Največji rop dvajsetega stoletja!

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

“Osvoboditev” leta 1945 ni prinesla samo ene največjih morij v zgodovini slovenskega naroda, pač pa tudi hudo nasilje nad gospodarstvom. V obdobju, ki je sledilo, so novi oblastniki poskrbeli za umore številnih gospodarstvenikov in lastnikov tovarn, kolikor niso rešili svojega življenja s pobegom. Številne tovarne so komunistični oblastniki podržavili in si jih prisvojili, prav tako tudi kmetijska zemljišča.

“Rop stoletja”, kot bi lahko imenovali nacionalizacijo, je bil po gledanju revolucionarjev ukrep za odpravo izkoriščanja in za prerazporeditev premoženja med revne. Vendar v resnici ni bilo tako. Komunistična revolucija je dejansko prinesla novo “buržoazijo”, za vse druge državljane pa “enakost v revščini”, če niso bili člani komunistične partije ali sodelavci njene tajne službe.

Oslabljen zgodovinski spomin
Zanimivo je, da je težko najti vire, ki bi govorili o nacionalizaciji, precej laže pa najdemo marsikaj o denacionalizaciji. Gre za sprejemanje zakonov v začetku devetdesetih let, ko je bilo po osamosvojitvi Slovenije in odpravi kardeljanskega samoupravnega socializma treba določiti lastnike t. i. družbene lastnine. Vprašanje lastninjenja je močno razdelilo tudi vrste Demosa, prav tako denacionalizacija in privatizacija. Mnogi so nasprotovali vrnitvi nacionaliziranega premoženja v naravi, zlasti plemiškim družinam in pravnim osebam iz vrst Katoliške cerkve (škofije, redovne skupnosti). Postopki denacionalizacije so se nato vlekli več kot 20 let! Zaradi dolgotrajnih postopkov je morala država plačevati tudi nove odškodnine in obresti, zapitek za to pa smo plačevali davkoplačevalci. Le malo Slovencev pa danes ve, zakaj je do nacionalizacije in s tem posledično do denacionalizacije sploh prišlo.

Vila, kjer ima sedež stranka SD, je bila ukradena.

Ne zavedajo se, da smo v času po drugi svetovni vojni zaradi pobojev in izgnanstva izgubili cvet podjetništva, kmetstva, duhovništva in meščanske inteligence. Številne tovarnarje so pobili ali izgnali, lastnino pa jim pobrali. V posmeh temu neposredna pravna naslednica komunistične partije, SD, danes domuje v nekdanji Moskovičevi vili na Levstikovi ulici v Ljubljani. Gre za objekt, ki ga je SD dobila brezplačno v zameno za zgradbo v sklopu sedanje stavbe državnega zbora na Tomšičevi ulici v Ljubljani, šlo pa je za nekdanjo vilo v lasti Judov, ki je bila za simbolično ceno prodana tedanji državi.

Tudi prek trupel!
Kako je dejansko potekala nacionalizacija in kaj to pomeni? Šlo je le za enega od razlastitvenih ukrepov tedanjega režima, s čimer je oblast po eni strani »kaznovala« vse razredne sovražnike, po drugi pa ustvarila navidezno vladavino »delavskega razreda« in nominalno odpravila socialne razlike. Predvsem v obdobju med letoma 1945 in 1948 je šlo za klasični sovjetski model prenosa lastništva, s čimer je bilo leta 1948 že najmanj 90 odstotkov vseh gospodarskih družb v lasti “splošnega ljudskega premoženja”. To so večinoma izvajali kar z odloki ministrstev. Nacionalizacija (seveda brez upoštevanja agrarne reforme, prek katere so kmetom pobrali zemljišča) je v treh valovih potekala vse do začetka 60. let prejšnjega stoletja. Ni redkost, da so zasebnike, ki so imeli “malo več”, spravili na sodišče in jih obsodili zaradi fiktivne krivde – tudi tovarnarje, ki so med vojno aktivno podpirali OF, so na koncu obsodili kot okupatorjeve sodelavce.

 

Tudi mnoge trgovce je “ljudska oblast” zlomila na podoben način. Tako je v začetku leta 1946 rdeči režim na hitrem sodnem procesu obsodil celjskega trgovca Miloša Pšeničnika na smrt z ustrelitvijo, izgubo vseh državljanskih pravic in odvzem premoženja. Takšnih primerov je bilo še več in so močno zaznamovali tudi potomce “razrednih sovražnikov”, ki so bili s tem trajno stigmatizirani, obsojeni na revščino in preganjanje.

Primer Josipa Benka
Podobno tragično usodo kot Miloš Pšeničnik in Franc Dobovičnik je že pred njima doživel znani prekmurski industrialec, tovarnar in mecen Josip Benko. Po združitvi Prekmurja z matično domovino je bil eden najbolj znanih podjetnikov, med drugim je bil tudi začetnik mesne industrije Pomurka. Bil je tudi župan Murske Sobote, poslanec v jugoslovanski skupščini in svetnik Dravske banovine. Takoj po koncu druge svetovne vojne ga je komunistični režim postavil pred vojaško sodišče, na katerem so ga obsodili na dvanajst let zapora (robije), trajno izgubo državljanskih pravic in celotnega premoženja. Toda junija je Višje vojaško sodišče za Slovenijo v Ljubljani sodbo spremenilo v tistem delu, po katerem bi moral prestajati zapor, in ga obsodilo na smrt. Tako so ga 15. junija 1945 na pokopališču v Murski Soboti ustrelili. Uradno je bil rehabilitiran šele leta 1993, ko je Temeljno sodišče v Murski Soboti na zahtevo sorodnikov obnovilo proces. A to je bil le eden od sodnih umorov, prek katerih je komunistični režim uničeval “razredne sovražnike” in se dokopal do njihovega premoženja.

Spoznajte vsestranskega moža, ki je močno zaznamoval Mursko Soboto ...

Še v času vojne delali sezname podjetij!
Da bi laže razumeli potek nacionalizacije v Sloveniji, velja spomniti, da so slovenski komunisti že med drugo svetovno vojno vzpostavili svojo paradržavno oblast. Ta je še pred koncem vojne določila 708 podjetij, ki naj bi jih po koncu vojne podržavili. T. i. narodnoosvobodilni odbori in odbori OF so že takoj po koncu vojne v posest prevzeli podjetja, za katera so sami ocenili, da jih vodijo sodelavci okupatorja, kasneje pa so “ljudska” sodišča izdajala odločbe. Do maja 1946, torej leto dni po koncu vojne, je bilo tako podržavljenih že 70 odstotkov podjetij, julija isto leto pa so glavnino slovenske industrije neposredno vodili zvezni organi. Konec leta 1946 so “slovesno” nacionalizirali vsa večja industrijska podjetja, leta 1948 pa še manjša. S prvima dvema nacionalizacijama si je rdeči režim prisvojil več kot 1100 slovenskih podjetij. Kot je ocenila zgodovinarka Tjaša Celec v svoji magistrski nalogi, so se majhna in srednje velika industrijska podjetja z domačim in velike delniške družbe s tujim kapitalom spremenili v državna podjetja lokalnega, republiškega in zveznega značaja.

“Nova podjetja so postala socialistična, torej so morala svoje interese in svojo proizvodnjo prilagajati socialno-političnim potrebam in zahtevam. Zaradi tega sta začeli upadati produktivnost in kvaliteta izdelkov.” Dejstvo je namreč, da je nacionalizacija povsem zatrla zasebno pobudo, s tem pa tudi ustvarjalnost. Zato pa tudi zaradi kadrovske zasedbe vodstev podjetij, kjer so gospodarili člani komunistične partije, se je v gospodarstvu zelo hitro pokazalo nazadovanje. V arhivih starih uradnih listov povojne Titove Jugoslavije smo denimo našli primer, kako so ministri iz Beograda z odloki določali plače upraviteljem, delegatom in njihovim pomočnikom pri industrijskih podjetjih pod državno upravo in sekvestrom ter pri podjetjih, katerih solastnica je bila država. Takoj po vojni so namreč prvo fazo nacionalizacije izvedli tako, da so zasebna podjetja najprej postavili pod upravo države, dokončno pa so jih podržavili nekoliko kasneje.

Takole so podržavljali “sovražnikovo imovino”
V isti številki jugoslovanskega Uradnega lista (št. 34, 22. maj 1945) najdemo tudi odlok o prenosu zavarovalnih podjetij, ki so kot sovražna prešla ali bodo prešla v državno last, pod pristojnost finančnega ministrstva (podpisan je minister za industrijo in zastopnik finančnega ministrstva Andrija Hebrang). Ob tem velja spomniti, da so komunistični uradni listi začeli izhajati že pred koncem vojne (9. maja 1945). Iz tega je razvidno, da so postopke nacionalizacije večinoma izvajali kar z odloki ministrstev, tu in tam pa tudi s pomočjo sodišč, ki so po revolucionarnem pravu obsodila mnoge »kapitaliste« na smrt ter na zaseg celotnega premoženja. Že 30. marca 1945 je v jugoslovanskem Uradnem listu (št. 17) izšel odlok ministra Hebranga o prenosu lastništva podjetja Sirovina (najverjetneje gre za podjetje iz Hrvaške) v državno last, in sicer na podlagi določbe Avnoja o prehodu “sovražnikove imovine” v državno last, s pripisom, da sme minister poskrbeti za likvidacijo omenjene delniške družbe in njenega premoženja.

Skratka, že ta dokaj skromni opis projekta nacionalizacije govori o tem, da si je komunistična oblast brez slabe vesti prilaščala imetje, ki ga ni sama ustvarila, velikokrat tudi prek trupel. S svojim nespametnim gospodarjenjem pa je podjetja velikokrat spravila v težave in celo v propad, prebivalce pa napravila “enake v revščini”. Postopki denacionalizacije, ki se je začela v začetku devetdesetih let, so žal le v manjši meri popravili veliko škodo, ki jo je rdeči režim povzročil slovenskemu in nasploh jugoslovanskemu gospodarstvu.

 

Slovenije ni industrializiral Tito, pač pa Avstro-Ogrska

T. i. mainstream mediji in njihovi »influencerji« velikokrat poudarjajo, da se je dejanski začetek napredka zgodil leta 1945, saj je bil slovenski narod pred tem pretežno agraren in zaostal, šele z narodnoosvobodilnim bojem naj bi bilo slovensko ljudstvo res postalo narod v pravem pomenu besede. Iz tega naj bi sledilo, da je Josip Broz Tito prinesel Slovencem vstop v industrijsko družbo. Resnica pa je povsem drugačna, saj je precej tovarn obstajalo že prej, zgodilo se je le to, da so si jih komunisti prilastili. Mnoge od teh, ki jih poznamo danes, so bile ustanovljene že v 19. stoletju, večinoma pa v začetku dvajsetega stoletja. Denimo izolski Delamaris (1879), obe največji slovenski pivovarni (Laško in Union), Gorenje, Pomurka, Kolinska, Mlinotest itd. Nekatere tovarne iz predvojnega obdobja so se samo preimenovale, denimo v Kranju Jugočeška (1923). V Kranju je namreč Franjo Sirc (oče ekonomista dr. Ljuba Sirca, ki je bil obsojen na Nagodetovem procesu) pomagal pri ustanavljanju tekstilnih tovarn. V 18. stoletju je nastala tudi Papirnica Goričane. Cinkarna Celje, danes uspešno podjetje, je nastala leta 1873, Luka Koper leta 1882, v času Avstro-Ogrske je nastala Belinka, po prvi svetovni vojni pa Helios, Steklarna Rogaška, Steklarna Hrastnik itd. Kik Kamnik je kot Smodnišnica Kamnik nastal že leta 1852, Tobačna Ljubljana leta 1871, pet let kasneje je nastala Cementarna Trbovlje.

Najzanimivejša pa je zgodovina Litostroja. Čeprav velja, da je to najelitnejši industrijski projekt rdečega režima, ki je dobil ime Titovi zavodi in naj bi ga bil ustanovil povojni industrijski minister Franc Leskošek – Luka, njegova zgodovina sega v leto 1919, ko je Litostroj nastal kot Strojne tovarne in livarne Ljubljana, slednje pa so nastale iz šestih še starejših tovarn.

Še posebej pa v oči bode znana obutvena tovarna Peko, ki je leta 1910 nastala iz čevljarske delavnice v lasti Petra Kozine. Ob začetku okupacije leta 1941 jo je nemški okupator zaplenil, leta 1945 je znova začela delovati, a jo je komunistična oblast podržavila leta 1948, ko je tovarna dobila novo ime Triglav, leta 1954 pa so ji vrnili ime Peko, s čimer so zabrisali sledi svojega barbarstva. Sredi devetdesetih let so tovarno začele pleniti tranzicijske elite prek nameščencev paradržavnih skladov, kar je tovarno privedlo do propada pred nekaj leti. Za to so odgovorni ideološki nasledniki tistih, ki so leta 1948 tovarno nacionalizirali.

To je seveda le del sicer bogate zgodovine slovenske industrije, za katero nas uradna propaganda še vedno prepričuje, da je vse nastalo po drugi svetovni vojni in da brez komunističnega napredka danes ne bi nič imeli. A kot vidimo, je resnica drugačna. In tudi kruta: zaradi slabega gospodarjenja je marsikatera tovarna ob razpadu Jugoslavije pristala v stečaju in končala na smetišču zgodovine. Za to je, ne boste verjeli, kriv kapitalizem, kot nas učijo nasledniki »rdeče buržoazije«, ki ne slovijo ravno po delovnih navadah.

Gašper Blažič