten članek si lahko preberete TUKAJ.