fbpx

Bi Kučan preko Spomenke Hribar krmilil slovensko zunanjo politiko proti “jedrni” Moskvi?!

Nekdanji partijski šef Milan Kučan in njegova pomagačica Spomenka Hribar. (Foto: sta)

“Od Strateškega sveta MZZ bi pa pričakoval precej več kot le izjavo na ravni mis Slovenije,” se je ekonomist Matej Lahovnik odzval na poziv Strateškega sveta za zunanjo politiko k čimprejšnjemu končanju vojne v Ukrajini. 

Spomnimo, da se je včeraj, po poročanju STA, na ministrstvu za zunanje zadeve sestal strateški svet za zunanjo politiko, sestavljen iz novih članov. Vodi ga ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. Razpravljali so o perečih zunanjepolitičnih temah, zlasti o vojni v Ukrajini. Ob tem zanimanje vzbuja zlasti dejstvo, da je bila na zasedanje povabljena tudi zagovornica nazorov Milana KučanaSpomenka Hribar. Gre za dva rusofila, ki sta v preteklosti negodovala nad orožarsko pomočjo Ukrajini. Hribarjeva je bila tudi med sopodpisniki pisma bralcev, v katerem so avtorji zapisali, da “naj se naša država kot članica EU in Nata distancira in po svojih močeh tudi zoperstavi pošiljanju novega in novega orožja Ukrajini v vojni z Rusijo”.

Pravzaprav gre za sveto misijo razoroževanja, ki jo je “živi totalitarni fosil” začel že tekom slovenske osamosvojitve, sedaj pa skuša svoje nezavidljive izkušnje celo izvažati, kar je višek arogance. Spomnimo še to, da je bil nekdanji komunist sopodpisnik pisma levih intelektualcev (prvopodpisani Aurelio Juri), v katerem so pozvali k “razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini”, dejansko pa postavili na okupatorjevo stran, podvomili o možnosti ohranitve ozemeljske celovitosti Ukrajine in pokritizirali širitev Nata na vzhod celine, ki naj bi načela varnostno arhitekturo Evrope (?!). Ob tem se kažejo že znani vzorci popuščanja, podobno kot Zahoda ob Hitlerjevi pripojitvi dela Češkoslovaške. Prav tako je vsakemu poznavalcu geopolitičnih razmer jasno, da ruska stran pri svojih kalkulacijah upošteva predvsem lastne vojaške zmogljivosti in odziv nasprotne (“sovražne, zahodne”) strani.

Spomenka (Diklić) Hribar in Milan Kučan (Foto: arhiv Demokracije)

To pomeni, da bi Vladimir Putin z največjim užitkom in brez slabe vesti (nekateri ga imajo celo za sociopata) “pomalical”, denimo Baltske države, če jih ne bi ščitila prav zveza Nato. Spomnimo na njegovo imperialistično izjavo, da je bil razpad Sovjetske zveze ”največja geopolitična katastrofa 20. stoletja.” In da misli resno, je nazadnje pokazal v Ukrajini. Kdor meni, da bi se nenasitnež zadovoljil z deli napadene države, se iz zgodovine ni ničesar naučil. Poleg pomoči v orožju in denarju pa je ključna tudi gospodarska oslabitev Rusije, ekonomsko šibkejše od Italije. In ključno se je zavedati, da največja država sveta celo plin zlorablja kot orožje – deloma za financiranje orožarske industrije, deloma pa kot element hibridnega vojskovanja (zastraševanje in izsiljevanje). Mimogrede: Rusko ustrahovanje z jedrskim orožjem je verjetno jalovo početje. Tega imajo tudi ZDA, Velika Britanija in Francija, obenem bi Rusija z njegovo uporabo grobo posegla v ekonomske interese Pekinga …

Hribarjeva za novo “Titovo gibanje neuvrščenih”: Nasproti ZDA in Kitajski bi postavila blok Rusije in EU
Poleg tega se je potrebno zavedati, da ukrajinski upor ščiti tudi širšo Evropo in Slovenijo. Obenem bi “pakt s hudičem”, h kateremu pozivajo nekateri levi intelektualci, pomenil odobravanje ali vsaj omalovaževanje ruskih vojnih zločinov nad civilisti. Je to v skladu z našimi civilizacijskimi standardi?! V javnosti pa se je pojavilo tudi drugo pismo s prvopodpisanim Luko Lisjakom Gabrijelčičem in sopodpisnikom Dejanom Steinbuchom (Portal Plus). Le-to pa poziva k zvesti in odločni podpori ukrajinski obrambi. Se je pa Hribarjeva pred dnevi oglasila v novem javnem pismu v Večeru, kjer igra vlogo kritičarke obeh poprejšnjih, v resnici pa zgolj nudi dodatno podporo ruskim (Kučanovim) apetitom. Njeno pisanje gre razumeti predvsem kot obračunavanje z “ameriškimi imperialističnimi interesi” in evropsko uslužnostjo ter lepšanje (blaženje) grde javne podobe okupatorja.

Spomenka Hribar si očitno želi razoroženo Ukrajino, da bi jo Rusija lahko čim prej premagala. (Foto: posnetek zaslona)

Tokrat se je celo toliko omehčala, da je dala priznanje ukrajinskemu odporu in orožarski pomoči žrtvi. Spomenka sanjari o pogajanjih med ukrajinsko in rusko stranjo brez ameriške asistence ter o “trajnem miru”. Njena, eksplicitna, izjemna domislica pa je “evrazijski projekt”, ki bi nastal preko kolaboracije EU z okupatorjem (Rusko federacijo). To naj bi zagotavljalo trajen globalni mir z uravnoteženjem velesil – ZDA in Kitajske, preko mediacije tretjega (Evrazije). Za vzor je vzela pobudo Josipa Broza Tita oziroma jugoslovanske partijske politike utemeljene na “gibanju neuvrščenih”, kar naj bi otoplilo hladnovojno vzdušje v svetu ter vodilo v “sproščanje življenja na Zemlji”. Po njenem prepričanju naj bi iz te, takrat absurdne jugoslovanske iniciative, zrastla tudi slovenska vera v osamosvojitev in lastno državo.

Domen Mezeg