Pred napovedjo, da bo Tomaž Gantar v času epidemije novega koronavirusa nastopil s funkcijo ministra za zdravje, se je marsikdo spomnil, kako je ta novembra leta 2013 v času vlade Alenke Bratušek odstopil z mesta ministra za zdravje, ker ni bil zadovoljen s tem, kakšno moč ima. Ko je tedaj najavil svoj odstop je zatrdil, da ima absolutno premajhno politično moč. “Če bi tako vodili občino, ne bi nobenega pločnika naredili,” je med drugim navedel. Predsednik sindikata zdravnikov Fides Konrad Kuštrin je njegov odstop označil kot moralno dejanje, če je ta prepričan, da ne more spremeniti nič v zdravstvu. S tem se tako ni dregnilo v zelje stricev, ki imajo velike apetite po zaslužku na račun preplačane medicinske opreme. Ko pa se je sedaj poskušalo narediti kaj v tej smeri, je morala oditi državna sekretarka na ministrstvu za zdravje dr. Tina Bregant. Gantar je navkljub času v katerem se nahajamo, že drugič podal odstopno izjavo.
Ko je Tomaž Gantar leta 2013 najavil odstop, je povedal da tega nista pričakovala ne predsednik DeSUS-a Karel Erjavec kot tudi ne takratna premierka Alenka Bratušek. Zatrdil je, da je pričel seštevati, kolikšna je možnost, da se naredi korak naprej, sicer bi prišli v situacijo, ki po njegovih besedah ne bi bila obvladljiva. “S svojim odstopom dajem tudi prost teren, če sem jaz ta ovira, da se naredi korak naprej,” je dodal po poročanju STA.
Gantar tako ni vztrajal pri sprejemanju zdravstvene zakonodaje, stopil pa ni niti na prste stricev, ki so lačni denarja, ki se steka v zdravstvo. Ob odstopu pa je priznal, da je vsekakor res, da na področju zdravstva delujejo močne interesne skupine, ki jim je bil po njegovih besedah “od prvega dne na poti”. “Spomnil je, da je razveljavil več razpisov ali znižal njihove cene, opravili so revizijo gradnje Onkološkega inštituta Ljubljana, spremenili so projekt nove ljubljanske urgence itd. Kakšnih groženj ali neposrednih kontaktov od teh interesnih skupin pa, kot pravi, ni dobil.” Po odstopu je napovedal, da bo obnovil znanje s področja medicine, saj ima zdravniško delo rad.
Ko je Bregantova želela ukrepati, se je morala posloviti
Kakorkoli, v času tretje Janševe vlade je Gantar vnovič poprijel za krmilo ministrstva za zdravje. V drugi polovici novembra pa je odjeknila novica o tem, da je Gantar predlagal razrešitev Tine Bregant z mesta državne sekretarke na ministrstvu, ki ga vodi. Po besedah Gantarja je do tega prišlo na račun izgube zaupanja. “Delamo v izrednih razmerah. Zaupanje, sodelovanje in podobni pogledi na reševanje problemov so v času epidemije še toliko bolj pomembni. Zahvaljujem se ji za njeno delo in ji želim srečo na nadaljnji karierni poti,” je zapisal na Twitterju. Zanimivo pa je, da so v zvezi s tem celo na RTV Slovenija zapisali naslednje: “Tina Bregant naj bi nasprotovala poskusu sprememb na področju akreditacije zdravstvenih izvajalcev, pri katerem so se po mnenju številnih pojavili sumi korupcije. Če bi sprememba uspela, bi se najverjetneje zelo povečali prihodki akreditacijskega podjetja, katerega solastnik je Dorijan Marušič, Gantarjev prijatelj in nekdanji sodelavec Biserke Simčič.”
Kljub temu, da so nekateri mediji poročali, da so razlogi za razrešitev neprimerno komuniciranje na novinarskih konferencah, nedelo v okviru strokovne skupine covid-19 in pretesno sodelovanje s Kabinetom predsednika vlade, smo ozadje v zvezi s tem bolj podrobno razkrili na našem portalu. Med drugim smo opozorili, da je Bregantova opozarjala na nepravilnosti okoli ustanovitve agencije za kakovost v zdravstvu in si nakopala maščevanje Simčičeve, ki je znana iz afere iz leta 2013, ko je bila obsojena na šest tisoč evrov kazni zaradi vdiranja v elektronske predale in bolnišnični informacijski sistem v Splošni bolnišnici Novo mesto, med letoma 2008 in 2009. Prva večja nesoglasja med Bregantovo in Gantarjem naj bi se namreč začela s pogajanji za Aneks k splošnemu dogovoru za 2020, v katerem je bil tudi predlog za oblikovanje neprofitne agencije za kakovost. Po naših informacijah naj bi Bregantova nasprotovala temu, da se takšna agencija ustanovi na način, ki je bil predviden z aneksom. Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da se za financiranje neprofitne agencije za področje kakovosti, varnosti, standardizacije in vrednotenja novih zdravstvenih tehnologij zagotovijo sredstva z odvzemom 0,1 odstotka sredstev zdravstvenih programov izvajalcem ter 0,1 odstotka prihodkov vseh profitnih organizacij, družb, zadrug, zavodov in podjetij, vključno z zavarovalnicami in farmacevtskimi podjetji, ki v Sloveniji delujejo na področju zdravstva za sistematično izvajanje vseh nalog v zvezi z upravljanjem sistema kakovosti, varnosti, standardizacije in vrednotenja novih zdravstvenih tehnologij. Dodatni vir financiranja agencije bi bil tudi državni proračun. Vsi navedeni izvajalci bi morali pridobiti akreditacijo pri akreditacijski ustanovi, ki je pridobila akreditacijo pri The International Society for Quality in Health Care (ISQua) in akreditacijski hiši za certifikacijo na podlagi standarda ISO 9001. V kolikor izvajalci specialistične bolnišnične dejavnosti ne bi izpolnjevali pogojev akreditacije, bi se jim priznana vrednost programa specialistične bolnišnične dejavnosti za koledarsko leto 2021 zmanjšala za 0,3 odstotka.
Apetiti so gromozanski
Še zmeraj je svež spomin na afero žilne opornice, ki je dodobra razgalila velikanske apetite zdravstveno-dobaviteljske mafije po denarju slovenskih davkoplačevalcev. Apetiti so še zmeraj prisotni, saj se zaenkrat še ni našel nekdo, ki bi v vlogi ministra zdravja pokazal odločni STOP določenim stricem iz ozadja. Priznanega kardiologa dr. Blaža Mrevljeta smo ne dolgo nazaj povprašali, koliko proračunskega denarja, se je na račun zdravstveno-dobaviteljske mafije že izteklo v zadnjem času. Ta nam je povedal, da so na podlagi zgodbe iz žilnih opornic preračunali, da je samo UKC Ljubljana preplačal 2,5 milijona letno, kar pa je potrdil celo takratni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec. “Če gledamo, da so žilne opornice samo eden od 20 tisoč materialov, ki se v UKC Ljubljana nabavlja, si lahko predstavljamo, da je preplačanega ogromno. Ocenjujem, da je samo v UKC Ljubljana vsako leto preplačanih za 50 milijonov materiala, storitev (tudi gradbenih, računalniških itd.). Ocenjujem, da je na leto najmanj 400 milijonov v zdravstvu. Po moji oceni je zdravstveno-dobaviteljska mafija v 30 letih pokradla najmanj 12 milijard.”
Deset let nazaj je bil po besedah Mrevljeta budget v zdravstvu eno milijardo manjši kot je danes, pa se v desetih letih v zdravstvu ni nič spremenilo. Nobene bolnice niso zgradili, nobene bolnice obnovili, nobene cene niso znižali. “Zakaj mi deset let plačujemo eno milijardo več na leto, kot smo pred desetimi leti plačevali na leto, če se ni nič spremenilo? Ta denar seveda ne gre v zrak, ampak v jadrnice itd.” Dolžino čakalnih vrst po besedah Mreveljeta težko ocenjujemo, ker so se te zaradi covida objektivno podaljšale, so pa čakalne vrste vedno izgovor za to, da se meče denar v zdravstvo, ker dokler mi ne znižamo cen, se te ne morejo vrste skrajšati. “Vrste so samo mehanizem, kako ljudi prisiliti v to, da gredo privat in tam še dodatno plačajo. Se pravi, celo življenje plačuješ, ko si star in bolan prideš v čakalno vrsto, v njej čakaš predolgo in potem s prihranki greš privat.”
Člani zdravniške skupnosti zaobšli sistem dobave zdravstvenih materialov v Sloveniji, in iz Nemčije dobili želeno po nižji ceni!
Prepotreben denar se tako na račun dobaviteljsko nabavne mafije odteka preko kanalov, namesto, da bi bil namenjen za izboljšanje situacije na področju zdravstva. Da tako sistem v praksi aktivno deluje, so na lastni koži izkusili člani zdravniške skupnosti, ki so se odločili, da se temu uprejo in obidejo sistem dobave materialov v Sloveniji. Isti material so se tako odločili dobavljati iz Nemčije, saj je ta tam precej cenejši kot pa v Sloveniji. Spomnimo. Krištof Zevnik, ustanovitelj zdravniške skupnosti Medikont za neposredno naročanje pri proizvajalcu, ki je pred dvema mescema razkril zgodbo okrog preplačanega materiala v slovenskem zdravstvu je povedal naslednje: “S pomočjo formalnih in neformalnih povezav med podjetji, funkcijami v državnem aparatu in ZZZS ter izvršilnimi oblastmi se je vzpostavil sistem, ki ima za posledico nedostopnost do zdravstvenih storitev in dogovorno ekonomijo s preplačanimi materiali in zdravili. Tu pa je zgodba, o tem, kako je majhna zdravniška skupnost obšla celoten sistem dobave materialov v Sloveniji in isti material po veliko nižji ceni dobavlja iz Nemčije.”
Ta zgodba je tako dokazala, da je mogoče na samostojen način na prostem evropskem trgu doseči precej bolj ugodne cene, saj dobavitelji zmorejo razumeti, da je slovenska kupna moč nižja, kot pa v kateri drugi večji evropski državi, zato temu primerno prilagodijo tudi ceno. “Z dejanjem postavljamo ogledalo članom skupščine ZZZS, še posebej dobaviteljem v skupščini ZZZS, ki skrbijo za pregledno in učinkovito porabo denarja v dobro vseh državljanov. Ob njihovih plemenitih nalogah v skupščini ZZZS, pa že desetletja odteka na stotine milijonov javno zbranega denarja za zdravstvo,” je bil kritičen Zevnik, ki je ob tem opozoril, da se na račun vztrajanja na preživetem modelu statičnega javnega zdravstva oziroma državnega zdravstva, monopolih in dogovorni ekonomiji ljudi postavlja tudi v čakalne vrste, pri tem pa jih nemalo izgubi življenje.
Če danes gledamo za nazaj, ko je Gantar najavil odstop z mesta ministra, je jasno, da sam tedaj ni želel biti tisti, ki bi šel stricem v zelje. Ker pa je sekretarka Bregantova želela narediti korake k napredku na področju zdravstva, se je morala posloviti. Glede na to, da tekom poletja skoraj ni minil dan, ko ne bi bila na tnalu nekdanja predsednica DeSUS Aleksandra Pivec, marsikdo zagovarja prepričanje, da je Gantar ogromno svojih naporov tedaj usmerjal v njeno rušenje, namesto da bi jih raje v izboljšanje razmer v zdravstvu, čeprav ta vztraja, da ni tako. Kljub temu, da smo sredi največje epidemiološke krize, se je Gantar odločil, da odstopi tudi tokrat. Po odstopu pa je še povedal, da se je trudil po svojih najboljših močeh, bil najprej zdravnik, nato politik.
Sara Kovač