fbpx

Os zla – med Tavčarjevo 9 in Kolodvorsko 2

Foto: iStock

Ne glede v kakšni vlogi smo pred 25 leti spremljali prihod demokracije, si verjetno nihče ni predstavljal, da se bo ključna bitka za spremembe bila na osi med Tavčarjevo 9 in Kolodvorsko 2.

Za veliko večino so bili uvedba večstrankarskega parlamentarnega sistema, proces denacionalizacije in privatizacija družbene lastnine daleč najpomembnejši garanti, da bodo nastopili novi – boljši časi. Osamljeni poskusi razprave o uvedbe lustracije v slovenski prostor so bili kot nedostojni, neprimerni in nepotrebni v kali zatrti. Šele četrt stoletja kasneje, ko so maske dokončno padle, je zagovornike onemogočanja resničnega očiščenja slovenskega prostora moč prepoznati v njihovi pravi luči. Žal za marsikaj prepozno.

V Ljubljani, nedaleč stran ena od druge, stojita zlovešči utrdbi trdega socializma. Ena je ječa resnici, druga rabelj pravici! Obe skupaj predstavljata poglavitno oviro, zaradi katere v Sloveniji nikoli ni prišlo do korenitih sprememb.

Negativna selekcija
Nikakršna skrivnost ni, da je pri slovenskem izboru in zaposlovanju sodnikov desetletja vladala negativna selekcija. Gosto tkano sito je bilo naravnano izrazito ideološko in kot takšno namenjeno zaustavljanju neposlušnih potencialov ter prepuščanju intelektualnih kapljic. Druga značilnost oblikovanja tretje veje oblasti pri nas je bila sistemsko distanciranje sodnikov od realnosti vsakodnevnega življenja. Od prvega dne študija na pravni fakulteti, preko izvolitve v položaj sodnika, pa vse do konca poklicne kariere. Kot božanstva, ki živijo v vzporednem vesolju. Večina kandidatov ima umetno spodbujeni večvrednostni kompleks, ki zmore obstati le v navidezni realnosti druščine čaščenja na pamet naučenih paragrafov.

Povejmo na glas – moč odločanja o človeških usodah je bila v Sloveniji dana v roke najmanj sposobnim. Če bi povprečen državljan vedel, kakšno strokovno in intelektualno uboštvo zmore pokriti sodniška kuta, bi se zgrozil. Ali, kot je znal v zaprti družbi povedati eden od njih: “Če bi zidovi sodne palače znali govoriti, bi jim smeli prisluhniti le starejši od 18 let.”

Zakaj sodstvo nima ugleda?
Po Talmudu tisti, ki ni poročen in nima otrok, ne more biti sodnik, saj ne razume ne konteksta ne vsebine zadev, o katerih odloča. Enako velja za človeka, ki je doživel osebno travmo. Sodnik mora biti življensko izkušen, moder in preudaren. Prav zato ne sme biti premlad. Vse našteto opisuje anomalije, ki so možne v sistemih, kjer so sodniki predvsem – uradniki. Birokrati, ki jih nastavi režim, da mu s svojo enostransko ciklostilno mehaniko zvesto služijo. Neodvisna sodna veja ne nastane sama od sebe in predvsem ne more obstati na šibkih strokovnih temeljih. Zato sodstvo v Sloveniji kljub moči nima skoraj nikakršnega ugleda. Sodišča so kot trobila zakona postala žrtve lastnega formalizma in izrazitega pomanjkanja samorefleksije.

Ker si sodniki ne zmorejo izboriti ustreznega položaja in ugleda, jim pri opravljanju njihovega dela “na pomoč” priskočijo novinarji. Ob pomanjkanju samozavesti in znanja sodniki tako neredko pod sodbo, ki so jo dejansko napisali mediji, prispevajo le podpis.

Kako imenujemo pravnika z IQ okoli 50? Gospod sodnik.

V času pospešenega razvoja umetne inteligence in njene uporabe v medicini, na finančnih trgih, v letalstvu in seveda znanosti je vse bliže tudi ideja o uporabi slednje na sodiščih. Kvantitativne pravne napovedi so algoritmi, ki natančno analizirajo oceane podatkov in izračunajo verjetnosti odločitve. So ne le zelo hitri, pač pa tudi ideološko in čustveno nevtralni pomočniki pri iskanju pravičnosti. Za dobrobit slovenskega naroda bi bilo smotrno z njimi nadomestiti slovenske sodnike. Slovenija bi tako ubila dve muhi na en mah: izvedla bi tehnološko lustracijo tistega dela oblasti, ki ji je po vseh mednarodnih kriterijih v sramoto in napoto, ter hkrati dvignila zaupanje v pravno državo kot umetnost dobrega in pravičnega.

Edvard Ofentavšek