fbpx

O kakšni izgorelosti govori Branimir Štrukelj, ko pa se je število zaposlenih v šolstvu podvojilo, število otrok pa padlo?

Glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj. (Foto: STA)

Šolski sindikat SVIZ še vedno vztraja pri stavki, na dan stavke, 9. marca, pa so napovedali zaprtje šol in vrtcev, če z vlado ne najdejo skupnega dogovora o stavkovnih zahtevah. To je sporočil glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj, glavni pobudnik stavke, ki je zgodbo s stavkovno evforijo začel po tem, ko so se zdravnikom na osnovi konkretnih razlogov in argumentov zvišale plače, pa še to začasno. Razumljivo je, da je pobudnika stavke zabolel ego ob ugotavljanju lastne nekompetentnosti na poziciji, ki jo zavzema, njegovo nekompetentost pa kažejo tudi njegovi neverodostojni razlogi za stavko, ki jih navaja(jo), saj številke kažejo popolnoma drugo sliko.

SVIZ svojo stavko želi upravičiti s posledicami premikov v zdravstvu, saj po njegovem mnenju ti premiki namreč kažejo na to, da plače v vzgoji in izobraževanju močno zaostajajo za vsemi drugimi deli javnega sektorja, močno pa je vztrajal tudi z neprimernimi delovnimi pogoji in izgorelostjo zaposlenih, ki naj bi bili zaradi pomanjkanja zaposlenega kadra večkrat primorani delati sami s prevelikim številom otrok. Pa je to res glede na dokazano dejstvo, da se je število zaposlenih v šolstvu podvojilo glede na število otrok?

Poleg tega, da v SVIZ navajajo, da so v zadnjih letih plače v vzgoji in izobraževanju rasle trikrat počasneje kot v zdravstvu, policiji in vojski, največja razlika pa naj bi nastala prav v času vlade, je to kontradiktorno s podatki ministrstva za javno upravo, kar je nedavno v naši oddaji povedal tudi minister za javno upravo, Boštjan Koritnik, ki je dejal, da “ob tem, ko sindikati na eni strani zahtevajo višje plače, pa podatki, ki smo jih pripravili na ministrstvu za javno upravo, kažejo, da plače v javnem sektorju ves čas rastejo in pri nekaterih poklicnih skupinah se je povprečna plača povišala tudi za 50 odstotkov, pri nekaterih drugih bistveno manj, pri funkcionarjih, direktorjih skoraj nič.”

Foto: MIZŠ

Število zaposlenih se je podvojilo, Štrukelj pa o premalo zaposlenih in izgorelosti
Če preidemo na drugo trditev, ki jo je ob pobudi za stavko podal Branimir Štrukelj, in sicer: “Ljudje so na koncu z močmi, vedno več jih je bolniško odsotnih in v karantenah in tako ne gre več naprej,” pa jo ob številkah lahko potrdimo kot neverodostojno, če ne celo neresnično. Sviz govori o premalo zaposlenih in izgorelosti, vendar ali je res tako glede na kristalno jasne številke na spodnjem grafu? Tudi če je nekaj ljudi odsotnih, je še vedno več kot dovolj ljudi, ki odsotnost, dokler traja, lahko pokrijejo. Številke na grafu jasno kažejo, da se je do leta 2021 skoraj za dvakrat povečalo število zaposlenih v izobraževanju, medtem ko se je število otrok na enega zaposlena skoraj za enkrat zmanjšalo. Od kod potem Štrukljeve trditve, da vlada tolikšna izgorelost, ko pa je zaposlenih dvakrat več kot prej? Ali je to ponovno odraz nekompetenosti opravljanja svojega dela po principu “delal bi manj, zaslužil pa več”?

Foto: MIZŠ

V zgornjem grafu so jasno navedene številke, ki kažejo število zaposlenih po letih in številu otrok na enega zaposlenega. Razvidno je, da je bilo leta 2000 v izobraževanju zaposlenih 54,5 tisoč ljudi, število otrok na enega zaposlenega pa je bilo 11,20. Do leta 2012 se je število zaposlenih v izobraževanju višalo, število otrok na enega zaposlenega pa že močno znižalo. Po nekaj letih rahlega stagniranja, tako zaposlenih kot števila otrok, pa se je od leta 2015 število zaposlenih do leta 2021 povišalo iz 81 tisoč na 90 tisoč, medtem, ko se je število otrok na enega zaposlenega ponovno znižalo in sicer v razponu omejenih let iz 6,26 na 5,70 otroka na enega zaposlenega. Med drugim je potrebno poudariti, da se je število zaposlenih največ zvišalo od leta 2019 do leta 2021, v času aktualne vlade, ki ji Sviz očita nefunkcionalno kadrovanje. Višja zaposlenost v izobraževanju je en kazalec visokega porasta zaposlenosti, kot je Vlada RS večkrat dejala in pokazala s številkami.

Foto: MIZŠ

Kar je prikazano v številkah, pa je nazorno prikazano tudi s stolpčnim sistemom, ki z modrimi stolpci prikazuje porast števila zaposlenih v letih od 2000 do 2021, istočasno pa padanje številke otrok na enega zaposlenega v oranžnih stolpcih.

Brezskrbno na stavko kljub temu, da so otroci delovnih staršev brez varstva
Stavka je po Štrukljevih navedbah razglašena na ravni dejavnosti vzgoje in izobraževanja, kar pa pomeni, da lahko stavkajo tudi tisti zaposleni na šolah in vrtcih, kjer stavke niso izglasovali, posledično pa to pomeni, da morajo ravnatelji teh šol tistim, ki so se za stavko izrekli, dopustiti možnost stavkanja in temu prilagoditi organizacijo dela. Takšnih je približno 70 vzgojno-izobraževalnih zavodov. Glede na predvideno število stavkajočih zaposlenih in napovedi o zaprtju na dan 9. marca, to pomeni, da veliko delovno obveznih staršev ne bo imelo tisti dan varstva za otroke, kar je dokaj egoistično s strani ljudi, ki s svojim delom po lastni izbiri neposredno vplivajo na prihodnost otrok, po drugi strani pa jim je zanje vseeno, ko gre za njihov ego ali korist. Za lažje delovanje in omogočanje normalnega delovnega procesa tako za starše in ostale zaposlene, je ministrstvo na vzgojno-izobraževalne zavode naslovilo skromno okrožnico, v kateri so dobronamerno zaprosili za zagotavljanje “minimuma delovnega procesa, kar pomeni varstvo in oskrbo otrok, učencev in dijakov v času poslovanja zavoda”, kar pa so zavodi zavrnili in jih obtožili, da so s tem presegli svoja zakonska pooblastila in pristojnosti.

Tanja Brkić