Ne sodišče, Kučan in Kadijević sta sodila Janezu Janši

Tudi ob letošnji obletnici afere JBTZ, ki sicer ni bila okrogla, vendar je vsako leto vredna spomina in pozornosti, so osrednji mediji poročali s stisnjenimi zobmi, kolikor sploh še dajejo temu kaj prostora in kolikor slovensko blond novinarstvo sploh razume in pozna dogodke izpred slabih 30 let.

V teh dneh, ko smo se spominjali 28. obletnice JBTZ, so novinarji na stranko SDS neumorno naslavljali urgentna vprašanja o članstvu, o Čušu, Banovi, Mrlaku, članarini in kar je še drugih neumnosti, osrednji mediji pa so se bolj ukvarjali z devetim mestom Boruta Pahorja na neki obskurni lestvici najlepših predsednikov. Predsednik države bi se v teh letih že gotovo rad ozdravil patološke narcisoidnosti, vendar mu mediji tega ne pustijo.  

Letošnja obletnica JBTZ bi za medije in novinarje s kančkom novinarskega občutka morala biti pomembna, saj se je z nekaterimi pričanji in novimi dokazi ter dokumenti ponujala imenitna priložnost za novinarsko raziskovanje in prave novinarske zgodbe, analize in primerjave. Vztrajnost Igorja Omerze je koristna, saj z brskanjem po arhivih še vedno najde kak dokument, ki se je izmuznil udbovski inkviziciji, ko je za sabo skušala brisati sledi.

Škandalozno dogovarjanje v partijskem vrhu o kazni Janezu Janši
Kje so se te dni ponujali nastavki za malo bolj resno novinarsko delo? Prvič, Janez Janša je v teh dneh nekajkrat javno povedal, da sta se Kučan in Kadijević dogovarjala o višini njegove kazni in kazni za vse ostale v procesu JBTZ. Po aretaciji Janeza Janše se ni začel niti predkazenski postopek, ko sta se Kučan in Kadijević pogovarjala, za koliko let bo šel kdo sedet. O tem obstajajo dokumenti in to je seveda škandal brez primere. Milan Kučan se na to ni odzval, ni poklical v Odmeve, da bi to zanikal, ni ga bilo videti v 24 ur ali na novinarski konferenci na Ljubljanskem gradu, kar seveda pomeni, da je res in se je rajši zavil v molk, mediji pa so z ignoranco tega dejstva in dodatno trivializacijo medijskega prostora to zgodbo prekrivali in jo skušali potiskati v pozabo. Mediji so umolknili in Kučana niso šli zgroženo spraševati, ali je to res in kako je to sploh mogoče?!

Kako je mogoče, da se je kasnejši dvakratni predsednik Slovenije in nekaj skrajšanega mandata tudi predsednik predsedstva Republike Slovenije dogovarjal z generalom jugoslovanske vojske in zveznim ministrom za obrambo o višini kazni in trajanju zapora za skupino ljudi, ki jih je partija in Udba zaprla v vojaške zapore? Kučan je bil takrat predsednik slovenske partije in novinarji bi lahko vprašali, ali je to bila stalna praksa, da je vrh partije tudi sodil in obsojal, koliko je bilo takih primerov, na kakšen način so odmerjali kazni? Ali se zdi Kučanu takšno početje v njegovih plodnih partijskih letih moralno dejanje tudi dandanes? Ali je kdaj pomislil, da bi se za takšno početje opravičil žrtvam in slovenski javnosti? Novinarji bi lahko poskušali zvedeti, kdo je zagovarjal višjo kazen, Kučan ali Kadijević? Ali je Kučanu z današnjo distanco kaj žal? Zakaj tega dogodka ni mogoče prebrati v njegovi biografiji? Ali zaradi slabe vesti skuša te dogodke čim prej zbrisati iz spomina ali pa je to le še ena od Repetovih pozab v tej prirejeni biografiji? Kučana bi povprašali po spominih, ali se je Dolanc prešerno razveselil, ko mu je v Beograd sporočil, da so končno zaprli Janšo. Vprašanj bivšemu predsedniku partije in države, ki bi zanimale Slovence, je torej na pretek. To je zanimivo in relevantno za medijsko občinstvo, ne pa kakšni obskurni izstopi iz strank ali/in število članov.

Kaj je Kučan govoril pred preiskovalko?
In drugič, posledica prvega razkritja je, da se je Milan Kučan pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki je preučevala politično odgovornost funkcionarjev v primeru JBTZ, očitno lagal. Parlamentarna preiskovalka ima kar velika pooblastila, ki so podobna pooblastilom sodišča, in laganje pred tem parlamentarnim preiskovalnim tribunalom je kaznivo dejanje. To razkritje bi lahko novinarje napeljalo do tega, da bi začeli raziskovati izpoved Milana Kučana v državnem zboru leta 1996. Takrat je Kučanov odvetnik Zakonjšek zgroženo pisal preiskovalni komisiji, da so postopki komisije pri zaslišanju Kučana kršitev človekovih pravic.

Zanimivo. Res zanimivo sklicevanje na človekove pravice ob današnjih spoznanjih Kučanove vloge v primeru JBTZ.  Nisem zasledil, da bi kdo poiskal magnetogram pričanja in ga podrobno analiziral ter primerjal s tem, kar je danes znanega. V arhive te preiskovalne komisije se ni nihče poglobil. Nisem zasledil, da bi na kako televizijo vabili ugledne pravnike, da bi razvili razpravo o tem, kaj se zgodi, če predsednik države laže pred preiskovalno komisijo, tudi če je kot predsednik že nekaj časa v penziji. Ali ga je zaradi časovne distance še mogoče kazensko preganjati ali je vse skupaj zastaralo in vse skupaj ostane na ravni moralne sramote nekoč visokega oziroma najvišjega politika v državi?

Novinarji, ki ne znajo postavljati vprašanj sebi in drugim, seveda niso veliko vredni ali so kar – ničvredni.

Proti Janši so dovoljena vsa sredstva
Že ob nedavni vložitvi kazenske ovadbe zaradi veleizdaje so mediji sočustvovali s Kučanom in ga z vazelinsko servilnostjo ščitili spredaj in zadaj, zato seveda ni bilo pričakovati, da bi ta škandalozni poseg Kučana in Kadijevića v človekove pravice tudi raziskovali. Kot sem zase v preteklosti – in tudi še dandanes – večkrat slišal, da so me še premalo pretepli ali da bi me morali kar do konca, je vedno, ko je v igri ime Janeza Janše, dovoljeno vse. Nič hudega, če se kupčka in igra z usodami in človeškimi življenji, če to počne njihov človek. In to proti našemu. Njihovi lahko ubijajo, so že vedeli, zakaj, in vse jim je dovoljeno in odpuščeno. Še premalo so jih, lahke beremo na forumih ali med vrsticami govorijo ljudje, ki za svoje zasluge prejemajo visoke državne pokojnine.

To so žalostne zgodbe današnje slovenske realnosti, ki jo mediji z ustvarjanjem navidezne ali lažne resničnosti na predvečer praznovanja četrt stoletja samostojne države še dodatno grenijo.

Miro Petek