Priznanje Palestine, ki ga je vlada konec lanskega leta predlagala državnemu zboru, bo pomembno zaznamovalo predvolilno dogajanje v prihodnjih mesecih. Za državo pa ima lahko resne zunanjepolitične posledice. Predlog je del predvolilnega spopada na levici, ki ga je še razvnela odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je priznal Jeruzalem za glavno mesto Izraela in svojemu zunanjemu ministrstvu naročil selitev veleposlaništva iz Tel Aviva.
Priznanje Palestine, ki je po odločitvi SMC in vlade Mira Cerarja, da to podpre, le še vprašanje časa, ni zgodovinska novost. V času socializma je Jugoslavija Palestino že priznala. Z Izraelom pa je nekdanji jugoslovanski diktator Josip Broz Tito pred tem celo odločno prekinil diplomatske odnose. Slovenija jih je spet vzpostavila, Izrael pa nam je v času, ko je država nastajala, tudi pomagal.
Vlada za priznanje, a ni zanj …
Vlada Mira Cerarja je uradno za priznanje Palestine že ves čas. Z glasovanji pa predstavniki vlade, denimo zunanji minister Karl Erjavec (DeSUS) in predvsem poslanci SMC, priznanje zadnja leta onemogočajo s pojasnilom, da čakajo še kakšno evropsko državo, ki se bo odločila za takšno dejanje. Denimo, Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo, Italijo, Avstrijo … Logika je, da od slovenskega priznanja Palestine na Bližnjem vzhodu, če to storimo sami, ne bo učinka, bo pa škoda zaradi poslabšanih odnosov z Izraelom in ZDA.
Z Izraelom se bodo odnosi poslabšali, ker ga sosednje arabske države – kar obstaja – vojaško napadajo in poskušajo uničiti, kar je tudi cilj vsaj dela voditeljev Palestine. Posledica teh vojaških porazov v zgodovini je bila, da se je Izrael ozemeljsko širil na račun sosed, ki so, kot opozarjajo Izraelci, vse po vrsti diktature z islamom kot prevladujočo politično ideologijo. Tem sosedam je v preteklosti pogosto vojaško, tudi s prodajo orožja, pomagala Sovjetska zveza, pozneje Rusija. Izraelu pa ZDA in Zahod.
Nastajanje Palestine ni primerljivo s slovenskim osamosvajanjem: v Sloveniji ni bilo zahtev, da je treba druge države v okolici izbrisati z obličja sveta in pravico do obstoja je Slovenija utemeljila na nasprotovanju totalitarni ureditvi prej skupne socialistične države.
Priznanje Palestine iz meseca v mesec že dve leti in pol poskuša na dnevni red državnega zbora spraviti Levica Luke Meseca (prej Združena levica). Od vladnih strank pa se jim je do prejšnjega meseca pri tem pridruževala le SD Dejana Židana. Občasno pa tudi DeSUS Karla Erjavca. Iz opozicije pa nekajkrat NSi Ljudmile Novak.
Tretja igra SD ob Palestini
Tudi na ravni Evrope so za takojšnje priznanje Palestine radikalna Levica, Zeleni in Socialisti, na desni pa so previdni. Palestino so v Evropi priznale nekdanje socialistične države članice Varšavskega pakta, zgodilo se je že leta 1988, ko so Palestinci razglasili državnosti, takrat sta to storila tudi Malta in Ciper. Priznala jo je tudi socialistična Jugoslavija, ki pa je ni več. Z zahodnega dela Evrope sta Palestino doslej priznali Švedska (2014) in Vatikan (2015).
Junija 2015 je vodja poslanske skupine SD Matjaž Han prišel pred novinarje s skupino poslancev, ki so javno pozvali k priznanju Palestine. Na dogodku v državnem zboru so gostili predstavnika Palestine na Dunaju Salaha Abdel-Shafija, ki je takrat tik pred obletnico nastanka slovenske države opomnil, kako pomembno je bilo za našo državo, da je bila po razglasitvi samostojnosti mednarodno priznana, in med drugim ocenil, da bo „priznanje Palestine prizadevanja za mir na Bližnjem vzhodu dvignilo na višjo raven“.
Neodvisnost so Palestinci razglasili 15. novembra 1988.
Poslancem ZL Mateju Tašner Vatovcu, takrat še Zaab (danes DeSUS) Petru Vilfanu in SD Hanu se je predstavnik Palestine zahvalil, ker so podpisali predlog, da bi Slovenija le priznala Palestino. Iz SD so se odzvali, da niso podpisniki predloga za priznanje proti svoji vladi, napovedali pa so, da bodo predlog ZL in Zaab s to vsebino podprli.
Avtogol Luke Mesca
To so pozneje, ko je o predlogu, da bi priznanje Palestine spravili pred državni zbor, odločal kolegij predsednika državnega zbora Milana Brgleza (SMC), iz SD večkrat storili. A je Levica iz meseca v mesec še vsakič propadla, ker ideje nista podprli največji stranki v državnem zboru: SMC in SDS Janeza Janše.
Junija 2016 pa si je Luka Mesec zabil celo precejšen avtogol. Takrat je namreč predsednik DZ Milan Brglez (SMC) odločanje o Palestini že uvrstil na dnevni red seje parlamenta. Ker pa je Mesec to spregledal in dodatno zahteval, je s tem opozoril predstavnike vlade, kaj se dogaja in namestnik generalnega sekretarja vlade Jaka Slokan je zahteval umik točke z dnevnega reda. To sta Simona Kustec Lipicer (SMC) in Franc Jurša (Desus), ki zastopata točno 46 poslancev, torej večino vseh poslancev, tudi izglasovala. Proti je bil takrat le Matjaž Han iz vladne SD.
Kdaj bo parlament po preobratu v vladi, ki je konec decembra nadaljevala svojo julija 2015 prekinjeno sejo o priznanju Palestine in zdaj državnemu zboru nenadoma tudi sama predlagala, naj odloča, še ni čisto jasno.
Kdaj o priznanju DZ, še ni jasno
V vrhu državnega zbora še niso odločali, kdaj bo razprava in glasovanje. Vlada pa je naložila svojim ministrstvom, da preučijo in poročajo o možnih učinkih nadaljevanja postopka priznanja Palestine za Slovenijo.
Iz vlade so v predlogu državnemu zboru svojo politiko opredelili tako: „Odločitev je skladna z jasno izraženim dosedanjim stališčem Slovenije, da Palestincem, tako kot drugim narodom, priznava temeljno pravico do samoodločbe in vzpostavitve lastne države. Priznanje Palestine poudarja tudi načelno držo Slovenije glede rešitve palestinskega vprašanja s pogajanji v smeri rešitve dveh držav.“
Peter Jančič /spletnicasopis.eu