To, da se nekdo razvije v trdno osebnost z normalno spolno identiteto (s heteroseksualno spolno željo), da zna pravilno moralno razsojati, se mu mora v otroštvu zgoditi nekaj normalnega – torej tradicionalna družina z “dovolj dobro” mamo in “dovolj dobrim” očetom, ki nista ločena in se imata po možnosti še medsebojno rada.
Najhuje, kar se lahko otroku v otroštvu zgodi, je, da ni dovolj ljubljen s strani svojih staršev – kulminacija nesreče je v tem kontekstu v tem, da sta starša še ločena ali sta nenehno v sporih kot pes in mačka. Med najhujša zla, ki lahko doletijo otoka, so še spolne zlorabe – ne toliko tiste enkratne, pač pa dolgotrajne, take, ki trajajo po več mesecev ali let; če so incestuozne narave, je nesreča še toliko hujša. No, tudi na pogrebih (npr. umrlih svojcev) otrok ne sme biti prisoten. Če hočemo, da bo otrok imel možnost razviti trdno osebnost (brez paničnih napadov ali podobnih psihičnih anomalij), tudi kakšnega klanja živali (v živo, na kmetiji) ne sme videti.
Freud je bil genialen in epohalen zato, ker je jasno in argumentirano povedal, da je “otrok oče odraslega človeka”. Človeška psiha (osebnost) je tako rekoč zacementirana do 6. leta – torej dokler se ne razplete oziroma razreši Ojdipov kompleks. Vse, kar se v otroštvu dogaja pozneje, za razvoj osebnosti in dogajanje v odraslosti ni tako in toliko pomembno.
Feministkam je (žal) otroštvo zagodlo …
Skupina ljudi – bolje rečeno žensk – ki jim je otroštvo zagodlo, so feministke. Pri nas so združene v kar nekaj društev oziroma združenj – in simpatizerk imajo domala vsako leto več. In ni čudno, če se nam pa tradicionalna družina sesuva. Enačenje spolov, ki predstavlja ideološko jedro feminizma, najbolj zagode prav deklicam, pozneje ženskam. Ideologija feminizem jih zgrabi, ne da bi vedele, kako niti kako smrtonosno je to za njihovo duševno zdravje, notranje ravnovesje in umirjenost. Slepo vodljive simpatizerke feminizma niti ne vedo, kako je ta ideologija smrtonosna za celo družbo.
Rdeče zore, Vstajniške socialne delavke, Ženski lobi in druge skupine
Med feministkami obstajajo tudi tiste najbolj radikalne in militantne. Pri nas so se doslej poimenovale na vse mogoče načine. V zadnjem času so aktualne Rdeče zore, Vstajniške socialne delavke, Ženski lobi in še bi se našla podobna združenja. Če rečem, da so v ta društva vključene “moškinje”, bo še kdo pomislil, da gre za t. i. sovražni govor, ki je kot pretnja v teh časih tako moden. Dejansko pa so npr. v Rdeče zore vključene mnoge radikalne lezbijke in/oziroma biseksualke, ki se skozi svoj aktivizem na vse pretege trudijo, da bi se v družbi ukinil spol – tudi deljeni WC-ji po spolu, družabni plesi (v katerih moški vodi, ženska pa se mu prepušča), lepotnih tekmovanj po njihovem mnenju ne bi smelo biti, (heteroseksualno) pornografijo bi verjetno sankcionirale …
Vse, kar govori o razlikah med spoloma, označijo za seksizem. Ogromno nebuloz takšne “ženske”, torej “moškinje”, stresajo iz rokava – ali pa iz hlačnice, ker kril te “ženske” (načeloma) ne nosijo. Nekoč sem predlagal, da se lezbijkam ne reče več ženske – ker izraz ženska za lezbijke je v resnici zavajajoč. Normalne ženske si navadno (zelo) želijo moške (njihov penis je zanje “osrečujoč”). Lezbijkam – npr. tistim iz Rdečih zore – pa se penis preprosto gnusi, na podoben način, kot se gejem gnusi (in jih plaši) žensko mednožje. No, in natančno v tem grmu tiči zajec.
Nemogoče je, da se ženskam penis tako gnusi, da ustanovijo združenje
Rdeče zore so si že pred leti umislile sramotilni steber (in »bodečo nežo«), na katerega so pribijale vsakogar, ki v svojih pogledih na seksualnost in razlike med spoloma ni gledal, kot so gledale one – favorizirale in v zveze kovale pa so t. i. teorijo spola (ang. gender). Seveda so v svojih pogledih popolnoma spodletele, lahko bi rekli, da so tudi nore – torej simptomatično problematične. Nemogoče je, da se ženskam penis tako gnusi – celo tako zelo, da se združijo svoje združenje (v Rdeče zore) –, ne da bi bile žrtve spolnih zlorab. Za to, da nek tip žensk – torej “moškinj” – moške tako zelo črti, da si izmisli celo pojem seksizma (in mačizma), ne more biti kriv samo “slab” (ojdipski) oče – bodisi resnično “kretenski” ali pa (popolnoma) odsoten. Spolna zloraba se zdi edina, ki pojasni, zakaj so nekatere feministke oz. lezbijke – ala Redeče zore – tako militantne. Seksizem (in mizoginijo) iščejo tako vneto, da ga vedno tudi najdejo – ker je pač seksizem –, torej, delanje razlik med spoloma – logičen, pričakovan in naraven, torej normalen. Pojem in koncept seksizma torej ni slabšalnica, kot bi feministke rade ustoličile v vsakdanjem besednjaku.
“Penis normalis dosim repetatur”
Osebno bi takšnim “moškinjam” oziroma lezbijkam svetoval psihoterapevtsko obravnavo – ker: z nepredelano spolno zlorabo (ali zgolj zamero do očeta) bodo zaradi gnusa in odpora do moških, kuliminirana v gnusu do penisa in družbe, nergale v nedogled. Po drugi strani bi se jim dalo pomagati tudi s kakšno konkretnejšo seksualno terapijo. “Penis normalis dosim repetatur” (torej 3-krat na dan ali pa vsaj 3-kart na teden) bi bila mogoče v njihovi duševni stiski (in družbeni nergavosti) alternativa. Legendarni kontroverzni psihiater – žal že 8 let pokojni – dr. Janez Rugelj je največjim aseksualkam in profeministkam »predpisoval« prav seks, celo seksualnega učitelja in natančno določene spolne prakse, ki jih poznamo iz pornografije. In potem ne bi bilo ne duha ne sluha o kakšnem družbenem nerganju v smer seksizma, mačizma, šovinizma in “ne-vem-česa-še” …
Prej bi se seveda te možate reve morale soočiti z nekaterimi neljubimi dejstvi – npr. s tem, da je največji problem otroških spolnih zlorab ( pa tudi posilstev) v resnici uživanje žrtve. Psihoanalitično rečeno: “Ono apriorno uživa, Nadjaza pa (še) ni …”, potem pozneje, v puberteti pride do samopoškodovanja (“rezanja”), bruhanja …
Milan Kučan podelil lento za naj-seksista leta Borutu Pahorju
To, da je letošnjo lento za “naj-seksist” prejel predsednik Borut Pahor – nasledil jo je od samega Milana Kučana –, je po eni strani znak nezrelosti Rdečih zor, po drugi strani pa tudi svojevrstna nešportna poteza. Ne nazadnje se je Pahor za svoje “miške” (ki mu naj “to” delajo) opravičil. Medtem ko sem jaz – kot “naj-seksist” – prejel 88 % spletnih glasov, kar si seveda štejem v čast. Rosvita Pesek se je prebila na vrh lestvice “naj-seksizma” samo zato, ker velja za desno novinarko – in … ženski, v tem primeru lezbični sadizem, je pač brezmejen; in v Rdečih zorah se užitku, da “napičijo” Rosvito Pesek, pač niso mogli odreči. Profeministični nacionalni mediji (RTV SLO MMC) pa o tako bizarnih feminističnih projektih seveda poročajo in delajo reportaže. Kot da bi šlo za spoštljiv kulturni dogodek.
Ne smemo pa pozabiti, da seksizem pomeni delanje razlike med spoloma. Skozi psihoanalitično percepcijo spolov pa se ve, da je anatomija genitalij usodna za različnost spolov – tako v partnerskem odnosu med spoloma, pri starševanju, na delovnem mestu oziroma poklicu in tudi v družbi nasploh. In če nisem prav jaz “ultimativni seksist”, potem ne vem, kdo bi bil. Pahor zagotovo ni – je preveč feminilen in premalo faličen.
Roman Vodeb