Kje so časi, ko je Cerar trdil, da bomo sprejeli 27 migrantov

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Odločitev za konkretno, to je vojaško sodelovanje Slovenske vojske v boju proti terorizmu in Islamski državi, zaenkrat sicer še na ravni inštruktorjev in s pomočjo v orožju, je bila pričakovana in le vprašanje časa. Smo del protiteroristične koalicije v dobrem in slabem, nič več le na papirju, ampak tudi v živo. In stopili smo na polje, ki je gosto posejano z minami, ko ne vemo, kdaj bo počilo in kakšne bodo posledice.

Časi niso enostavni, v takšnih razmerah pa nam najbolj škoduje zmedena in nesposobna vladajoča politika, ki ne zna niti približno predvidevati dogodkov, kaj šele, da bi znala nanje odgovarjati. Slabosti sicer skušajo na razne načine prikrivati, kar jim zaradi medijskega defekta dobro uspeva. Popačena medijska realnost je zaveznik te vlade, seveda pa smo nekaj malega krivi tudi sami.

Velikokrat se ne potrudimo dovolj, da bi poiskali še kakšno drugo razlago in informacijo, šepa nam spomin  in komaj se spomnimo, denimo, kako nam je Cerar razlagal, da bomo sprejeli 27 migrantov, enega več ali manj, pa je bilo pred vrati že na tisoče ljudi in iz dneva v dan je večja verjetnost, da jih bo na tisoče ostalo tudi pri nas. Komajda se spomnimo, da so danes v vrhu slovenske politike ljudje, ki so se leta 2010 podpisovali pod peticijo za ukinitev Slovenske vojske. Ker takojšnja ukinitev ni uspela, jo ukinjajo postopoma z vsakoletnim zmanjševanjem proračunskih sredstev.

Perverzna afirmacija vsega, kar je pokvarjenega in nizkotnega
Tudi trditve ob zadnji potezi, kako se stopnja ogroženosti v Sloveniji ne spreminja, da je le-ta nizka in je ni potrebno spreminjati, je zavajajoča retorika oblastnikov, ki so z lažjo prišli na oblast in z lažjo oblast ohranjajo. Nikakor ne kličem k paniki, toda ljudem je vendarle treba povedati resnico: kje smo, kaj se lahko zgodi, kakšne so lahko posledice. Odkrite in poštene besede ter igre z odprtimi kartami očitno ne moremo pričakovati, kajti v našem prostoru smo priča skorajda perverzni afirmaciji vsega, kar je pokvarjenega in nizkotnega, ki pa se skozi medijsko prezentacijo skuša prikazati ravno obratno.

Politik brez talenta, vlada brez talenta
Časi niso enostavni in imeti v teh zapletenih mednarodnih odnosih za zunanjega ministra vaškega posebneža in za obrambno ministrico nekdanjo občinsko uradnico iz Velenja je najmanj tvegana poteza. Videli smo, da je tudi Katičeva ob menjavi občinske pisarne za ministrsko izpolnila obrazec tistih politikov, ki nezreli in pomotoma pridejo na položaje, ki dajejo veliko moč. Začela je posegati v Holding Slovenskih elektrarn in TEŠ ter v posle na ministrstvu pripeljala Erico iz svojega Velenja. Seveda, to ji je bolj domače kot vodenje obrambnega resorja.

Je še kaj bolj žalostnega na tem slovenskem političnem parketu, kot je politik brez talenta? Je. Vlada brez talenta. V Cerarjevi vladi je še več ministrov, ki jim ne bi zaupal niti vodenja trafike, kaj šele upravljanja z državo. In kmalu bomo začeli listati po koledarju in se nestrpno spraševati, kdaj bo tega že enkrat konec.

Enakost v privilegijih
Vse leve elite, ki se v Sloveniji izmenjujejo na oblasti, imajo v svojih programih napisano enakost: enakost v privilegijih, ne pa enakosti v pravicah. Enaki so si še v grabežljivosti in aroganci. Zaradi degenerirane javne zavesti Slovenci do te nizkotne pretkanosti nismo dovolj občutljivi. In to ne bo prineslo nič dobrega. 

Miro Petek