fbpx

Slovenci pred 32 leti prepričljivo rekli ne Jugoslaviji in enopartijskemu sistemu

Milan Kučan. Foto: STA

23. decembra 1990 je slovensko ljudstvo odločalo o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije in formiranju lastne, samostojne Slovenije. Na plebiscitarno vprašanje “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” je glasovalo kar 95 odstotkov volivcev oziroma 88,5 odstotkov vseh Slovencev. Volilna udeležba je bila rekordna, plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev. Za samostojno Slovenijo je na plebiscitu torej dalo glas devet od desetih udeležencev.

“Slovenci smo na plebiscitu dokazali, da smo zgodovinski narod. Dobili smo lastno državo in s tem od Boga in zgodovine dano priložnost, da kot gospodar na svoji zemlji izkoristimo vse potenciale, ki jih ima slovenski narod, in ti so veliki,” je pred leti ob obletnici plebiscita poudaril predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Žal pa je 32 let po tem, ko smo Slovenci odločali o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije in formiranju samostojne Slovenije, videti, da mnogo potencialov tudi zapravimo. Tista politična stran, ki ji Slovenija ni bila intimna opcija, na svoji zemlji mačehovsko gospodari, kar pa naše države seveda ne pripelje do tega, da bi prosperirala v vsem svojem sijaju.

Ob koncu osemdesetih let je bila v Jugoslaviji gospodarska kriza z 11.000-odstotno inflacijo, težkimi socialnimi razmerami in slabimi odnosi v jugoslovanski federaciji. Na drugi strani pa so v Sloveniji kljub represiji potekali proces liberalizacije, oživljanja civilne družbe, množične javne razprave o demokraciji, političnem pluralizmu, človekovih pravicah in svoboščinah, ki jih je spodbudil proces proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu. Na množičnem zborovanju v podporo Janši je bila 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani prvič prebrana Majniška deklaracija, v kateri je opozicija zahtevala demokratično in suvereno Slovenijo ter spoštovanje človekovih pravic. V Odboru za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar, ki je bil močan dejavnik liberalizacije političnih razmer in najpopularnejša organizacija slovenske civilne družbe v času slovenske pomladi, je bila zbrana skupina ljudi, ki so v naslednjih mesecih ustanavljali prve slovenske politične stranke po letu 1945. Jeseni leta 1989 se je demokratična opozicija povezala v koalicijo DEMOS pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika in nato zmagala na prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, ki so bile 8. aprila 1990.

Volilni listič na dan plebiscita, Ljubljana, 23. 12. 1990. | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Volivci so odgovarjali na vprašanje, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država
Demosova vlada je s pomočjo ustavnih sprememb in Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije z dne 2. junija 1990 okrepila avtonomne pristojnosti ter tako pripravljala pot za osamosvojitev. K temu so jo spodbujali predvsem zaostrene razmere v Jugoslaviji, razraščanje gospodarskih, socialnih in nacionalnih napetosti po državi, srbske centralistične težnje ter pomanjkanje demokracije. V strankarske spore okrog odhoda iz Jugoslavije je sicer konec septembra leta 1990 posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti. Osamosvojitev so tedanji vodilni slovenski politiki naprej skušali doseči s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi bila ta potrjena na referendumu. Načrtovali so, da bi se Slovenija formalno odcepila od Jugoslavije že decembra leta 1990.

“Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.
Zamisel o plebiscitu je bila nato predstavljena 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, na katerem so se dogovorili tudi za 23. december kot dan plebiscita. Usklajevanja med strankami so se končala uspešno, plebiscitni zakon so delegati sprejeli z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Tako je Skupščina Republike Slovenije 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ne glede na grožnje iz Beograda je bil v nedeljo, 23. decembra 1990, izveden plebiscit, na katerem so se volivci in volivke odločili za osamosvojitev od Jugoslavije in nastanek nove države – plebiscit je spremljalo praznično razpoloženje po vsej Sloveniji. Po vsej Sloveniji so odmevale znamenite besede dr. Jožeta Pučnika, ki jih je na dan plebiscita med čakanjem na rezultate izrekel v Cankarjevem domu: “Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.” Članek je v celoti na voljo na tej povezavi.

Stane Granda (Foto: Nova24TV)

Božič je zagotovilo vstajenja!
“Včasih so nas žalili z banana republiko – danes nismo niti to, ampak pogorišče, ki so ga ustvarili tajkuni, ki so se prelevili v oligarhe,” je zapisal zgodovinar in profesor dr. Stane Granda ter dodal, da državo nadzirajo kot nikoli v 30. letih. Njihovi glavni stebri podpore so levičarji. Sredi pepela je drobna pepelka Demokracija, ki so bori za zrak in preživetje. K sreči ima dolge in odporne korenine. Oblast zlorablja največjo vrednoto človeštva, to je svobodo. Revežem dajejo 300 eur, da vzamejo 500 in več. V imenu draginje, ki so jo ustvarili že pred vojno z Ukrajino. Ta jim je po besedah Grande le izgovor za krajo. Najslabše se dogaja z ostarelimi in bolnimi. Pošiljajo jih v hiralnice, kot so bile nekdaj. Srednji razred načrtno uničujejo, ker so najmanj nevarni za vsako oblast pač tisti, ki se borijo za vsakdanje preživetje. Revščina in onemogli stari ljudje so najbolj ostudni primer sužnosti: to nam ustvarja Svoboda. Proces bi bil hitrejši, če ne bi imeli toliko dela z demontažo prejšnje oblasti in medsebojnimi prepiri.

Proslavljano obletnico samostojnosti, hkrati pa ukinjajo njej posvečen muzej
“Njihov cinizem je neizmeren na vsakem koraku. Proslavljano obletnico samostojnosti, hkrati pa ukinjajo njej posvečen muzej. To ni več politika, ampak patologija svobode. Nekaj čudnega, nenavadnega, bolestnega se dogaja v družbi plesa in vrhunske kulture, ki jo predstavljajo neuspeli diletanti nekdanje rdeče buržoazije, ogrnjeni v plašče civilne družbe predvsem ljubljanskih nepriznanih “genijev”. Božič je naznanilo vstajenja. Lahko ga zaustavljajo, ovirajo, toda za vsakim pride še bolj vztrajno in neustrašno. Korenina demokracije ne pozebe, vročina je ne uniči. Izrabila bo najnežnejšo roso in znova pognala. Z njenih vej bodo odleteli kragulji in orli svobode ter pregnali golobe in njim slično perjad, od koder so prišli in kamor sodijo: na smetišče človeštva in zgodovine,
” je še poudaril Granda.

Plebiscit je bil potrditev politike Demosa – večstrankarskega sistema in odprave komunizma
Profesor je že pred leti na Radiu Ognjišče izpostavil, da smo priča potvarjanju zgodovinskih dejstev – videti pa je, da smo temu danes priča še toliko bolj. Granda je opozoril, da smo priča potvarjanju zgodovinskih dejstev: da je bil to samo plebiscit za slovensko osamosvojitev, da ni bil za večstrankarstvo, da ni bil proti komunizmu. Ne, to je kompleks! Vloga Cerkve, vloga strank in parlamenta pomeni, da je šlo pri tem za kompleksen slovenski zgodovinski proces, ki je bil možen samo v nekih ugodnih zrelih mednarodnih okvirih. Ločeno teh stvari ne smemo nikoli obravnavati, je dejal Granda. “Plebiscit je bil potrditev dotedanje politike Demosa, to se pravi večstrankarskega sistema in odprave komunizma,” je takrat pojasnil Granda in poudaril, da slovenskega osamosvajanja ne bi bilo, če ne bi bilo zloma komunizma, to je bil po njegovem prepričanju predpogoj.

Sara Bertoncelj