Najmočnejši afrodiziak: Oblast

Nikoli nisem razumela želje po oblasti, ali pa boj za oblast. Zakaj bi se nekdo za to bojeval, za nekaj kar prizemljenim, duhovno polnim, pomeni le koncept? Zakaj bi tekom zgodovine brat izdal brata? Sin očeta? Kaj se lahko zgodi, če oblast prevzamejo nevešči posamezniki, a ne le nevešči. Čustveno nerazgledani, brez kančka empatije in smisla za obče dobro? Je boj za oblast najmočnejši afrodiziak? Najverjetneje za nekatere je. Pa poglejmo…

Slovenija naj bi bila demokratična Republika. Republiko smo prevzeli od starih Rimljanov. Kako učinkovita je Republika sploh še danes, je zgodba za povsem drugo kolumno. Tokrat je pomembnejše vprašanje demokracije, oziroma vprašanje grške dediščine belih kamnov. Vemo, da je v stari Grčiji voditelj postal tisti, ki je prejel največ belih kamnov. Povsem logično kajne? Toda zakaj ti beli kamni enostavno v Sloveniji postajajo nevidni? Smo res še demokratična država, ali natančneje: smo kdaj sploh zares že bili?

Puberteto smo kot država že zdavnaj obšli. Prihajamo v 2. življenjsko obdobje, v Kristusova leta; v čas rasti, čas razvoja, čas refleksije, oziroma v čas, ko bi se morala naša družbena kolektivna zavest dvigniti. Pa smo tam?

Vsakih nekaj let, ali pa vsako leto (bi bilo primernejše) hodimo na volitve. Vsi, ki spoštujemo državo, oziroma imamo do nje vsaj nekakšen občutek pripadnosti, vemo in razumemo, da je to naša dolžnost. Tako so nas učili naši starši. Na volitvah izberemo predstavnike, ki nas bodo neposredno zastopali v Državnem zboru. S tem postanemo družbeni soustvarjalci. Po volitvah se vedno razglasi zmagovalca in dejstvo je, da zmagovalec vedno prvi poskusi sestaviti vlado. Prevladuje torej volja večine, volja soustvarjalcev družbenega življenja.

Paradoks nastane, ko želimo neko stranko, ali pa vlado, ki je bila legitimno izvoljena na volitvah, enostavno umakniti in pospraviti pod preprogo? Morda utišati … Je to še demokratičen vzgib, ki naj bi bil značilen za zahodno družbo? Ne le značilen, povsem sprejemljiv? Zdi se, da nikogar nič ne moti.  V resnici gre za nedemokratičen element, ki je sicer sam po sebi značilen za neko drugo ero. Torej gre, po domače povedano, za krajo oblasti. Ne le misija nemogoče, norost postane, ko nekateri (lahko tudi večina) v tem ne vidijo nič spornega.

Se vam to ne zdi državni udar ali kraja oblasti?

In kaj je najbolj sporno: tisti, ki v svojih agendah nagovarjajo s solidarnostjo, enakostjo, demokracijo, se imajo za pravične, edine ustrezne nosilce oblasti, edini, ki zastopajo zares pravo (!) ljudstvo … v resnici sprevrženo spletkarijo in so obsedeni z oblastjo. Toda zakaj? Kaj je takega v oblasti, kar resnično zasvoji še tako čisto dušo, pa čeprav velikokrat le navzven?

Prišli smo do spoznanja, da je le potrebno poiskati pravi moment. In kaj je najlažje? Pretvarjanje, da gre za orbanizem, čeprav so ukrepi povsem socialni in namenjeni širši družbi. Pretvarjanje, da gre za sovraštvo, čeprav se ponuja roka sodelovanja in sprave. Pretvarjanje, da gre za medijsko vojno, čeprav se želi uravnotežiti in narediti medijski prostor povsem nepristranski, pri čemer imate nato vi, kot volivci zanjo besedo komu verjeti in komu ne. Pretvarjanje, da gre za ukinitev NVO, pri čemer gre v resnici le za to, da sredstva dobijo tisti, ki prinašajo dodano vrednost družbi, sredstva pa so transparentna. Sedaj ste zagotovo zmedeni, saj ste mislili, da gre za ukinitev kulture? Pretvarjanje, da gre za napad na STA, pri čemer gre le za zahtevo po vpogledu finančnih transakcij, saj gre navsezadnje za davkoplačevalski denar. Torej bi vsi vedeli kam gre vaš denar. Slabo kajne? Resnično smo v diktaturi. Huje enostavno ne bi moglo biti.

V resnici ne gre za vprašanje desnice, v resnici gre za iskanje grešnega kozla. Ta grešni kozel lahko rešuje Slovenijo iz vnovične krize, lahko omili situacijo v gospodarstvu, lahko reši  zdravstvo in širšo družbo, manjše ter večje podjetnike. Vendar, pomembna je oblast. Za VSAKO ceno. O občem dobrem mnogi, ki sedijo v državnem zboru še niso slišali. Na žalost. Politik je lahko vsak. Skrajni čas je, da se standardi za ta poklic, ki ga osebno razumem kot višje poslanstvo, dvignejo. Ste vedeli, da je prejšnja vlada namenila milijon evrov za odkrivanje stigm starejših? Torej ne za gradnjo domov, s katero bi resnično zagotovila dodatne kapacitete za ostarele. Ne. Vlagali so v papir. V študijo. Zakaj? Ker si milijon kasneje lažje razdelijo. Težje je, ko delaš otipljiv posel. Moj pomislek je kako lahko govoriš o dobrobiti starejših, ko si tak posel podpisal? Kje je tvoja morala in občutek do soljudi?

In naša družba ni le prežeta z željo po oblasti, prežeta je z odvisnostjo od imeti prav, prežeta z vzorcem igranja žrtev in prežeta z uporništvom. Tisti, ki to razumejo, to s pridom obračajo v svojo prid. Torej, covid nas ne bo naučil le kaj vse je v resnici potrebno in kaj vse šteje v (nekdanji) potrošniški družbi. Ponovno nas bo naučil upoštevati avtoriteto. Oblast. Kajti vsi mi nimamo le pravic, imamo tudi dolžnosti. Veste tiste državljanske? Vem, neradi to slišimo.

Zanimivo je, da se nihče ne vpraša kaj se dogaja v drugih državah? Nekaj časa smo poslušali kako lepo je na Švedskem, toda zgodba se je kaj hitro izpela. Statistika je obrnila ploščo. V Belgiji se vsakodnevno nalagajo kazni posameznikom, lokalom in obratom, ki kršijo določila vlade … o tem se ne poroča … V celem mesecu lahko ponekod v EU obiščeš samo dve osebi iz drugega gospodinjstva. Tudi o tem se ne poroča. Torej, Slovenija je policijska država in to je destvo. Težko bi si predstavljali drugače. Kajti, če vsi tako pišejo, potem to zagotovo drži. Spet so naredili napako! Takrat to postane splošno veljavno dejstvo. Splošna dejstva, ki jih vendarle vsi poznajo, preverjene informacije pa ustvarjajo pri ljudeh predsodke in kot je rekel Albert Einstein: “Lažje je razbiti atom kot predsodke.” Kaj pa, ko bi kdo poročal o vsem dobrem, kar se nam je zgodilo v zadnjem letu?

Pomembno je omeniti, da v normalnih, demokratičnih državah poteka nekakšna izmenjava oblasti, kar pomeni, da je zaželjeno in povsem normalno, da je nekaj let na oblasti levica, nekaj let desnica. Ta trend je kot vijuga, ki se vztrajno menja. V nobeni demokratični družbi pa ne boste zasledili, da je ena stran na oblasti kar 20 let. To je mogoče le pri nas, žalostno pa je, da se nihče ne vpraša zakaj je temu tako in ali je to povsem normalno.

Ne glede na to kaj se bo dogodilo ta teden ostaja jasno, da nam grozi dejstvo, da globoke strukture (ja tiste nevidne, v katere mnogi še vedno ne verjamete) želijo vsiliti novega mandatarja. Tokrat sicer neizvoljenega. Takega, ki je na volitvah dobil malce več kot 300 glasov. Takega, ki je upokojencem sicer obljubljal 1000 evrov pokojnine, a ga pokojninska reforma ni zanimala, še manj uvedba demografskega sklada. To je bilo zanj preveč zahodnjaško, denar pa bi moral biti vendar nedotakljiv. Takega mandatarja, ki se je sicer že poslovil od politike, toda ponovno oživel. Takega mandatarja, ki je v času arbitražnega sporazuma in odločanja o naših zunanjih mejah, ostajal na dopustu. Takega mandatarja, ki je v času, ko je EU nalagala Ruski federaciji gospodarske sankcije, krepil odnose med Slovenijo in Rusko federacijo. Prepričana sem, da bo tokrat on primerna izbira. Ni nov obraz, vendar ta trenutek je očitno najboljše kar levica lahko ponudi. Zakaj torej ne bi poskusili? Najslabše kar lahko storijo je le to, da pahnejo državo še 10 let nazaj.

Vsiljevanje takega človeka, ki s 300 glasovi želi postati mandatar pa je zame nič drugega kot nasilen prevzem oblasti oz. državni udar. V čigavem imenu? V imenu demokracije? Zdi se, da so beli kamni grške demokracije v Sloveniji nadomeščeni z nevidnimi kamni. Kajti tisti, ki znajo šteti vedo, da bi stari Grki taka zavržna dejanja imenovali avtokracija. Tistega, ki bi želel nedemokratično prevzeti oblast, pa bi enostavno izgnali za dobo sedmih let iz države.

Torej?  Zbudimo se!

M. J.