Nekdanji murskosoboški župan Anton Štihec razkril način delovanja globoke države!

Mag. Anton Štihec.

Dolgoletni murskosoboški župan mag. Anton Štihec je bil tarča diskreditacij, zlorab politično motiviranih policijskih postopkov in žrtev medijskega umora. V umazani igri so sodelovali nekdanji vplivni član SD in v Pahorjevi vladi sekretar za Pomurje dr. Andrej Horvat, kriminalist in nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada Darko Majhenić, in nekdanji direktor Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave ter sedanji murskosoboški župan dr. Aleksander Jevšek. Mag. Anton Štihec se je odločil, da za Nova24TV opiše  celotno umazano igro globoke države, ki jo je doživel na lastni koži. 

Mag. Anton Štihec je leta 2004 zmagal kot skupen kandidat kar petih političnih strank za župana Mestne občine Murske Sobote. Žal v življenju ne bo pozabil dogajanja na sedežu MO Murska Sobota (v volilnem letu 2010), ko je bil žrtev politično motiviranih preiskav v aferi Piramida, pa sam sploh ni bil med osumljenci. Zadeva je šla tako daleč, da v času preiskave ni smel iti sam na stranišče, saj so ga organi pregona spremljali vse do WC-ja, četudi sam ni bil osumljenec niti preiskovanec.

Ni se smel niti oglasiti na telefon, ko ga je klicala njegova mama, da bi počastila obletnico smrti očeta. Medijski umor, ki ga je doživel za stvar, v kateri sploh ni bil med osumljenci. Kljub temu, da ni bil med osumljenci, so kriminalisti pod vodstvom Darka Majhenića zahtevali, da je ob njem odvetnik. V podli igri so imeli glavno vlogo vplivni lokalni člani stranke SD, najbolj državni sekretar za Pomurje dr. Andrej Horvat, ki se je javno hvalil, da “drka” Štihca. V nadaljevanju si preberite celotno zgodbo, kot nam jo je poslal mag. Anton Štihec.

Povzetek lastne izkušnje, ko organi Policije svoje delo opravljajo z nedvoumnim političnim motivom v ozadju.

Afera Piramida

Uvod:
Projekt Piramida je projekt letalskega muzeja Zahodno evropske unije, ki ga je želel izvesti g. Zmago Jelinčič Plemeniti. Na kratko – gre za objekt v obliki piramide večjih dimenzij v katerem bi bil letalski muzej in druge spremljajoče površine – skratka atraktiven projekt na področju turizma. Najprej je bila v igri lokacija na Primorskem ali Gorenjskem. S časoma je postala zanimiva tudi lokacija na državnih zemljiščih ob avtocesti na teritoriju Mestne občine M. Sobota. Ker je policija prisluškovala poslancu Srečku Prijatelju, se je v prisluhe “ujel” tudi g. Jelinčič, ki je govoril tudi s takratnim ministrom za kmetijstvo in omenil projekt Piramida na območju Mestne občine M. Sobota. To je bil očitno povod, da so prišli kriminalisti na občino iskat dokazni material zoper osumljenca g. Milana Pogačnika in g. Jelinčiča.

Objavljeni prisluhi pogovorov med državnim sekretarjem iz stranke (SD), ministrom in poslancem Jelinčičem
V medijih je bil objavljen tudi prepis telefonskih pogovorov takratnega državnega sekretarja Andreja Horvata (SD) in poslanca g. Jelinčiča, kjer so o meni – takratnem županu MO MS govorili prostaško – dobesedni prepisi – dogajalo se je marca 2010 (vir : Sobotainfo)

Prepis iz zgoraj navedenega vira:
»V zvezi z afero piramida so na dan prišle nove informacije oziroma prisluhi. Tokrat so v pogovorih ujeli tudi državnega sekretarja Andrej Horvata, je poročal Svet na Kanalu A. Za naš medij je že spregovoril Horvat.
Navajamo dobesedne zapise iz oddaje na Kanalu A.

4. marec
Pogačnik: “Zmago, glej, jaz tlele sedim, stojim še z dvemi ministri, s Patrickom, pa Horvatom.”
Jelinčič: “Ja, ja.”
Pogačnik: “Glej, kar se tiče, tvoje zadeve, je zadeva čist čista. … vendar je kljub temu občina tista, ki mora dati žegenj. … Andrej, tako al tako pride k tebi.”

5. marec
Horvat: “Kok sem jaz razumel Pogačnika, ne bi smel problem z njegove strani bit.
Jelinčič: “Tako.”
Horvat: “Štihec pa naj obdela svoje.”
Jelinčič: “Ti reči unemu idiotu tamle v Murski Soboti…”
Horvat: “Tisti se me tak boji… on ma paranojo pred mano… drkat ga, drkat ga, veš.”
Jelinčič: “Drkat ga, drkat ga.”

8. marec
Horvat: “Da ne prestrašimo vse skupaj, nego samo Štihec je pizda tisti, ki se mora prestrašit.”
Jelinčič: “Ja, ja.”
Horvat: “Nekak na ta način bi moral to naredit.”
Jelinčič: “Mhm, mhm.”

“Način ni bil primeren”

“Mi smo se z Jelinčičem večkrat pogovarjali o tem. Gre za projektno idejo, ki je zelo dobra. Ta župan ni pripeljal nobenega velikega projekta v občino. Mi smo si za to prizadevali,”  je za Svet na Kanalu A dejal Andrej Horvat.

“Ni uredu, da prisluhi pridejo v javnost, kjer se pogovarjajo ljudje, ki niso obravnavani v preiskavi. Kar sem povedal, ni nič kaznivega. Je pa res, da način ni bil primeren. Vendar se besednjak ne izbira vedno, še posebej če gre za človeka, ki je s tabo v mestnem svetu. Se včasih dogajajo še hujše stvari,” je prisluhe pokomentiral Horvat.

“Na Štihca sem pritiskal”
“Mi smo si prizadevali, da bi v soboško občino pripeljali velik projekt. Absolutno drži, da sem pritiskal na župana, da čim prej da predlog na mestni svet v obravnavo. Ali bi s te projektne ideje kaj bilo, je sicer še daleč. Vsak, ki ima projektno idejo lahko pride do mene. Jaz sem tudi po svoij dolžnosti dolžan se s tem ukvarjati,” je še pojasnil Horvat.

Prispevek na Kanalu A
Konec navedbe prepisov iz vira.

Sporni državni sekretar iz vrst SD Andrej Horvat se je javno pohvalil, da “drka” takratnega župana MO MS Antona Štihca. (foto: STA)

KRIMINALISTIČNA PREISKAVA

9.3.2010 je nato sledila konkretna akcija s katero, če govorim z besedami takratnega državnega sekretarja Andreja Horvata (SD), so “drkali Štihca” in “da ne prestrašimo vse skupaj nego samo Štihec je pizda tisti, ki se mora prestrašit”.

Po Sloveniji je tega dne na večih koncih potekala obširna kriminalistična preiskava. Po uredbi preiskovalnega sodnika so bili PROSTORI MESTNE OBČINE M. SOBOTA ena od lokacij, kjer bi naj iskali dokazni material zoper osumljena, takratnega ministra za kmetijstvo g. Pogačnika in poslanca g. Jelinčiča (sam, takrat že 6 let župan Mestne občine Murska Sobota nisem bil ne osumljenec ne preiskovanec). V uredbi je pisalo, da se naj V PROSTORIH Mestne občine M. Sobota išče dokazni material zoper prej navedena osumljenca.

Predstavniki kriminalistične policije so prišli DIREKTNO V ŽUPANOVO pisarno (poslovno sekretarko, ki je odprla vrata v mojo pisarno, da bi mi povedala, da so zunaj neki policisti, so kar odrinili in vstopili v pisarno.) Pokazali so mi odredbo preiskovalnega sodnika in ukazali, da od sedaj naprej nihče ne sme zapuščati županove pisarne (tudi jaz ne). Vprašal sem jih če sem kot župan med osumljenci ali preiskovanci? Odgovor je bil da ne, a zapustiti pisarne nisem smel. Povedali so mi, da si lahko pokličem odvetnika, ki bo prisoten v moji pisarni.

Na moje vprašanje, zakaj si jaz moram klicati svojega odvetnika, če pa sam nisem osumljenec, je bil vedno odgovor, »da je to v interesu preiskave«. Moje »prostovoljno« sodelovanje v preiskavi je bilo pogojeno s tem, da nisem smel zapustiti svoje pisarne. Sprevrglo pa se je v totalno omejevanje mojih pravic, saj čeprav nisem bil osumljenec, nisem smel (vedno z izgovorom, da je to v interesu preiskave) niti komunicirati s člani moje družine niti s svojo lastno mamo.

Vodja skupine policistov, ki je vdrla v mojo pisarno je bil g. Darko Majhenić (to je gospod, ki je kasneje postal šef NPU), njegov direktno predpostavljeni pa je bil g. Aleksander Jevšek (to pa je moj naslednik na županskem mestu). Že ta povezava med tema dvema gospodoma daje slutiti, da omejevanje mene pri komuniciranju (prepovedano mi je bilo komunicirati z vsemi), čeprav nisem bil osumljenec, ima nek drug motiv v ozadju. Kasneje več o motivu v ozadju.

OMEJEVANJE KOMUNICIRANJE S ČLANI DRUŽINE in MEDIJSKI UMOR

G. Majheniću sem pokazal moj gsm, kjer se je na zaslonu izpisalo ime »mama«. “Glejte kliče me mama, danes je obletnica smrti mojega očeta, obljubil sem ji, da pridem po njo, da greva na očetov grob. A se lahko oglasim na njen klic?” Odgovor Majhenića je bil, da NE SMEM. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da nekaj v tej zadevi smrdi. Nisi osumljenec, ne smeš pa iz pisarne, niti ne smeš odgovoriti po telefonu na klic mame. V tem času, ko nisem smel komunicirati z nikomer so v skoraj vseh medijih poročali, da je med petimi priprtimi osumljenci, v današnji obširni vseslovenski akciji kriminalistov, tudi murskosoboški župan Štihec.

Kriminalisti so v mojo pisarno prišli ob cca 13.30 uri. Moja mama pa je ob 17.00 uri gledala poročila na RTV Slovenija, in izvedela, da sem med tistimi, ki mu je odvzeta prostost, da poteka pri meni hišna preiskava, da sem med osumljenci ipd.. A si predstavljate kakšen šok je to moral biti za njo. Pa sploh nisem bil med osumljenci, niti med preiskovanci ne. Prav tako Občina kot inštitucija, ki sem jo takrat vodil, ne. Okrog moje hiše so se zbirali novinarji, ker so v medijih poročali, da poteka HIŠNA preiskava.

Kaj se dogaja z mano ni vedela niti žena, brat, otroci, znanci… Na številne klice vseh njih pa nisem smel odgovarjati. Ko mi je čez čas moj odvetnik, katerega sem moral poklicati, da pride v mojo pisarno (sam iz pisarne nisem smel) pokazal na njegovem telefonu različne spletne strani in kaj vse mediji pišejo o meni (da sem priprt, da pri meni poteka hiša preiskava, da je med petimi osumljenci tudi župan MO MS Štihec, da mi je odvzeta prostost…) sem se odločil in g. Majhenića nisem več “ubogal”. Začel sem skrivaje pisati sms-e (telefonirati še vedno nisem smel). Ženi (jo prosil, da pokliče mamo), bratu, tudi enemu novinarju sem uspel poslati sms. V njem pa na kratko navedel, da nisem osumljenec in da bom imel tiskovno konferenco-takoj ko odidejo kriminalisti in policisti. A vse to je bilo že zdavnaj prepozno.

Nekdanji direktor NPU Darko Majhenič. (Foto: STA)

Mediji so bili polni neresnic o meni. Postalo mi je jasno, da na občini poleg iskanja dokaznega gradiva za že prej navedena dva osumljenca, dejansko poteka akcija medijskega umora. Naloga Majhenića je bila, da mora mene dovolj dolgo zadrževati v pisarni (me »prestrašiti« kot je dejal en dan prej državni sekretar Andrej Horvat (SD)), mi ta čas onemogočati kakršnokoli komunikacijo z bilo kom, da se lahko v tem času celotna Slovenija, preko medijev, napolni z lažmi o meni (da sem priprt, med osumljenci, da se pri meni doma poteka hiša preiskava, da sem mi je odvzela prostost ipd.). Celo takratni šef kriminalistične policije g. Aleksander Jevšek je dajal izjave v tej smeri (on je moj naslednik na županskem položaju – verjetno že vidite povezavo zakaj so mi morali dovolj dolgo onemogočati komunikacijo – da me mediji čim bolj očrnijo, ker to nekomu koristi).

Črn madež na političnem konkurentu pa je za nekoga prednost. Ko se ime enkrat umaže se ga le stežka opere. G. Jevšek, kot šef kriminalistov Slovenije, je medijem potrjeval, da je res, da je tudi pri županu Štihcu potekala preiskava in da sem bil med priprtimi (moral bi reči med neupravičeno pridržanimi). Do tega spoznanja (da je tudi politični motiv v ozadju) sem prišel, ko sem g. Majhenića vsaj trikrat slišal, da je po svojem gsm nekoga spraševal “kako dolgo naj ga še držimo” (mene seveda).

KATERO DOKAZNO GRADIVO SO ISKALI?

V pisarno župana so morali sodelavci nositi prostorske planske akte, saj so se policisti zanimali za lokacijo, kjer naj bi bil lociran objekt letalskega muzeja – projekt Piramida, o katerem bi se naj pogovarjala Pogačnik in Jelinčič. Občina je kot vsakemu potencialnemu investitorju pripravila 3 možne lokacije (vse tri so bile na državnih ne na občinskih zemljiščih). Zemljišča so bila po namenski rabi kmetijska, zato so rabili kmetijskega ministra, saj spremembo namembnosti praktično na koncu odobri kmetijsko ministrstvo. Brez njihovega pozitivnega mnenja niti občina, ki sprejema občinski prostorski akt v katerem je tudi določena namembnosti državnih zemljišč, ne more potrditi oz. sprejeti.

Nekaj dni oz. tednov pred to kriminalistično akcijo je bila na obisku v Pomurju celotna Vlada RS. Državni sekretar Andrej Horvat (SD) je, v sklopu tega obiska v Radencih, organiziral tudi sestanek na temo projekta Piramida, kjer so bili prisotni, poleg državnega sekretarja Horvata (SD), še vsaj dva ministra in nekaj drugih visokih državnih uradnikov, ter predstavniki naše občine. Skratka projekt Piramida je bil takrat tudi na mizah ministrstev. Kot poznavalec prostorske zakonodaje sem kriminaliste učil, kako potekajo postopki, da neko zemljišče, ki je v lasti države in je kmetijsko postane stavbno (in še vedno v lasti države). Kdo vodi kakšne postopke, kdo daje soglasja ipd..

Žal moram povedati, da niso imeli pojma od pojma o čem se gre in kaj dejansko iščejo. Na koncu so nam odnesli celotno grafično dokumentacijo o prostorskem planskem aktu (čeprav bi lahko odnesli le en grafični list (merilo 1: 5000), kjer je potencialna lokacija državnih zemljišč, kjer bi morebiti lahko stal ta objekt Piramide. Celoten zasežen grafični del prostorskega akta potem nismo dobil nazaj nekaj let. Tudi moj službeni računalnik (čeprav nisem bil med osumljenci) so odnesli. Verjetno so želeli dobiti kakšne podatke iz njega, da bi me lahko moj konkurent za županski stolček (takratni šef kriminalistov Slovenije g. Jevšek) kasneje lažje diskreditiral.

Skratka ob približno 18.00 uri so kriminalisti zapustili občino, v vsem tem času sem lahko šel iz moje pisarne le enkrat na WC (od pisarne je oddaljen 6-7 m) in še takrat sta me do WC-ja spremljala dva policista. Ne vem sploh zakaj sta me do WC-ja morala spremljati kar dva policista. Morda so bali zame, da bom skočil kar skozi okno ali kaj. Pobegniti tako ali tako ne bi mogel, ker so bili policisti pri stopnišču pred uradom župana… Obnašali so se do mene kot, da sem res osumljenec (tisti »bad boy«).

ODHOD POLICISTOV

Takoj ko je Majhenić s svojimi kolegi (bili so v uniformah in tudi v civilnih oblekah) odšel, sem na hitro sklical tiskovno konferenco (mislim, da je bila takrat ura okrog 18.30-19.00). Na njej sem prvič imel sploh možnost pojasniti, da so kriminalisti na občini dejansko iskali dokazno gradivo za prej navedena dva osumljenca (ki nista zaposlena na naši občini), da med osumljenci nisem bil ne sam kot župan, ne Občina kot institucija.

Takrat sem (naiven kot sem takrat še bil, omenil, da sem »prostovoljno« sodeloval, ker sem želel s sebe sprati vsaj malo gnojnice, ki so jo v času od 13.30 do 19.00 ure mediji in g. Jevšek s svojimi izjavami, povsem neupravičeno zlili po meni). Bil sem tudi na večernih poročilih RTV Slovenija (ob 22.00 uri), kjer je novinarka ga. Rosvita Pesek, takoj na začetku začela najin pogovor z “tudi vi ste danes bili med priprtimi oz. pridržanimi …” in spet sem se moral braniti, da sploh nisem bil med osumljenci. Četudi sem imel tiskovno konferenco kjer sem vse pojasnil so se še vedno v nekaterih medijih (tudi na nacionalni televiziji) kazale moje slike skupaj s slikami dejansko osumljenih, zaradi katerih so preiskave tudi bile.

NASLEDNJI DAN – SPOZNANJE O OBSEGU ZLITE »GNOJNICE«

Naslednji dan ko sem dobil Clipping (povzetek iz pisnih, slušnih in vidnih medijev, kaj so o občini in meni pisali mediji prejšnji dan), ki je bil debel cca 3 cm sem spoznal kako zelo so me namočili. In to samo zaradi tega, ker so mi onemogočali, da bi pravočasno komuniciral in vsaj obrazložil, da nisem osumljenec in da ne preiskujejo mojih dejanj ali dejanj Občine. Ko sem prebiral kaj vse so mediji o meni pisali, sem dojel, da se mi je dogodil »medijski umor«.

Naslednji dan sem vsem zaposlenim s težkim srcem razlagal, kaj so policisti dejansko počeli na občini. Da ne jaz ne Občina kot institucija pri celotni zadevi sploh ni nič kriva. Sodelavci so videli, kako težko mi je razlagati krivice, ki so se mi zgodile in kako težko mi je, da so posredno tega madeža deležni tudi oni, zgolj zato, ker so zaposleni na Občini, ki se je znašla skoraj v vseh medijih. Pa ne oni, ne jaz nismo naredili čisto nič narobe, kaj šele kaj nezakonitega.

Najbolj od vsega pa me je prizadelo dejstvo, da je moja mama na televiziji gledala poročila in izvedela, da je njen sin, župan MO MS priprt, da potekajo pri njem hišne preiskave, da sem med petimi osumljenci vse slovenske kriminalistične akcije, da se mi je odvzela prostost…skratka, kot da je njen sin med »največjimi kriminalci« v Sloveniji. In to na obletnico smrti mojega očeta!

Župan Občine Murska Sobota Aleksander Jevšek je kot vodja kriminalistov v ozadju vodil politično igro proti Antonu Štihcu. (Foto: STA)

TOŽBA PROTI DRŽAVI
Zato sem se odločil, da bom državo tožil, ker so se mi dejansko kršile človekove pravice. S tem, ko mi niso dopustili komunicirati niti z najožjimi družinskimi člani. S tem, da sem si moral najeti odvetnika, ki bi naj zastopal moje pravice, pa sploh nisem bil osumljenec. Državi sem ponudil poravnavo – predlagal sem, da se mi kriminalistična policija javno opraviči in mi plača simbolično vsoto 1 euro. Pravobranilstvo je zavrnilo moj predlog poravnave, zato smo šli na sodišče. Tokrat sem zahteval višji denarni znesek (mislim, da 5.000 € odškodnine za storjeno škodo na mojem dobrem imenu).

Za odškodnino sem javno povedal, da jo bom razdelil med socialno ogrožene in, da mi ne gre za denar ampak za pravico. Na PRVI STOPNJI SEM TOŽBO PROTI DRŽAVI DOBIL (država bi mi morala plačati 2.000€ (tako je razsodila sodnica), predvsem zaradi moralne škode, ki so mi jo povzročili (uspešno me je zastopala odvetniška družba Matoz). V zaslišanju prič (tudi policistov, ki so “stražili” pred uradom župana) so policisti na vprašanje sodnice “se spomnite ali je župan Štihec v času preiskave na Občini sploh zapustil svojo pisarno”, odgovorili, “da ja, ko je 1x šel na WC, midva (policista) pa SVA GA MORALA SPREMLJATI vse do WC-ja”. Sodnici je bilo povsem jasno, da so dejansko nadzorovali mene, čeprav sploh nisem bil osumljenec.

Po pritožbi pravobranilstva, ki je zahtevalo razveljavitev sodbe okrajnega sodišča v M. Soboti na prvi stopnji in vrnitev v ponovno odločanje je VIŠJE SODIŠČE iz Maribora razveljavili odločitev prvostopenjskega sodišča IN KAR SAMO ODLOČILO (torej niso vrnili nazaj v ponovno sojenje na prvostopenjsko sodišče, kot je zahtevalo pravobranilstvo), da mi policisti niso neupravičeno ali protizakonito za nekaj ur omejili gibanje in možnost komuniciranja.

Višji sodniki so v sodbi zapisali, da je policija izvajala preiskavo skladno z odredbo (v uredbi piše, da se morajo v prostorih Občine iskati dokazno gradivo, prišli pa so izključno in samo v županovo pisarno). Navedli so, da se je sestavil zapisnik, na katerega nihče od navzočih ni imel pripomb (seveda nisem imel pripomb, saj sem se jih želel čim prej znebiti. Danes bi ravnal povsem drugače, v zapisnik bi napisal za 10 strani pripomb-vendar takrat nisem vedel, da bo to pomembno na višjem sodišču).

Navedli so  “Župan Anton Štihec” je bil na preiskavi prostovoljno, kar je tudi povedal na tiskovni konferenci (seveda sem, ker sem pred novinarji na moji tiskovni konferenci – torej šele takrat ko sem to sploh prvič lahko, želel s sebe sprati vsaj nekaj gnojnice, ki je bila preko medijev že polita po meni). Moje “prostovoljno” sodelovanje pa je dejansko bilo omejeno s pisarno v kateri sem bil (in je nisem smel zapustiti) in brez možnosti kontaktiranja preko gsm z komerkoli. Sodniki so posebej poudarili, da je imel župan kot predstojnik mestne občine PRAVICO biti navzoč pri preiskavi, izkoristil pa je še pravico, da je pri preiskavi navzoč odvetnik.

Si lahko mislite, sodniki so navedli, da je bila moja PRAVICA sodelovati pri preiskavi, ki sem jo verjetno po njihovem “z veseljem” izkoristil. A to, da mi Majhenić takoj v začetku zabrusi, »nihče ne sme zapustiti tega prostora« – županove pisarne, da mi Majhenić tudi dejansko cel čas onemogoča zapustiti prostor – je to “prostovoljno” sodelovanje?. Je to bila tista moja izkoriščena pravica. Pri tem mi pa še pove, da za ščitenje mojih pravic (katerih – teh “prostovoljnih” ali tistih »ne smeš zapusti prostora« lahko pokličem svojega odvetnika.

Zakaj sem sploh moral poklicati svojega odvetnika, če sem pa »prostovoljno« sodeloval. Vedeli so, da mi bodo kršili moje pravice, zato so želeli, da pokličem svojega odvetnika, da se bodo lahko potem izgovarjali, da sem izkoristil pravico do odvetnika. Halo, sploh nisem bil osumljenec pa sem moral poklicati svojega odvetnika.

A je bila moja “pravica” ali “prostovoljno sodelovanje”, da nisem smel govoriti po gsm niti s svojo mamo, ženo, bratom… Obče človeško bi bilo korektno, da bi mi Majhenić vsaj dovolil odgovoriti na klic mame, da bi ji vsaj dejal, da ni nič narobe, da naj ne skrbi in, da bova šla na očetov grob kasneje ali jutri. Tudi tega mi ni dovolil. Potem pa mama pri poročilih na TV izve, da je njen sin malte ne vseslovenski kriminalec, ki so ga priprli. Je moja “pravica” ali “prostovoljno sodelovanje”, da lahko grem na WC, a le s spremstvom dveh policistov (no vsaj not v WC nista šla za mano).

Višji sodniki so še zapisali, da zakon policistom dopušča, da »opravijo določena dejanja, ki so potrebna za odkritje določenega kaznivega dejanja ali da se zavarujejo sledovi določenega kaznivega dejanja, ki utegnejo biti dokaz«. Med drugim lahko tako za nujno potreben čas tudi omejijo gibanje na določenem prostoru. Ja MENI (nekomu, ki ni bil osumljenec niti preiskovanec in sem “prostovoljno” sodeloval – na to se višje sodišče izgovarja) so za NUJNO POTREBEN ČAS (ja res – tako dolgo, da so mediji zlili vso gnojnico meni, sam pa nisem smel tega pravočasno vsaj z enim sms-som demantirati). Navajajo, da lahko omejijo gibanje na določenem prostoru (ja res, omejili so mi gibanje zgolj in samo na prostor pisarne župana in WC-ja, v odredbi pa je pisalo, da imajo to pravico “v prostorih občine”, res čudno, da so si izbrali zgolj županovo pisarno, kjer iskanega dokaznega gradiva sploh ni bilo).

Dokumentacija, ki so jo iskali, je bila eno nadstropje višje v pisarnah moje sodelavke za področje prostora. Odvzeli pa so tudi moj službeni računalnik (zakaj le, če nisem bil osumljenec). Zakaj ne računalnik od direktorja občinske uprave (tudi on ni bil osumljenec) ali sodelavke, ki dela na področju prostora – te podatke so iskali (tudi ona ni bila med osumljenci) – ker nihče na občini ni bil med osumljenci. Že prej so bili očitno dogovorjeni, da morajo odnesti tudi moj službeni računalnik. Mogoče pa bo nekomu koristila vsebina shranjena na njem. Morda so celo iskali kakšne pornografske vsebine (če se spomnite afere z medijskim umorom člana SD, ki je razmišljal s svojo glavo). Kdo bi vedel.

ZAKLJUČEK
Izpolnila se je napoved državnega sekretarja Andreja Horvata (SD), (objavljeni prisluhi), en dan pred dejansko preiskavo » “Da ne prestrašimo vse skupaj, nego samo Štihec je pizda tisti, ki se mora prestrašit.”. Ali so pri tem uživali, kot ko je državni sekretar iz vrst SD izjavljal (objavljeni prisluhi) “drkat ga, drkat” ne vem. So pa s svojim izjavami predstavniki SD največ povedali sami o sebi. Sam sem javno izjavil, da jim oproščam. Nikoli pa jim ne bom njihovega ravnanja, ko mi niso dovolili kontakta z mamo in to na obletnico smrti očeta. V kakšnem “interesu preiskave” pa je, ko sam nisi osumljenec niti preiskovanec in ti nek policijski povzpetnik prepove, da mami poveš vsaj “sem zadržan, mama ne skrbi, nič ni narobe, pridem kasneje. Bova pa jutri šla na grob očeta”.

Kolikor vem sta oba takratna dejanska osumljenca (minister Pogačnik in poslanec Jelinčič) sodno oproščena vsega kar so jima očitali kriminalisti tipa Majhenić ali Jevšek, vključno s tožilci in preiskovalnim sodnikom. Sam pa sem pri iskanju resnice na koncu imel 650 € stroškov (ker je po mnenju višjega sodišča v Mariboru povsem v redu, da ti policist »v interesu preiskave«, čeprav nisi osumljenec, odvzame prostost, ti omeji gibanje, ti določi spremstvo dveh policistov, ko greš na WC, ti prepove komuniciranje z najožjimi člani družine in tudi mediji, ki te, ves ta čas, ko ti vse to omejujejo, veselo prikazujejo kot kriminalca, zaradi katerega se izvaja vseslovenska preiskava.

NAGRADE ZA UMAZAN POSEL
G. Majhenić je s to preiskavo opravil umazan posel za svojega šefa, ki je postal moj naslednik na županskem mestu. Kasneje je Majhenić bil nagrajen – postal je tudi šef NPU-ja. Takratni šef kriminalistične policije g. Jevšek (danes župan MMOS iz stranke SD) pa se je na svojih spletnih predstavitvah hvalil, da je oče NPU-ja. A mislite, da je doslej g. Jevšek imel kakšno kriminalistično preiskavo v županovi pisarni? Želim mu uspešno županovanje še naprej in nič stresnih situacij podobnih moji z afero Piramida, v katero so me namerno potunkali.

Presodite sami, če se pri opisani preiskavi ni kršilo mojih človekovih pravic. Sam menim, da so se mi. Na odločitev višjega sodišča, se nisem pritožil iz dveh razlogov. Prvič, želel sem, da gre zadeva čim prej v pozabo, ker se zavedam, da tovrstnega medijskega madeža nikoli ne moreš sprati s sebe v celoti. In drugič, ker bi moral s pritožbami iti vse do ustavnega sodišča ali evropskega sodišča za človekove pravice (šele tam bi verjetno prisluhnili pravici). V Sloveniji je očitno »v interesu preiskave« dopustno policistom kršiti tudi temeljne človekove pravice zapisane v ustavi (tudi tistim, ki niso osumljenci oz. preiskovanci).

PRIMERJAVE Z AKTUALNIMI KRIMINALISTIČNIMI PREISKAVAMI
Zadnje izjave recimo predsednika sindikata policistov, da kriminalisti vedno delajo brez političnih motivov v ozadju so prazne puhlice. Moj primer to potrjuje. Še vedno verjamem, da je večina kriminalistov poštenih in res neodvisnih. Žal pa so med njimi tudi karieristi, ki so pripravljeni za višji položaj ali »višjih interesov« kršiti nekomu z ustavo določene človekove pravice (najrajši politikom, ki niso prvorazredni, kaj šele državljanom brez nekih funkcij). Ali pa zamižati na obe očesi ali pogledati vstran (NLB Iran pralnica dolarjev, NPU objekt…kdo je že takrat bil v vrhu ali blizu vrha kriminalistične policije?). Ali pa, ko kakšno mapo v kateri so dokumenti o preiskavah »prvorazrednih« odložijo varno v predal ali omaro in pozabijo nanjo (x primerov).

mag. Anton Štihec, univ. dipl. inž. grad., uredil Luka Perš