fbpx

Obupani oče, žrtev sodnega sistema: Prosim za pomoč, da lahko začnem živeti in da bi imela tudi moja hči normalno življenje!

Fotografija je simbolična. (Foto: Freepik)

“Na žalost nas je veliko takih, ki smo po krivici izgubili vse. Toliko se govori o politiki, zunanji politiki, o ministrih. Kje smo pa ljudje, zakaj se te zadeve ne rešujejo? Novinarji, televizija, pokažite tudi vi voljo za rešitev teh težav. Jaz vas lahko le prosim za pomoč, za možnost, da povemo resnico in obelodanimo krivice ki se nam dogajajo, da to vidijo tudi naši politiki. Iz srca vas prosim, pomagajte, kolikor se da, za dobro moje hčerke in podobnih otrok, ki so prikrajšani biti s svojimi očeti. Pogrešam svojo hčerko, pogrešam njen objem, ko se je stisnila k meni. Prosim za pomoč, da lahko začnem živeti naprej svoje življenje in da bi imela tudi moja hči normalno življenje,” je pozval eden izmed tistih očetov, ki so na lastni kuži izkusil odpoved sistema v primerih, ko mati odpelje otroka in prepreči vse stike z očetom.

V naše uredništvo nam je poslal pismo D. M. – za to dejanje ga je motiviral telefonski klic v oddajo Kdo vam laže, tja je namreč poklical gospod zaradi ugrabitve otroka. “Tudi meni je žena ugrabila otroka dve leti nazaj,” je zapisal D. M., ki je pojasnil, da je sodnica dvakrat zavrgla njegovo vlogo za ločitev, češ da slovensko sodišče ni kompetentno za njegov ločitveni postopek. Na piranskem matičnem uradu se je namreč poročil z rusko državljanko, hčerka pa je rojena v izolski porodnišnici in je slovenska državljanka. “Žena je bila ves čas nasilna nad menoj in v strahu, da bi moja hčerka izgubila svojo mamo, je nisem nikoli prijavil. Skratka, vedno sem ščitil svojo ženo, družino,” je priznal nesrečni oče, čigar ime hranimo v uredništvu.

D. M. je s svojo pripovedjo segel nazaj v preteklost in med drugim povedal, da je doma leta doživljal nasilje svojega očeta. Kasneje je pri tem sodelovala tudi njegova žena – in ker svojega očeta nikoli ni prijavil, ker je le hotel pozabiti na te dogodke, je žena njegovo ravnanje izkoristila za svoje namene. “Nikoli nisem o tem govoril z ženo, nikoli se nismo o tem pogovarjali. Sem proti nasilju, ravno zaradi tega, ker sem bil žrtev nasilja in sem se vedno izmikal takim družbam,” je pojasnil D. M. in opisal, kako je bežal od doma, po več ur spal v avtu, k prijateljem pa ni hotel iti, ker ga je bilo sram. “Tako da je žena moj molk izkoristila in me prijavila za nasilje, da je lahko pobegnila s hčerko v Rusijo v času, ko so bile vse meje zaprte zaradi pandemije,” je povedal.

Foto: Pixy.org

Na Centru za socialno delo so sedaj sicer priznali napako, ugotovili so, da je bil D. M. tisti, ki je bil žrtev nasilja žene in lastnega očeta. Njegov oče je alkoholik, žena pa je tudi popivala z njim. Sam ne pije alkohola in ga ne mara – verjetno se mu je zameril že v otroštvu, ko je tudi njegova pokojna mama imela težave z očetom zaradi njegovega popivanja. Zdaj tudi Center za socialno delo piše sodišču – ne le, kadar sodišče potrebuje njihovo mnenje, ampak tudi samoiniciativno. Center za socialno delo mu zdaj skuša pomagati pri vzpostavljanju stika s svojo hčerko, vendar sodnica kljub vsemu zavrača srečanje. Napisala je, da je preuranjeno, da bi hčerka prišla na počitnice v Slovenijo k očetu in da je mama peljala hčerko na varno. Skratka zgodba je dolga in boleča, D. M. je povsem izgubil stik s svojo hčerjo, ki je bila stara le tri leta, ko jo je mama odpeljala v Rusijo, stran od očeta.

Država, za katero sem se boril, me je popolnoma zapustila
D. M. je invalidsko upokojen, zato je imel možnost dneve preživljati s hčerjo in se ukvarjati z njo, kar ga je zelo bogatilo, zaradi tega je tudi nekako lažje prenašal nasilje. A zdaj, ko je sam označen za nasilneža, nima možnosti, da bi bil skupaj s svojo hčerjo – sodnica noče razpisati obravnave, tako se nima možnosti soočiti na sodišču. S tem so mu po njegovih besedah odvzete vse pravice kot očetu – in kar je zanj najhuje, ne more pomagati svoji hčeri. “Zdaj me je strah za prihodnost moje hčerke, strah me je, ker mama rada pije,” je priznal in razložil, da je hčerka že doma večkrat iskala njegovo zaščito. “Že dve leti vegetiram, borim se iz dneva v dan, da preživim bolečine. Ravnanje sodnice doživljam kot psihično nasilje,” je opisal svoje počutje in vprašal: “Povejte vi meni, če to ni nasilje, da ti ne dovolijo biti s svojim otrokom, za katerega si skrbel, se z njim igral, ga zabaval in učil, kopal, hranil, vozil na preglede, v vrtec, skratka vse, kar sodi zraven?” Izpostavil je še, da več ne ve, kje poiskati pomoč, država ga je namreč povsem zapustila: “Država, za katero sem se boril in sem tudi vojni veteran. Kako naj bom še ponosen na to?

Predsednik Društva za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) Iztok Ivančič (Foto: posnetek zaslona)

Nacionalna televizija je leta 2020 pripravila prispevek o nečloveško izpeljanih izvršbah otrok na podlagi odločitev sodišč, na osnovi česar je Društvo za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) na predsednika vrhovnega sodišča naslovilo nekaj vprašanj. Društvo je navedlo, da so jih presenetili podatki o naraščanju števila izvršb po sprejetju novega družinskega zakonika. Podatek je zaskrbljujoč še posebno za obdobje med majem 2019 in majem 2020, ko je število izvršb naraslo za kar sto odstotkov. V DOOR-u so kritični do načina dela vrhovnega sodišča, saj si želijo, da se za pripravo zakona o odvzemu otrok oblikuje strokovna skupina. Hkrati so že takrat opozorili, da so postopki v zadnji desetih letih trajali celo po šest in več let. To je zanje popolnoma nesprejemljivo, pokažejo pa tudi na napake in pomanjkljivosti v slovenski zakonodaji. V Sloveniji gre namreč tudi za sistemski problem, kjer družinska sodišča večinoma sodijo po nareku delavk na Centru za socialno delo in psiholoških sodnih izvedenk, ki so v skoraj 90 odstotkih ženske. Leta 1919 je bila na Evropskem sodišču za človekove pravice razglašena nova sodba, ki ugotavlja kršitev človekovih pravic v Sloveniji. Sodniki ESČP so namreč odločali o pritožbi slovenskega očeta, ki mu je Center za socialno delo neupravičeno omejeval stike z njegovimi tremi otroki. Slovenija je morala očetu zaradi krivic plačati 20 tisoč evrov odškodnine. V društvu očetov DOOR so pred časom vložili skupinsko tožbo v Strassburgu, sestaviti pa jim jo je pomagal nekdanji sodnik na ESČP Boštjan M. Zupančič. Če bi bila s pritožbami na ESČP uspešna tudi večina drugih slovenskih očetov, bi to državo stalo več 100 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja.

Iztok Ivančič je na predsednika Vrhovnega sodišča RS ponovno naslovil pismo
“Prejšnji teden ste obeležili 20. letnico (uspešne?) uvedbe mediacije na sodiščih, o čemer so poročali mediji ter tudi VS na svoji spletni strani. Informacijo o tem smo posredovali tudi članom/icam društva DOOR. Dobili smo res številne odzive, ki jih lahko strnemo na skupni imenovalec. Mediacija, ki jo sicer v 13. členu predvideva DZ, v ločitvenih sporih praviloma nima učinka. Matere/partnerke, ki k mediaciji pristopijo, zanjo zares niso zainteresirane. Dogaja se, da k mediaciji sploh ne pristopijo. Razlog za to je, da matere/partnerke niso zares motivirane, da bi prek postopkov mediacije prišli do kompromisne rešitve. Enostavno zato ne, ker vedo, da bodo v naslednjem koraku, v sodni dvorani, dosegle praktično vse, kar si bodo zadale: glede pridobitve skrbništva, glede omejitve stikov skupnih otrok z očetom, glede višine preživnine … In kot smo vas v dopisu z dne 9. 6. 2022 že obvestili, če ne gre drugače, jim še vedno ostane lažna prijava nasilništva partnerja/očeta nad njo ali celo otroci. Dokler bodo očetje v ločitvenih postopkih diskriminirani in lažne prijave nasilništva ne kaznovane, bo tako tudi ostalo. In ponovno dodajamo, da gre škoda na račun zdravega odraščanja otrok. Tudi to informacijo, vas vljudno prosimo, posredujte vodji delovne skupine za implementacijo družinskega zakonika pri Vrhovnem sodišču. Imamo še kar nekaj pripomb na DZ in sodno socialne ločitvene postopke in upamo, da jih v bližnji prihodnosti lahko pričnemo skupaj reševati,” je Damijanu Florjančiču, predsedniku Vrhovnega sodišča RS sporočil predsednik Društva za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) Iztok Ivančič.

Sara Bertoncelj