“Krave, ki so od strahu bezljale in mukale. Neprestana povelja, naj bodo tiho, niso zalegla…,” je zapisal Igor Pirjevec v svoji knjigi Partizani. Tisti, ki so trpeli pod komunističnim režimom pravijo, da tale citat iz knjige podrobno opisuje značilnosti partizanov, ki jih še krave niso hotele ubogati. Nasprotno pa Pirjevec v svoji knjigi slavi partizane, a je po mnenju strokovnjakov zgodba drugačna. Zgodovinarja dr. Jože Možina in dr. Jože Dežman sta mnenja, da pisec niti ne pozna osnovne literature in virov o partizanih in njihovem gibanju, s pomočjo katerih bi lahko ustvaril kakovostno literaturo.
Zgodovinar dr. Jože Dežman je v preteklosti v svoji oddaji moja zgodba izpostavil nekaj kritičnih pripomb na račun knjige Partizani, ki jo je zapisal dr. Igor Pirjevec. Še pred tem je zaradi kritik nekaterih drugih del leta 2009 je Dežmana Pirjevec celo tožil, ker je ugovarjal njegovemu zagovarjanju vojnih zločinov partizanske strani. Dežman je kasneje skozi njegova dela ugotavljal, da ima Pirjevec “težave s hudičem, ki se skriva v podrobnostih”. Ko sta kasneje leta 2018 v intervjuju na javni televiziji novinar in zgodovinar dr. Jože Možina in dr. Jože Dežman predstavila nekatera zgodovinska dejstva, se je nad njima s strani levice usul pogrom, čeprav je jasno, da so izrečena dejstva stroki že dlje časa znana. Kot kaže branilci leve fronte vztrajajo pri svoji resnici in pri tem nasilno ne dovoljujejo drugih mnenj.
“Tako v zapisu v Časniku kot v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče 21. junija letos sem dokazal, da Pirjevec ne pozna ne osnovne literature ne virov o slovenskem partizanskem gibanju oziroma partizanskega gibanja v njegovi zapletenosti niti ne razume (pa tudi za druge jugoslovanske republike ne kaže nič bolje),” je v enem izmed intervjujev dejal Dežman. Zato bi bila po njegovem mnenju tudi o tem potrebna razprava tako v SAZU kot v drugih segmentih strokovne in druge javnostih. Dežman v kolumni v Časniku kritično poudarja, da Pirjevec do sedaj ni bil zmožen odziva na kritične pripombe. “Prav tako je manj verjetno, da bi slovenski žurnalisti, prežeti z duhom partizanske diskurzne koalicije, zmogli dojeti, da gre pri Partizanih za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt. Toda strokovni kolegi, ki knjigo berejo, obupujejo nad njo. Eden ugotavlja, da gre za “jezikovno nemarno, podatkovno površno in ideološko preparirano delo”.”
“Ste utelešena pojava tistega, brezsrčnega partizana, ki je pripravljen storiti vse za “svojo stvar”,” je Pirjevca opisal Franci Kindlhofer, ki je eden izmed otrok iz Petrička pri Celju. Kindlhofer je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. V svojem pričevanju je razkril pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju.
Kindlhoferjeve navedbe in navedbe tudi drugih, ki so trpeli pod komunističnim režimom razkrivajo temne plati partizanov, ki pa jih Pirjevec v svoji knjigi pušča ob strani.
Kindlhofer je tako izpostavil, kako resno moramo jemati Pirjevčevo knjigo Partizani. Kot vidimo po citatu na strani 227, kjer opisuje beg iz Roga v spremstvu ukradene živine: “…krave, ki so od strahu bezljale in mukale. Neprestana povelja, naj bodo tiho, niso zalegla…”
Krave so mukale
Lahko se smejimo, da so ti revolucionarji, ki jih Pirjevec slavi kot narodne heroje še kravam prepovedali mukati. A kar je tu še toliko bolj žalostno je ravno dejstvo, da so Pirjevčevi partizani to počeli s smrtno resnostjo, prepričani, da jim bo uspelo. Krave so vseeno mukale dalje.
Z revolucijo je bilo drugače. Že med vojno in tudi po vojni so se dogajali množični poboji nasprotnikov komunizma. Kindlhofer tako meni, da so vsi Pirjevčevi somišljeniki izvrševali zločine nad svojim narodom z umori, sam pa jim tako pomaga, da skozi njegovo pristransko knjigo še naprej morijo, posebno v glavah mladih Slovenk in Slovencev.
Sara Rančigaj