Ob današnjem dnevu, dnevu Primoža Trubarja, je Kulturni forum SDS pripravil sestavek njemu v čast, saj je, kot so zapisali: “slovenski jezik, po zaslugi reformatorja, Kranjca, razgledanega in ustvarjalnega Slovenca Primoža Trubarja, danes živ, odprt do novosti in se razvija v duhu ustvarjalnosti.”
Leta 2010 je bil dan Primoža Trubarja sprejet kot državni praznik. Njegov namen je obeležiti spomin na osrednjo osebnost slovenskega protestantizma 16. stoletja. V več virih najdemo podatek, da se je Primož Trubar rodil 8. junija 1508 v Rašici v današnji občini Velike Lašče. Umrl je junija 1586 v Tübingenu v Nemčiji. Občina Velike Lašče prav na današnji dan v spomin na velikega rojaka obeležuje občinski praznik.
“Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu.” Kakorkoli bi že želeli obračati zgodovinska dejstva, absolutno dokazljiva nespornost je, da so to prve zapisane slovenske besede in to v prvi slovenski knjigi, v “Katekizmu”. In, priznali si, ali pač ne, tudi prva znana omemba besede – Slovenec.
Dr. Vasko Simoniti, dvakratni minister za kulturo v vladi Janeza Janše, vseskozi daje Trubarju poseben pomen in izpostavlja njegovo poglavitno vrednost, ko govorimo o slovenskem knjižnem jeziku in slovenščini kot jeziku nasploh. Primoža Trubarja in reformacijsko gibanje na Slovenskem je dr. Vasko Simoniti eksponiral že leta 2008, ko smo obeležili Trubarjevo leto oz. 500. obletnico rojstva Trubarja. Po zaslugi dr. Vaska Simonitija so v letu 2008 med vrsto obeležitev te pomembne obletnice v stavbi Narodnega muzeja Slovenije odprli prav posebno razstavo, posvečeno Primožu Trubarju. Po mnenju dr. Simonitija je bil prav Primož Trubar tisti, ki je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči za uveljavljanje slovenščine. “Preživel je vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikateri pisec velike slave: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah; prihranjeno mu je bilo le to, da ni doživel uničujočega vala protireformacije in s tem uničenja številnih protestantskih knjig,” je ob državnem prazniku dneva reformacije lani o njem dejal takratni minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Naš knjižni jezik se je po zaslugi Primoža Trubarja, kakor navaja dr. Simoniti, rodil v turbulentnem času iz duhovnih globin Trubarjeve ustvarjalnosti.
“Ta jezik je danes živ, odprt do novosti, razvija se v duhu ustvarjalnosti. Je jezik, ki se kaže kot neizčrpen vir čustvene, duhovne in miselne kondicije njegovih govorcev,” je v svojem nagovoru menil dr. Simoniti.
Navedbi besede Slovenec ni nikoli oporekal niti eden izmed najpomembnejših sodobnih Slovencev, pred nekaj dnevi preminuli, neustrašno neomajni, večni borec za slovenski jezik in za slovenstvo, duhovni in tudi moralni steber slovenskega naroda novejše zgodovine, Boris Pahor. Z zgoraj navedenim nagovorom lastnega naroda je Primož Trubar zelo jasno, hkrati pa tudi silovito povedno, izkazal svoj čvrsti namen ozaveščanja naroda, pa tudi dejansko življenjsko poslanstvo, kateremu je zvest ostal za časa svojega življenja. Vseskozi.
Mogoče res ni daleč od resnice trditev, da je bilo pokristjanjevanje, kateremu so bili naši predniki žive priče že vse od 8. stoletja našega štetja, pa naprej, v svojem zgodovinskem procesu, v znatni meri, tako ali drugače, vezano na določene politične smernice, konec koncev, pa tudi na upor zoper ponemčevalno doktrino. Splošno je znano, da so se bogoslužni obredi njega dni vršili v latinskem jeziku.
Skozi slovenski jezik se izraža ljubezen do korenin
Primož Trubar pa je svoje neprikrito in predvsem nesebično prepričanje o božji dobroti, želel deliti s svojim, s slovenskim narodom. Prepričan je namreč bil, da si slovenski narod zasluži to delitev v maternem, torej, v slovenskem jeziku. S tem je na najlepši možni način izkazoval nesporno ljubezen do svojih narodnostnih korenin, do svojega matičnega naroda, do Slovenk in do Slovencev. Evidentno neomajen je ostal tudi potem, ko je bil izgnan v tujino. Njegov “Abecednik”, kateremu je zlahka moč ob bok postaviti tudi ostalih 22 knjig, katere je izdal v slovenskem jeziku, je skupaj z že omenjenim “Katekizmom”, vsekakor tisti vsebinsko jezikovni temelj, ki Primoža Trubarja popolnoma upravičeno in tudi zasluženo postavlja na mesto utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika.
Sara Kovač