Politični zapornik Viktor Miklavčič: “Po izpustu iz zapora sta me obiskala udbovca in zahtevala, da vsakih 15 dni poročam o tem, kaj ljudje počnejo in kaj govorijo”

Datum:

Viktor Miklavčič je bil politični zapornik, ki je tri mesece svojega življenja preživel v zaporu. Svoje izkušnje je leta 1986 zapisal v knjigi Pričevanja, vendar so mu založbe odklonile izdajo, zato jo je leta 2001 izdal v založbi Nova obzorja. Miklavčič je namreč želel, da bi se vsaj enkrat iz zgodovine nečesa naučili, predvsem tisti, ki še vedno hvalijo preživeli sistem in ga celo objokujejo. Marksizem je namreč zmaličil narodno identiteto Slovenije, prizadeto je bilo gospodarstvo, kultura in demografska situacija, svoje je opravilo tudi teritorialno in drugo krčenje.

Takrat je bilo rečeno in tudi objavljeno v časopisih, da mora delavec v kapitalistični deželi dati gospodarju 75 % dobička, navaja Miklavčič. “To razmerje se zdi nekaterim ljudem izkoriščevalsko, vendar gre v našem družbenem redu delavcu še manjši delež dobička. Nekateri so izračunali, da dobi pri nas delavec nekje 5 do 10 % od bruto proizvoda, nekje več, nekje pride manj, ostalo pobere država. Moje delo je bilo naporno že samo po sebi, toda moral sem delati še nadure in ponoči. Vse to pa ni bilo nikoli plačano, čeprav je že takrat bilo zapisano v Ustavi SFRJ, da je osemurni delavnik z ustavo zajamčen.”

Miklavčič je v knjigi delil svojo izkušnjo iz zaslišanja pri udbovcu in dejal, da ko ga je vprašal, kaj je zagrešil, mu je ta odvrnil, da naj bi nekega dne na železniški postaji v prisotnosti nekoliko ljudi dejal, da je življenje v Jugoslaviji težko in da se težko živi, zato bi bile potrebne spremembe. “Dokler nisem bil v tej kaši, nisem verjel, da je kaj takega mogoče. Nisem si mogel predstavljati, da je kaj takega možno v naši domovini. Kajti vse od osvoboditve je bilo govora o svobodi, o svobodi misli, govora, izražanja itd. Sklepal sem, da so imeli ovaduhe – poročevalce, ki so mi sledili, zasledovali in vse zapisovali, kar sem kjerkoli govoril ali se s kom pogovarjal.” 

Foto: STA

Glede zaslišanja je dejal, da je skušal biti miren, zelo potrpežljiv in ponižen. Kajti pomislil je, da so ti ljudje zmožni ubiti tudi človeka, ga skrivaj nekam spraviti, tako da za njim izgine vsaka sled. “Spet se je uprl vame s tistimi okroglimi očmi brez utripa in mi rekel: M. V. je tega in tega dne na železniški postaji ob neki priložnosti, ko je komuniciral z delavci na železnici, dejal, da tako kot sta propadla Hitler in Mussolini, bo propadel tudi komunizem. To mi je zaprlo sapo,” je dejal in dodal, da ne razume, kako je do tega prišel in kdo mu je to novico serviral.

Rejeni so bili le višji funkcionarji
O svojem bivanju v zaporu je dejal: “Legel sem na tisti moj ploh, vendar so me začele kosti kmalu boleti, kajti bil sem kar suh, shujšan. O rejenosti se sploh ne da govoriti, saj takrat ni bilo delavca, ki bi bil rejen. Takšni so bili lahko le višji funkcionarji.” Povedal je, da ni mogel ugotoviti, ali je v krožniku juha ali mineštra. Grah je bil osušen, nato kuhan, bil je piškav, tako da so črvički plavali na površini. Toda bil je pošteno lačen in je zato kosilo kljub vsemu s slastjo pojedel.

Polno je bilo obtožb na račun vzhodnoevropskih držav
“Ni mi preostalo drugega kot hoja sem in tja. Nekaj časa sem hodil, potem sem se usedel na ploh, vzel sem v roke časopis. Informbirojevska gonja je že prihajala v četrto leto, bili smo že navajeni tega branja po časopisih. Bilo je polno obtožb na račun vzhodnoevropskih držav – o tem, kako kratijo svobodo ljudem, kako ljudi po nedolžnem obsojajo, inscenirajo procese, iščejo sovražnike vsepovsod, če jih ni, jih pa ustvarijo itd. Ob vsem tem sem razmišljal, kako je pri nas. Kaj pa naša svoboda? Mar jo mi imamo?”

Foto: iStock

“Slišal sem, da se na hodniku nekaj dogaja, grob moški je nekaj kričal, nato sem slišal ženski glas. Ko sem dobro prisluhnil, sem slišal, kako ženska ihti, jokala je s tako pretresljivim glasom, da sem imel v trenutku srce v grlu. Na ženski jok sem bil vedno zelo občutljiv,” je dejal in dodal, da mu je ravno zato ta jok ostal za vedno v spominu, saj je bilo v tisti nočni tišini, po tistih strašnih hodnikih slišati ta globoko doneči ženski jok kot klic na pomoč, kot rotenje za usmiljenje, kot obtožba tistih, ki te krivice počnejo. Ta jok bi se moral razlegati po vsej državi, seči bi moral do slehernega ušesa, morda bi kdo od oblastnikov kaj razumel!?

Delavski razred je samo orodje ali sredstvo za utrjevanje pridobljene oblasti
“Nikakor nisem mogel dojeti, zakaj taka stroga osamitev, tudi bojazen, da bi s kom spregovoril. Nisem smel niti pogledati nobenega človeka. Če sem to poskušal, je ta takoj odmaknil pogled, pa naj je to bil zapornik ali stražar, ječar. To naj bi pomenilo, da nisem več človek, ampak samo številka, s katero bodo v bodoče manipulirali.” Takrat se je po besedah Miklavčiča na veliko govorilo o tem, da bomo po vojni vsi pošteni delovni ljudje svobodni, da bomo imeli vse pravice, ki pripadajo človeku že od rojstva. Nikogar se ne bo smelo zapreti, ne da bi se mu dokazalo kaznivo dejanje. Nikakor pa se ne bo smelo zapreti človeka, ki drugače misli ali se drugače izraža, če s tem nikogar ne ogroža, skratka, če drugače gleda na stvari okrog sebe kot bi to hotela trenutna oblast. “Sedaj se ne upošteva dane obljube. Delavski razred je samo orodje ali sredstvo za utrjevanje pridobljene oblasti.”

Birokratsko-administrativni aparat se je krepil in iskal vedno več novih žrtev
Po besedah Miklavčiča so bili vsi njegovi dnevi v celici enaki, nič koristnega ni delal, pa tudi stražarji ne. Vse, kar se je tam delalo, je bilo samo del širokega birokratsko-administrativnega aparata. Ta aparat birokratskega etatizma je požiral težke milijarde družbenega denarja. Ta aparat se je samo še krepil in iskal čedalje več novih žrtev. Kot da je narod lovišče, v katerem se s posebnim lovom uplenijo primerki, ki jih potem na svojevrsten način obdelajo, spravijo nekam na varno, kjer bodo ti primerki čemeli kdo ve koliko časa, brez koristi, brez kakršnega koli prispevka družbi.

Foto: Printscreen/Youtube

“V zaporu sem bil zaprt kot suženj ali pa celo za kakšno stopnjo nižje, saj je suženj lahko dihal svež zrak, lahko je pil svežo vodo, lahko je hodil po naravi itd.” Človek si v celici ne predstavlja ničesar, niti besedice nisi vreden niti pogleda, skratka, si nizkotno bitje, brez vsakih pravic, slabši kot živina. “V celici je bilo vlažno, tla so bila cementna. V kotu je bila velika posoda, pločevinast sod za nafto. Ta sod je bil prerezan na polovico. Sedaj je služil namesto stranišča. Do polovice je bil napolnjen z vodo, da pri iztrebljanju ni prišlo do neznosnega smradu.”

Miklavčič ni bil na liniji obstoječe oblasti
“Pozneje mi je žena povedala, da je večkrat prosila za obisk, pa ji niso dovolili. Vztrajala je naprej, naj ji vendar dovolijo po tolikšnem času obiskati moža, pa so ji vedno osorno odgovorili: “Nemože!” Tako je bila tudi ona v težki situaciji. Nosečnost se je videlo že tudi na zunaj, kar je vplivalo na njeno duševno stanje. Ljudem tu notri in tistim zunaj, ki so ustvarili tako situacijo v naši domovini, pa je le malo mar za duševno stanje zapornika in njegove žene. Moja žena je bila v brezizhodni situaciji. Sedaj mora skrbeti še za moža, ki je v zaporu, in to ne zaradi kakšnih kriminalnih dejanj, ampak samo zato, ker nekomu ni bil všeč oz. ker ni bil na liniji obstoječe oblasti oz. ker je bil potreben kot žrtev tistim, ki so iskali sovražnike.”

Miklavčiča je žena nenehno opozarjala, naj bo bolj previden, naj se ne izraža tako glasno o stvareh, ki mu niso všeč v naši družbi. On pa ji je vselej odgovoril: “Rad bi prispeval k izboljšanju posameznih stvari v gospodarstvu, pri mojem delu, pri organizaciji dela …” Njegova žena mu je rekla: “Ne bodi naiven! Nihče te ne bo razumel, vse skupaj bodo skušali obrniti proti tebi.”

Foto: Printscreen

Po izpustu iz zapora sta ga obiskala udbovca
Glede obravnave na sodišču je povedal, da ko je opazoval vse te ljudi, ta ambient, to vzdušje, se je spomnil na fašistične procese, ki jih je gledal v filmih med vojno. “Pomislil sem tudi, kako lahkomiselno in neprizadeto so fašisti nekatere ljudi obsodili, tudi na težke kazni.” Miklavčič je povedal, da sta ga po izpustu iz zapora obiskala dva udbovca, ki sta mu dejala, da želita, da s sodelovanjem dokaže svoje zaupanje do politične strukture. Od njega sta želela, da bi poročal o tem, kaj ljudje govorijo, s kom govorijo, o vseh pripombah, ki izražajo kritično razpoloženje do političnega sistema … “Poročati nam boš moral vsakih petnajst dni, tvoje ime oz. psevdonim je Miha.” To je bil zanj težek moralni udarec, saj je to pomenilo, da je prišel v položaj brezpravnega individualizma.

Miklavčič je ženi povedal, kaj se mu je zgodilo na železniški postaji v Šempetru na Krasu. Rekla mu je: “Vem, pričakovala sem to. Vsakega tako primejo, brž ko izvedo, da si bil v zaporu. To hočejo izkoristiti. Pri tem uporabljajo metode izsiljevanja. Tudi mene so tako angažirali, brž ko sem prišla iz zapora. Grozno mi je bilo. Iskala sem vse možnosti, kako bi se tega rešila, toda v tistem trenutku tudi zame ni bilo nobene možnosti. Poročila sem vedno sestavljala tako, da ne bi komu povzročila nesrečo, da ne bi kdo trpel kakšnih posledic.”

Naloženo mu je bilo pisanje poročil
Vse to mu je življenje še bolj zagrenilo. Takšen način obravnavanja ljudi in takšen odnos oblastnikov do sočloveka je bil že višek vsake nesramnosti. Tu se je videla prepotentnost tistih ljudi, ki imajo v rokah vse možnosti, da sočloveka tako ponižajo in izmaličijo, da pri tem izgubi celo tisto samozavest, ki je potrebna za osnovni obstoj ali za preživetje človeka. Miklavčič se je spraševal, kaj naj piše, da izpolni tisto obveznost, ki mu jo je naložila Udba? “Tako sem napisal majhno poročilo, opisal nekaj primerov raznih pogovorov in kritik. Vse sem opisal tako, da je izgledalo kot dobronamerna kritika. Za mene je bilo to strašno mučno, nikoli se nisem mogel temu prilagoditi. Zdelo se mi je, da je to delo sramotno in za človeka nevredno, skratka, vse skupaj se mi je gnusilo.”

“Vseeno sem redno pošiljal poročila. Mnenj ljudi o političnem in gospodarskem sistemu ni bilo mogoče opisati. Ravno to pa so od mene zahtevali. Če pa bi hotel opisovati dejansko mnenje ljudi o teh stvareh, bi to bila porazna slika za režim. Čez nekaj časa sem dobil še nekaj dopisov, kjer so me prosili glede poročanja o neki birmi, ki bo v eni od naših cerkva. To me je močno prizadelo. Bil sem prav ogorčen. Saj vendar dobro vedo, da sem kristjan in da vedno hodim k maši. Odgovoril sem z dopisnico, da žal tega ne morem storiti. Navedel sem cel kup razlogov. Na to ni bilo odgovora in od takrat naprej so me pustili pri miru.”

Foto: STA

Gospodarska zaostalost na račun ohranjanja vrhnje plasti politične elite
“Moje delo ni bilo tako malo vredno, saj sem opravljal zelo težko in odgovorno delo, plačilo zanj pa ni bilo temu ustrezno,” je izpostavil Miklavčič. Delo, ki ga je opravljal v tej naši domovini, je bilo enakovredno tistemu, ki ga je opravljal prometnik nekje v Franciji ali pa v Italiji. Toda tam je bil prometnik plačan šest- do sedemkrat več kot prometnik ali železniški tehnik pri nas. Kdo je pobiral razliko? Pri nas nam določa plačilo država ali njena administracija. To so ljudje, ki za nič ne odgovarjajo, imajo zelo lahko in dobro plačano delo. Tudi, če povzročijo za milijarde škode v gospodarstvu, se ne bo nikomur nič zgodilo. Nasprotno, vsako leto si bodo delili nagrade, priznanja, plakete in zasluge. Delo prometnika in tudi drugi poklici zahtevajo veliko napora, preciznosti in podobno. Vendar je več vreden državni uradnik, ki vsak dan naredi ogromno škode, kot železniški prometnik, ki gara in vsak dan znova ustvarja.

“Po desetih letih so se začele spet odpirati meje in prišlo je do mučne zadrege. Na oni strani se je videla velika gospodarska razvitost, tam je bilo na splošno vse bolj napredno. Če smo sedaj naša gospodarska prizadevanja primerjali z njihovimi, smo seveda lahko ugotovili, kako smo zaostali. Brez kakršnihkoli statističnih številk, že na videz se je lahko ugotavljalo velik gospodarski napredek na oni strani meje. Danes po več desetletjih pa lahko vidimo, kam pelje naša retorika in demagogija. Včasih se zdi, da bi gospodarstvo zajelo večji razmah, pa se že spet kmalu zatakne. Ko gospodarsko-politična regulativa opazi, da se je gospodarstvo kolikor toliko opomoglo, da se je začelo kar dobro razvijati, kmalu posežejo vmes z raznimi ukrepi, ki ga pahnejo nazaj, da se ne bi preveč razmahnilo, da ne bi pridobilo preveč samostojnosti in bi pri tem postalo celo imuno za državne ukrepe, neposlušno za politično-ideološke smernice itd. To je naša permanentna revolucija, ki jo ne glede na to, koliko stane, kakšne žrtve zahteva, poganjajo naprej.” Cena ni pomembna, glavno je, da ostaneta ideal in vrhnja plast politične elite.

H. M.

Sorodno

Zadnji prispevki

Ironija: Ruski hekerji napadli rusofilni portal MMC

Domnevni ruski hakerji so zopet na delu. Pred kratkim...

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...