fbpx

[Analiza] Globoka država v smrtnem strahu pred porazom proti Logarju – bodo žrtvovali Musarjevo in aktivirali skrajno levega Brgleza?

Evropski poslanec Milan Brglez ne skriva skrajno levih stališč - zato je idealen kandidat globoke države za predsednika. (Foto: STA)

SD bi lahko v tekmo za predsednika republike poslal evropskega poslanca Milana Brgleza. Predsedstvo SD-ja je sicer poleti sprejelo sklep, da na predsedniških volitvah ne bodo imeli svojega kandidata in da bodo v prvem krogu odločitev o podpori kandidatu prepustili članstvu. Kaj bi vstop Brgleza pomenil za predsedniško tekmo?

Tokratna predvolilna tekma za predsednika države je nekaj posebnega, saj je prvič v zgodovini, da ima kandidat desnice – Anže Logar možnost za zmago. Na drugi strani je levi politični pol presenetljivo fragmentiran. Na eni strani so bili novi predstavniki globoke države očitno precej nekoordinirani s starimi predstavniki globoke države, saj so prvi, zbrani v Gibanju Svoboda, za svojo kandidatko skrajne levice, ki naj bi posegala po sredini, izbrali Marto Kos, drugi pod patronatom predzadnjega predsednika Zveze komunistov pa Natašo Pirc Musar. Po izjavah obeh kandidatk, ki sta drugače tudi ‘obpoklicno’ povezani v levem feminističnem influenserskem gibanju #OnaVe, je bilo jasno, da je konflikt pristen in ne zaigran. Na koncu je Marta Kos odstopila, saj ji je Milan Kučan obljubil mesto veleposlanice v Washingtonu, prav tako so ji lestvice priljubljenosti kazala katastrofalne številke (sploh glede na to, da je predstavnica stranke, ki je premočno zmagala na volitvah).

V tem času je prišlo do očitnega kratkega stika med mediji, ki so v čistem sužnjelastniškem odnosu do Roberta Goloba, ki so ga tudi pomagali zgraditi. Zato so začeli pri Odlazkovem imperiju pa tudi programih ProPlus (Pop TV, Kanal A) – oboji so povsem odvisni od vlade, če želijo obdržati svoj položaj medijskega hegemona na trgu – odločno napadati Natašo Pirc Musar. Pravzaprav so začeli le korektno poročati o njenih domnevnih nepravilnostih iz preteklosti, a to se običajnemu levemu kandidatu, ki ga je globoka država izbrala za svojega kandidata, ne zgodi.

Pirc Musarjeva lahko volitve izgubi – omrežja so morala pripraviti plan B
Svoje delo so opravili tako temeljito, da je zdaj vsa Slovenija več tednov brala o spornih poslih moža Pirc Musarjeve, pa o njenih domnevno spornih poslih na Rdečem križu, celo o tem, kako je njen mož skušal vplivati na predstavnike medijev, smo izvedeli (pri tem pa je bila ujeta na laži, da sama o tem ni nič vedela, potem pa je na javni RTV priznala, da je za sestanek vendarle vedela). Vprašanje, ki si ga upravičeno zastavljajo predstavniki starih sil globoke države – Milan Kučan, Danilo Türk in “intelektualci”, zbrani pod njunim patronatom, večinoma sestavljenih iz romarjev na magistrat iz leta 2011 – je sledeče: ali je zaradi spopada z novimi globokodržavnimi elementi, zbranimi pod patronatom Roberta Goloba, Nataša Pirc Musar preveč kompromirana in lahko volitve proti Logarju celo izgubi?

Zakonca Musar – kandidatka za predsednico se otepa očitkov o moževih transgresijah tako, da govori, da takrat še nista bila poročena. (Foto: Mediaspeed)

Zadnja dogajanja so pokazala, da tudi arhitekti lika in dela Nataše Pirc Musar postajajo nervozni in da jih je možnosti Logarjeve zmage resnično strah. Takoj po izstopu Kosove iz predsedniške tekme je naslovnice Odlazkovih medijev začel polniti Ivo Vajgl, sicer še en zanesljiv predstavnik skrajne levice in kandidat, ki bi lahko zadovoljil apetite tako mladih kot starih globokodržavnikov. Gre za človeka, ki ima “prave” poglede na rusko vojno proti Ukrajini, za petkovega politkolesarja, ki je v tujini Slovenijo pošiljal lažne informacije o stanju medijev v Sloveniji svoji kolegici Sophie in’t Veld, ki jo pozna še iz časov, ko je kot evroposlanec sedel v Evropskem parlamentu. Po dvotedenski operaciji Vajgl pa je – tako po internih anketah kot tistih za javnost – postalo jasno, da Vajgl nima karizme, da bi ljudi speljal na svojo stran. Večina ljudi ga dojema kot arogantnega, vzvišenega in nedostopnega. To volivcev leta 2007 sicer ni motilo pri Danilu Türku, a tam je bil v igri druga dinamika – levica je napela vse moči, da porazi desnega kandidata Lojzeta Peterleta, ko se je s Türkom spopadel v drugem krogu. Vajgl možnosti za drugi krog nima.

Globoki državi – tako mladi kot stari – je zdaj postalo jasno, da jim voda teče v grlo. Govorice, da naj bi v igro vstopil Milan Brglez, lahko dojemamo predvsem kot znak obupa. Gre za kandidata, ki je zanesljivi sopotnik skrajne levice, a ga dovolj apolitičnih ljudi dojema kot nenevarnega kandidata sredine, saj se je nekoč izdajal za liberalca. Brglez je še kot poslanec SMC “zaslovel” z izjavo v tedniku Mladina, kjer je dejal, da so povojni poboji (po drugi svetovni vojni) “posledica zgolj upoštevanja naravnega prava, če skušate razumeti takratne oblastnike“. Takrat je izjava završala tako v politični kot strokovni javnosti, marsikateri pravnik tudi na levi se je od takih izjav distanciral, globoka država pa je dobila signal, češ: “Vaš sem!” Od takrat je bil Brglez deležen dokaj preferenčne obravnave v vseh slovenskih medijih, tudi ko je stranka SMC tonila, sam pa je prestopil k stranki, ki mu je ideološko veliko bližje – k Socialnim demokratom.

Brzglez se je z majico komunističnega klavca pojavil ravno v času, ko so na Kubi potekali srditi protesti proti komunistični oblasti, ki je državo pahnila v revščino. (Foto: SD, epa)

Brglez je kandidat skrajne leve komunistične kontinuitete, tukaj ni nobenega dvoma in tega ga ni sram signalizirati pred javnostjo. Spomnimo se piknika Socialnih demokratov, na katerem se je pojavil z majico okrutnega latinskoameriškega komunističnega klavca Che Guevare kot kakšen nepotešen najstnik. Ugotovil je, da mu v bazenu, v katerem nastopa taka polarizacija, ustreza, saj je v državi po kmerizaciji pred 77 leti dovolj volivcev, ki to nagradijo. Tvoril bi naravno nasledstvo socializmu, tajkunskemu kapitalizmu in Rusiji prijaznega predsedovanja Kučan-Türk, ki ga je vmes motil le gradualist Janez Drnovšek in univerzalno priljubljeni Borut Pahor, ki je prvi v Sloveniji presegel politične ločnice, ki nas razdvajajo. Globoka država je očitno presodila, da je Pirc Musarjeva preveč kompromirana in bi utegnila v drugem krogu izgubiti proti Logarju. Brglez – če pride v drugi krog – ima večje možnosti, da Logarja premaga, saj je slovensko volilno telo že pokazalo, da skrajno levih tendenc politikov ne kaznuje, sploh če se o njih v medijih veliko ne poroča. Manj odpuščajo bogastvo – tam pa je Nataša Pirc Musar z možem, PID-ovskimi povezavami iz devetdesetih, uspešno odvetniško pisarno in prestižnim življenjskim stilom – ranljiva.

Obstaja možnost, da Brglez s svojo precej arogantno pojavo in očitnim skrajnim levičarstvom ne bo segel proti sredini, a ga ne gre podcenjevati – ne pozabimo, da je v Evropski parlament prišel s preferenčnimi glasovi in prehitel tako trenutnega evroposlanca Matjaža Nemca kot pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki sta bila na kandidatni listi SD-ja uvrščena pred njim. Slovensko volilno telo torej težav s skrajnim levičarstvom kandidatov pretežno nima, saj so izvolili tako predzadnjega predsednika Zveze komunistov Milana Kučana kot tudi globoko polarizirajočega in arogantnega bivšega diplomata Danila Türka. Res pa je, da je v drugem krogu Türk – ki je zaslovel z državnim odlikovanjem udbovca Ertla in izjavo o “drugorazrednosti” povojnih pobojev – povsem pogorel proti Borutu Pahorju. V javnosti si je Logar do zdaj že priboril status povezovalnega sredinskega kandidata, kot je bil Pahor, kar je že izkoristila NSi z imenovanjem svojega – po njihovih besedah – “bolj desnega” kandidata Janeza Cigler Kralja.

NSi v predsedniško tekmo pošilja Janeza Ciglerja Kralja, za katerega trdi, da je “bolj desen” od Logarja. (Foto: STA)

Popoln scenarij za predstavnike globoke države s Kučanom na čelu bi bil, če v drugi krog prideta Pirc Musarjeva in Brglez, nato pa v drugem krogu z medijsko podporo in brutalnim napadom na Pirc Musarjevo Brglez premočno zmaga. Druga možnost, manj dobra, a še vedno boljša kot spopad v drugem krogu med Logarjem in Pirc Musarjevo, bi bil drugi krog med Logarjem in Brglezom. Očitno je, da globoka država bolj verjame v ponovitev recepta s skrajno levim kandidatom z navidezno sredinskostjo, ki je tako uspešno deloval pri izvolitvi Kučana in Türka. Vprašanje pa je, če niso ti časi morda za vedno mimo in si Slovenci raje ne želi sredinskega in povezovalnega kandidata, kot je Logar. Čas bo pokazal, ali je globoka država stavila na pravega aduta.

Andrej Žitnik