fbpx

[POGLED] Prodor kritične teorije rase na nacionalno RTV

Novinarka MMC RTV Slovenija Kaja Sajovic. (Foto: Facebook)

Privrženka ekstremne levice in novinarka RTV Slovenija Kaja Sajovic je v četrtek na portalu MMC, ki je del nacionalne RTV, objavila članek z naslovom “Sindrom pogrešanih belopoltih žensk in nesorazmernost medijskega poročanja”, namen katerega je vsiljiva propaganda kritične teorije rase, ki je v zadnjih letih iz svoje zibelke na levičarskih ameriških univerzah začela agresivno prodirati tudi v evropsko družbo.

Že nekaj časa je jasno, da nacionalna Radiotelevizija Slovenija, ki smo jo dolžni financirati vsi slovenski davkoplačevalci, ni ne nepristranska niti objektivna, temveč čedalje bolj levo usmerjena. To sicer nikakor ni presenetljivo, glede na to, da na njenem parketu paradirajo ideološko-politično radikalni novinarji in publicisti, kot so Boris Vasev, Erik Valenčič, Mojca Pašek Šetinc in Kaja Sajovic, ki je tudi zaslužna za današnji v oči bodeč članek. Ne le, da je slednji napisan izrazito ideološko in politično navijaško, temveč je njegov namen bralcem portala MMC vsiljevati t. i. kritično teorijo rase, izredno kontroverzno ideologijo, ki trdi, da je treba ljudi vrednotiti zgolj in izključno po njihovi barvi kože, torej ne glede na njihove dosežke, moralo ali vrednote.

Kritična teorija rase se je v rudimentarni obliki prvič pojavila v 70. in 80. letih na kampusih liberalnih ameriških univerz, od koder je v naslednjih desetletjih na krilih t. i. woke gibanj postopoma prodirala v širšo ameriško družbo. Potem ko je uspela zastrupiti dobršen del ameriškega prebivalstva, se je začela subtilno širiti še v druge dele sveta, zlasti v Evropo, saj je bila stara celina predvsem po padcu Berlinskega zidu leta 1989 in vsesplošnega razmaha drugih liberalnih gibanj (LGBTIQ+ agende, radikalnega feminizma, teorije spola ipd.) idealno gojišče zanjo.

Kritična teorija rase, hierarhija, kjer so belci na vrhu. Foto: EPA.

Kritična teorija rase (poleg tega, da ljudi sodi izključno in samo na podlagi njihove rasne pripadnosti) trdi tudi, da v družbi obstajata samo dve vrsti ljudi, in sicer beli zatiralski razred in nebeli razred zatiranih, pri čemer ima tako rekoč vsako dejanje belega prebivalstva v odnosu do nebelcev elemente rasizma. Vzemimo banalen primer: v trgovino, v kateri kot prodajalec dela belec, hkrati vstopita dve stranki, belopolti in temnopolti moški. Če bo belopolti prodajalec najprej pristopil do temnopolte stranke, je to očiten znak rasizma, saj temnopoltemu moškemu ne zaupa, da se mudi v trgovini in mu s svojo gesto sporoča, da želi, da jo čim hitreje zapusti. Toda če bo najprej pristopil do belopolte stranke, je to prav tako jasen znak rasizma, saj s svojo gesto daje več kot očiten privilegij belopolti stranki. Naj se sliši še tako absurdno in za lase privlečeno, pa kritična teorija rase dejansko gradi na tem, da je možno rasizem najti prav povsod.

Članek je sprt z dejstvi in zdravo pametjo
Članek, ki ga je danes ob 7.40 objavila Sajovičeva na spletnem portalu MMC, je povsem prežet s to z zdravo pametjo sprto teorijo, saj radikalno leva RTV-jeva novinarka v njem trdi, da se pogrešanim belopoltim ženskam (tako v ZDA kot tudi drugje po svetu) namenja bistveno več medijske pozornosti, kot bi si jo dejansko zaslužile, saj so tako rekoč vse pozornosti deležne skoraj izključno zaradi svoje “prave” barve kože. Pristranska RTV-jeva novinarka se pri tem sklicuje na primer 22-letne blogerke Gabby Petito, ki so jo za pogrešano razglasili na začetku septembra, pozornost ameriške (in svetovne) javnosti pa je bila uperjena v primer njenega izginotja vse do odkritja njenega trupla 21. septembra. Za Gabbyjin umor je bil nato osumljen njen zaročenec Brian Laundrie, ki je sicer še vedno pogrešan. Sajovičeva se v članku zgraža, kako da ni toliko medijske pozornosti namenjene tudi drugim izginulim osebam, ki niso belopolte ženske.

Kakšno uredniško politiko bo zavzela nacionalka po odhodu odgovorne urednice informativnega programa Manice Ambrožič Janežič? Foto: STA

Čeprav je njena skrb do neke mere upravičena, bi bilo dobro, da bi na nacionalni RTV najprej pometli pred lastnim pragom, saj so primeru izginotja in umora Petitove namenili vsaj tri članke na svoji uradni spletni strani, iz njihovega arhiva člankov pa ni videti, da bi se kaj posebej veliko ukvarjali z izginotji drugih oseb. Pa ko smo že pri pristranskosti medijskega poročanja, je omenjeni članek na MMC-ju napisan v izrazito ameriškocentričnem slogu, saj se novinarka v njem fokusira tako rekoč izključno na izginotja, ki so se zgodila v ZDA, prav nič pa ne omenja izginotij oseb drugod po svetu. Tako bi bilo več kot pošteno, če bi se Sajovičeva s kolegi v prihodnosti osredotočila tudi na v oči bodeča izginotja na tisoče mladih deklet v Afganistanu, Iranu in Pakistanu, ki jih njihove družine prodajajo za otroške neveste njim neznanim moškim, ali pa na izginotja na tisoče pripadnic Tibetancev in Ujgurov, ki jih kitajske komunistične oblasti vsako leto odvzamejo njihovim družinam ter jih pošljejo v “prevzgojna” (beri: koncentracijska) taborišča, kjer jim policija in varnostne službe “perejo možgane” s komunistično propagando, jih silijo, da se odrečejo svoji veri in kulturi, pri čemer jih tudi pogosto trpinčijo in spolno zlorabljajo.

A če se vrnemo na medijsko poročanje o posameznikih v ZDA, ugotovimo, da zadeva le ni tako zelo črno-bela, kot jo želijo prikazati na RTV-ju. Prav v tej državi je bilo namreč zaznati nesorazmerno količino medijskega poročanja o umorih temnopoltih kriminalcev s strani policije; vsi se tako še predobro spominjamo nenehnega bombardiranja z informacijami ob umoru Erica Garneta in Michaela Browna leta 2014 in Georgea Floyda leta 2020. Po drugi strani pa ni ne duha ne sluha o tisoče umorjenih belopoltih posameznikih, ki padejo pod streli temnopoltih tolp, ali številnih nedolžnih belopoltih osebah, ki jih v tej državi vsako leto umorijo temnopolti policisti. Tudi takšno pristransko medijsko poročanje je skrajno nespoštljivo do žrtev in njihovih svojcev, a začuda velika večina medijev nima s tem popolnoma nikakršnih problemov oz. etičnih pomislekov.

Matej Markič