Kot poslanec v državnem zboru nisem glasoval za izvolitev Zdenke Čebašek-Travnik za varuhinjo človekovih pravic, ki jo je predlagal takratni predsednik države Janez Drnovšek. Karkoli si kdo misli o Matjažu Hanžku, on mi je bil kot varuh bližji kot njegova naslednica, ki se mi je že na daleč zdela, da v svojih nastopih ni iskrena in bi lahko bila varuhinja česa drugega, ne pa človekovih pravic.
Pristranska selekcija poročil varuhinje človekovih pravic
Dominantni mediji so jo takrat predstavljali kot osebo, ki zna prisluhniti stiskam ljudi, vendar se je kmalu izkazalo, da je bila bolj kot ne brezčutna uradnica z izrazitim političnim genskim zapisom, ki je krivice niso pretirano ganile. S svojim izrazom obraza, ko ljudi skorajda prepriča, kako niti mravlji ne bi naredila kaj hudega in kako bi zadnji cent dala revežu, je javnost spretno obračala na svojo stran. Tudi njena letna poročila, ki jih je pošiljala v parlament, so odražala njeno ideološko in politično podstat: bila so enostranska, pri razvrščanju kršenja človekovih pravic in njihovega uvrščanja v letna poročila je skupaj s sodelavci delala izrazito pristransko selekcijo, na kar smo jo nekateri poslanci tudi opozarjali. Nezakoniti pregoni in kršitve človekovih pravic, denimo Janezu Janši, ali orkestrirani napadi ali preganjanje ljudi varuhinji tujega političnega miljeja niso nikoli našli pot v letno poročilo, kakšne nepomembne stvari (čeprav pri kršenju človekovih pravic ni nepomembnih stvari) pa na dolgo in široko.
8000 ni dovolj, 10.000 bi še šlo
Tako kot je Čebašek-Travnikova vse skupaj spretno prinesla okrog kot varuhinja človekovih pravic, tako ji je uspelo pretentati tudi zdravniški ceh, da jo je izvolil za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Mnoge, ki so glasovali zanjo, danes nemara že boli glava. Bivša varuhinja človekovih pravic brez vsakega sramu zahteva okoli 10.000 evrov mesečne plače, to je skorajda dve plači predsednika države ali skorajda sedem lanskoletnih povprečnih bruto plač v Sloveniji (ali po januarskem dvigu skoraj 13 minimalnih bruto plač). Deset tisočih tistih, ki so na “minimalcu”, mora za eno plačo, kot jo zahteva Čebašek-Travnikova, delati več kot leto dni. Ponujenih zelo spoštljivih 8000 evrov plače s cinizmom zavrača in vztraja pri 10.000 evrih. Bivša varuhinja človekovih pravic, ki se je ukvarjala tudi z revščino kot eno do velikih kršitev človekovih pravic in človekovega dostojanstva, ne more shajati s plačo, ki bi bila nižja od 10.000 evrov na mesec. Gre za pohlep, ki mu ni para.
Čebašek-Travnikova s svojega položaja in od svojih zahtev po mesečnem plačilu kljub zgražanju javnosti in dela zdravniškega ceha ne namerava odstopiti, vendar bi si lahko ta institucija popravila ugled v javnosti – tako kot so jo namreč člani zbornice izvolili, bi jo lahko tudi odstavili.
Poleg stroke sta etika in morala najpomembnejša postulata zdravništva, to bi moralo veljati tudi za Čebašek-Travnikovo. Ta pa namesto tega na očeh javnosti, brez sramu in brez vsakega občutka za družbeno realnost, zahteva visoko mesečno plačilo. Najbrž v prepričanju, da se ji članstvo ne bo uprlo in da ji bodo mediji ostali prijazni in naklonjeni, kot v časih varuhinje človekovih pravic.
Kopija Gordane Živčec Kalan
Kakor koli se bo zadeva s Čebašek-Travnikovo in njeno plačo razpletla, je nekdanja varuhinja človekovih pravic z njo razgalila svoj moralni credo in vrednote. Takšen pohlep po denarju in drugih dobrinah kaže na globlje težave posameznika, težave s samopodobo ter pretirano iskanje sreče v denarju in kopičenju dobrin.
Ta država bi imela srečo že, če v vrhovih raznih ministrstev, uradov, agencij in drugih institucij ne bi krožili ljudje, kot je tudi bivša varuhinja človekovih pravic, in stotine tistih, ki jih je v času vladanja nastavil predsednik vlade Miro Cerar. Čebaškova s svojim vstajenjem dodaja sol na odprte rane našega zdravstva. Prav na hitro je pokazala, da je pohlep njen edini bog.
Zdravniška zbornica Slovenije je z Zdenko Čebašek-Travnik na svojem vrhu dobila kopijo Gordane Živčec Kalan.
Miro Petek