Ko Osvobodilna fronta ni mogla odpora slovenskega ljudstva proti komunizmu zlomiti z množičnimi likvidacijami, nasiljem in divjaštvom in je prav zaradi teh splošni odpor proti njej vedno bolj rasel, je zavzela stališče, ki ga je njen vodilni človek, Boris Kidrič, povedal na Vinici poleti 1942, ko je dejal: “Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi” – to je komunisti.
Izraz tega njenega stališča je tudi splošna mobilizacija slovenskega ljudstva, ki so jo razglasili meseca septembra leta 1943. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je zapovedal pobrati v vseh predelih, ki so jih imeli komunisti tedaj v oblasti, vse moške od 14. do 60. leta starosti. Splošna mobilizacija tedanjih razmerah je bila največja vojaška in narodna blaznost, ki si jo je moč zamisliti. V “narodno-osvobodilno vojsko” so nagnali na tisoče ljudi, ki so bili zagrizeni nasprotniki Osvobodilne fronte in komunizma, ki so bili vojaško docela neizurjeni in ki jih niso imeli s čim oborožiti. Toda prav te prisilne mobilizirance so tedaj, ko je nemška vojska komuniste napadla, naganjali v prve vrste, da so v stotinah in tisočih padali.
Politični komisarji so te siromake, ki so stali pred najsodobneje oboroženo vojsko golih rok ali z najslabšim orožjem, naganjali na tanke in pred strojnice. Toda Osvobodilni fronti pri splošni mobilizaciji in posledicah, ki jih je Slovencem povzročila, ni šlo za vojaške učinke ali za narod, temveč za to, da se s tem znebi čim več svojih nasprotnikov. Zato je mobilizacijo razglasila: zato je na tisoče neoboroženih slovenskih ljudi, moških, fantov in žensk nagnala na fronto; zato je s splošno mobilizacijo pognala druge tisoče, ki k “narodno-osvobodilni vojski” niso marali, v gozd, v lakoto, bolezen in pogubo. Uničiti, če ne vseh, pa vsaj čim več nasprotnikov komunizma, uničiti ves slovenski narod – to je bil edini stvarni razlog in edini pravi cilj tega poslednjega zločina Osvobodilne fronte nad slovenskim narodom.
Šlo je za načrtno uničevanje slovenskega imetja
Dokaz za to, da je Osvobodilna fronta protislovensko gibanje, je njeno brezobzirno in načrtno uničevanje slovenskega narodnega imetja. To uničevanje, ki se je leta 1941 začelo z ropi in se je v letih 1942 in 1943 nadaljevalo s požigi celih vasi in predelov, od 8. septembra 1943 pa s sistematičnim rušenjem vseh večjih, zasebnih in javnih poslopij, šol, občin sodišč, prosvetnih sokolskih in gasilnih domov ter uničevanjem zemljiških knjig je samo del načrta Osvobodilne fronte za izvedbo komunistične socialne revolucije med Slovenci.
Ko je vodstvo Osvobodilne fronte leta 1942 ter leta 1943 spoznalo, da niti z množičnim ubijanjem nasprotnikov komunizma ne bo moglo slovenskega ljudstva ukloniti k poslušnosti, je sklenilo razmere za socialno revolucijo pripraviti tako, da je “narodno-osvobodilna vojska” začela slovenski narod gospodarsko uničevati. S tem je Osvobodilna fronta želela slovensko ljudstvo sproletarizirati in ga s prisilnim osiromašenjem pripraviti do tega, da bi se podvrglo komunizmu.
To divje, noro in zločinsko uničevanje slovenskega narodnega imetja, ki ga ni moč utemeljiti in zagovarjati z ničemer, najmanj pa s kakšnimi “vojaškimi” razlogi, je povzročilo ogromno škodo zgolj slovenskemu narodu in celo Osvobodilni fronti sami, saj je zaradi uničene in izropane dežele prisiljena stradati celo njena “narodno-osvobodilna vojska”. A Osvobodilna fronta s tem vendar ni odnehala, kar je najzgovornejši dokaz, da je njen poslednji cilj res socialna revolucija, ne pa kakšna narodna osvoboditev.
Nastalo gospodarsko škodo je nemogoče oceniti
Vso gospodarsko škodo, ki jo je Osvobodilna fronta povzročila z uničevanjem slovenskega narodnega imetja, je nemogoče tudi približno oceniti. Niti približne slike in cenitve pa ni moč narediti za gospodarsko škodo ki jo je Osvobodilna fronta s svojimi nastopi povzročila v Ljubljanski pokrajini po 8. septembru 1943. Tedaj je “narodno-osvobodilna vojska” po načrtu za komunistično socialno revolucijo pričela sistematično uničevati vsa večja javna in zasebna poslopja: šole, cerkve, župnišča, občinske domove, prosvetne domove, gasilske domove, sokolske domove, bolnišnice, delavnice in gospodarske obrate vseh vrst. Do meseca marca 1944 je bilo na primer uničenih že 95 šol, na desetine sodniških in občinskih sedežev in podobnih stavb ter zemljiške knjige za celo vrsto sodnih okrajev. V slovenskem gospodarskem življenju se je začelo tedaj brezobzirno in načrtno razdejanje, kot mu ga ni para v nobeni evropski deželi in v nobeni dosedanji komunistični revoluciji.
Prizaneseno bi bilo niti spomenikom slovenske zgodovine
Z imeni teh gradov je povezan najslavnejši in najbolj heroični del slovenske zgodovine, namreč boj proti turškim vpadom v 15., 16. in 17. stoletju. Tedaj je slovensko ljudstvo, zbrano po teh gradovih in po taborih okrog svojih cerkva, branilo in pogosto ubranilo turškim tolpam vdor v srednjo in zahodno Evropo čez slovensko ozemlje. Toda Osvobodilna fronta, ki se je v smislu svoje komunistične ideologije zavedala, da je vez s preteklostjo in živ spomin nanjo ena najmočnejših duhovnih ovir pri boljševizaciji slovenskega naroda, je načrtno uničevala tudi te častitljive spomenike slovenske zgodovine ter slovenskega junaštva.
Poleg zgodovinske škode, ki jo je povzročilo razdejanje teh spomenikov, je treba omeniti tudi umetniško škodo, ki je po nekaterih gradovih neprecenljiva. Vrhovno poveljstvo je celo tedaj, ko je s posebno zapovedjo prepovedalo in omejilo vse vojaške nastope, izrecno naročilo, naj se slovensko narodno imetje uničuje dalje. O tem nam priča pismo, ki ga je 10. julija 1943 v imenu “štaba narodno-osvobodilne vojske” pisal “Janez“, to je Ivan Maček, “Primožu“, to je dr. Alešu Beblerju, in v katerem pravi: “Izogibati in onemogočiti moramo trenutno vsak neuspeh. V tem smislu je bila mišljena omejitev akcij zadnjič. Sedaj velja še ista omejitev, edino v primeru požiganja vasi je treba iti v akcijo, jo čim boljše pripraviti in na vsak način izvajati. Taka akcija… bo tudi po končnem smislu imela politični uspeh, omogočila široko rekrutacijo… V tem je politični uspeh.”
Tudi papirnati boni pretveza za ropanje slovenskega ljudstva
Ko je “narodno-osvobodilna vojska” želela biti “pravična” in “plemenita”, je naropano blago plačevala – s papirnatimi boni, ki jih slovenski kmet ne more unovčiti nikjer in jih tudi ne bo mogel. Boni Osvobodilne fronte so samo nova pretveza za ropanje slovenskega ljudstva. Glavni namen Osvobodilne fronte pri njih ni bil dati izropanim ljudem z njimi vsaj videz plačila, temveč jih je “narodno-osvobodilna vojska” uporabljala za to, da je z njihovo pomočjo prišla ne samo do blaga, temveč hkrati še do gotovine.
Potek ropanja z boni je bil vedno naslednji: poveljnik komunistične enote je oropano živinče ali živež, ocenjeno na 1000 lir, plačal z bonom za 5000 ali 10.000 lir, češ da nima bonov za manjši znesek. Kmet mu je poleg blaga moral vrniti še razliko 4000 ali 9000 lir gotovine. Za izgubo se je lahko tolažil z obljubo; zapisano na bonih, da se bodo vnovčili “šest mesecev po končani osvoboditvi”. Ti boni predstavljajo eno najbolj okrutnih sleparskih komedij Osvobodilne fronte na račun utrujenega slovenskega naroda. In takemu gospodarskemu uničevanju je propaganda rekla “osvoboditev …”
H. M.