fbpx

20 nevladnih organizacij z levičarsko agendo je dobilo v 10 letih iz proračuna nakazano enkrat več denarja kot domovi za starejše 

Metelkova/upokojenci

“Ta vlada je podvojila delež dohodnine, ki ga lahko vsak po svoji presoji nameni civilni družbi in tako dala dodatno moč davkoplačevalcem, da več davkov namenijo, komur sami želijo,” je na Twitterju zapisal ekonomist Matej Lahovnik. 

Na njegovo objavo je s spodaj priloženim slikovnim gradivom, ki prikazuje financiranje različnih družbenih podsistemov, odgovoril premier Janez Janša. Jasno je, da se t. i. civilna družba v precejšnji meri financira iz naših žepov, zato je skrb davkoplačevalcev za njihov denar več kot na mestu. Med skoraj 28 tisoč nevladnimi organizacijami je vsekakor veliko takšnih, ki so za družbo koristne (denimo Rdeči križ, gasilci), se pa v takšni poplavi kaj hitro lahko primerijo tudi zlorabe, raznorazne manipulacije. Eno je preglednost financiranja samih NVO-jev in njihovih projektov, drugo pa je dejanski namen posameznih nevladnih organizacij. Oboje gre vzeti pod drobnogled.

Pred dnevi je v javnosti (zlasti na levem političnem polu in med njegovimi simpatizerji) veliko prahu dvignila premierjeva objava na Twitterju: “Pozna kdo kakršenkoli nacionalni dosežek kateregakoli od spodaj navedenih prejemnikov vašega denarja?” “Če mački stopiš na rep, zamijavka,” pravi pregovor. Dejstvo je, da je Janša s svojim zapisom dregnil v sršenje gnezdo in prav je tako, saj gre za področje, na katerem je polemika več kot potrebna. Demokracija pomeni debato, občasno tudi zelo vročo, ali kot je nedavno dejal novi predsednik programskega sveta RTV Slovenija Peter Gregorčič“da je demokracija naporna in da zahteva veliko usklajevanj”.

Slovenski davkoplačevalci namenjamo bajne vsote levičarskim nevladnim organizacijam. (Foto: Twitter)

Nismo več v družbi, kjer je večina drugorazrednih poslušno tiho, manjša skupina izbrancev oziroma samooklicana elita uživa vsakovrstne bonitete, vzporedni mehanizem pa nemoteno odvaja proračunska finančna sredstva in se nihče ničesar ne sprašuje, ne problematizira. Goran Forbici s Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) je namreč za portal javne televizije dejal, da je “problematiziranje financiranja nevladnih organizacij v ospredju kadar koli vlado vodi Janez Janša ali SDS in da pod drugimi vladami takšnih problematiziranj ni bilo.” 

Paravojska politične levice – NVO-ji so velik proračunski potrošnik. (Foto: Twitter)

Povsem razumljivo je, da pod drugimi, torej levimi vladami, ki so bile na oblasti večino časa slovenske samostojnosti, to ni bilo potrebno, saj je v primeru nekaterih nevladnih organizacij jasno, da je šlo za podporne inštitucije teh (tranzicijskih) koalicij. Gre za pojav, ki je opažen tudi v primeru osrednjih medijev in nekaterih drugih družbenih podsistemov. In da so določene nevladne organizacije dejansko pomožna armada (gverilska grupacija) postkomunistične levice, je razkril tudi prvak LMŠ Marjan Šarec: “Kdo je bil zadnji dve leti prava opozicija, se ve že dolgo. To smo štiri stranke opozicije in nevladne organizacije.”

Prvak LMŠ-ja Marjan Šarec je odkrito potrdil že znano dejstvo, da so nevladniki paravojska tranzicijske levice. (Foto: zaslonski posnetek)

Politični, protivladni aktivizem posebej zaznamujejo denimo sledeče nevladne organizacije: Mladi Plus (je tudi prejemnik proračunskih sredstev, še posebej aktiven na petkovih itd. protivladnih protestih), Inštitut Danes je nov dan (prejemnik proračunskih sredstev in borec proti pomladnim medijem prek pritiskov na oglaševalce) in Inštitut 8. marec (Iz Erarja sicer ni razvidno javno financiranje, je pa močno dejaven v predvolilni kampanji v korist tranzicijskih političnih opcij). Nenazadnje na jasno politično (proopozicijsko) aktivacijo kaže pobuda Glas ljudstva (kamor denimo spadajo tudi Zavod Global, Legebitra, Slovenska filantropija, Društvo ŠKUC, Pekarna Magdalenske mreže Maribor, Društvo Parada ponosa, Maska Ljubljana itd.).

Tudi humanitarne nevladne organizacije so žrtev sistemske korupcije, opozarja vidni obraz invalidov Elena Pečarič. Večkrat je izpostavila ravno primer Fiho, ki ga Goran Forbici posebej navaja v svoji izjavi za javno RTV Slovenija. (Foto: Za-misli, zaslonski posnetek)

Tesne politične vezi z NVO-ji pa dejansko potrjujejo tudi sorodstvene vezi (krvne linije). Znotraj Inštituta 8. marec je denimo aktivna Tija Jakič, sicer hčerka znanega tranzicijskega gospoda Romana Jakiča, povezanega z ljubljanskim šerifom Zoranom Jankovićem, afero Stožice in stranko SAB Alenke Bratušek. Tudi predsednica Inštituta Nika Kovač je vnukinja slavnega člana Kučanovega Foruma 21 – Boža Kovača. Na sporno financiranje in sistemsko korupcijo znotraj nekaterih, humanitarno usmerjenih nevladnih organizacij, denimo Fiho, že dolgo sicer opozarja vidna predstavnica invalidov – Elena Pečarič. Gre za prav tisto organizacijo, ki jo Forbici posebej izpostavlja v svoji nedavni izjavi na portalu javne RTV Slovenija.

Elena Pečarič je večkrat izpostavila krajo denarja znotraj Fiho. (Foto: Za-misli, zaslonski posnetek)

Obenem pa gre posebej izpostaviti politično aktivni Zavod Raziskovalni inštitut 8. marec, ki ga vodi Kovačeva. Precej sumljivo se zdi, da takšna entiteta ne bi imela določenih finančnih koristi (potencialno iz državnega korita) z ozirom na njeno, tranzicijski levici naklonjeno delovanje. Za dodatna pojasnila smo prosili ekonomista Mateja Lahovnika: “Možno je samo tako, da neko državno podjetje ali proračun nekomu nakaže in potem tisti nekdo naprej nakaže denar Raziskovalnemu Inštitutu 8. marec, torej neki fizični oziroma pravni osebi.” V Erarju pa se ne vidi že hčerinskih podjetij od podjetij v državni lasti.

Forbici v bran Fiho (Foto: zaslonski posnetek)

Če ni nič zabeleženo v Erarju, je mogoče dvoje: ali dejansko nič ne prejemajo ali pa imajo kakšnega posrednika in tega ni mogoče zaznati (seveda pa ni nujno, da ga imajo). Tako ali tako kakšnih večjih stroškov nimajo. Niko Kovač sicer tako ali tako plačuje Pionirski dom, torej javni sektor, kjer se ji dopušča, da ima ves čas na voljo, da dela za “svoj” Inštitut. Tudi to je posredno financiranje, ki pa ni nikjer razvidno. Gre za pogost koncept. Glede Kovačeve pa je ključno vprašanje to, kaj sploh počne v Pionirskem domu. Bil je javni razpis, ona pa edina kandidatka. “Če se prav spomnim, je bil objavljen samo sedem dni. Predvsem pa ona ni imela ustreznih kompetenc, ona je zaključila Filozofsko fakulteto. Kako naj bi bila ona takšna strokovnjakinja za trženje? Ni zaključila Ekonomske fakultete, smeri trženje.

Direktorica Pionirskega doma Vika Potočnik (na levi) v družbi ljubljanskega šerifa Zorana Jankovića (Foto: STA)

A kdo v tej državi temu res verjame – da je prav ona najprimernejša za trženje vsebin Pionirskega doma in da ni nobene druge osebe v tej državi, ki bi imela diplomo s področja trženja (oziroma magisterij), ki bi se prijavila na ta razpis?” Prav tako se “povsem slučajno” pozna z Viko Potočnik, so povsem slučajno tudi družinski prijatelji. In tako uradno dela v Pionirskem domu, sicer pa počne druge stvari, prejema še neko štipendijo in obenem počne mnoge druge stvari. Prav tako je mogoče, da bo Inštitut šele naknadno prejel kakšen denar oziroma s tem računajo – denimo pod neko novo vlado prek kakšnega razpisa. “Sicer pa je želja vsakega mladega socialista dobiti službo, ne pa delo. Sicer pa ne vem, kako se lahko sploh imenujejo “raziskovalni inštitut”. Tukaj ne vidim nič “znanstvenega”. Imaš Inštitut Jožef Štefan in Inštitut 8. marec. In če se to dvoje primerja, se človek res vpraša, za kaj vse je v rabi ime ‘inštitut’.” Mimogrede: Iz javnih evidenc je razvidno, da je ustanovitelj Inštituta še en ultralevičarski aktivist Simon Maljevac. Morda pa na njegov račun priteka denar za dotični NVO?

Domen Mezeg