fbpx

Bilo bi pošteno, da Kučan imenuje nosilce revolucionarnih zločinov

Foto: STA

Odkrivanje v nebo vpijočih medvojnih in povojnih zločinov sproža žolčne razprave o revoluciji, ki naj bi bila, ob kolaboraciji, eden glavnih vzrokov razkola slovenskega naroda. Dr. Ivan Kristan je tako zapisal, “da je revolucija, v sicer evolutivnem razvoju družbe, pričakovan in v določeni meri nujen prevrat v družbi, ki očisti družbo nezdravih dušečih snovi, in da bi zahteve po obsodbi revolucije, naslovljene Zvezi združenj borcev NOB (ZZB), pomenile skrunitev spomina na vse žrtve, ki so bile potrebne, da smo ustvarili novo državo, pravičnejšo od prejšnje” (Delo, 4. 7. 2009). To je, mimogrede, zelo tvegana izjava, ko pa se je ta domnevno pravičnejša država v nekaj desetletjih sesula kar sama vase.

Pri tem ga je v istem mediju Spomenka Hribar opozorila, prvič, da zagovarja filozofijo in prakso revolucije, po kateri so njeni nasprotniki “suha veja, gnojna rana na narodovem telesu“, ki smo jo potem med vojno in po njej tudi dejansko “izrezali”. In, drugič, da predstavlja največjo skrunitev spomina padlih partizanov ravno “vztrajno enačenje NOB in revolucije, zaradi česar se partizanskega boja permanentno držijo tudi zločini revolucije“. Zato je Hribarjeva vztrajala naprej pri svojem predlogu ZZB, “da obsodi revolucijo, in da izda poziv, naj vsi, ki kaj vedo o povojnih pobojih, to povedo in se nehajo skrivati za zavezo molčečnosti“. Edino na ta način se namreč lahko partizanski boj “očisti madeža revolucionarnega nasilja in ohrani vrednote narodnoosvobodilnega boja“, kar pa je do danes izzvenelo v prazno.

Oglejte si še: Janez Janša: Zakaj si je Kučan ravno zdaj naročil ovadbo iz Srbije?

Danes že pokojni Justin Stanovnik, predstavnik Nove slovenske zaveze, je ob neki priložnosti še dodal, da smo te ljudi dvakrat ubili. Prvič, “ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pehali v Hudo jamo. Drugič pa takrat, ko so se zavedali, da morajo ubiti tudi njihov spomin, in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka.” In vse to se nam dogaja še potem, ko pa se je zmagovita stran že sama začela sramovati revolucije, se ji na tihem odpovedovati, saj je nihče več ne omenja. Vsi so samo še borci za osvoboditev izpod okupatorja, pa čeprav so po vojni hoteli biti tudi revolucionarji, so si to zapisovali na svoje grobove, postavljali revoluciji spomenike, pisali o njej skladovnice knjig, po njej imenovali trge, ulice ipd.

Nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila
V zvezi s polemiko o več resnicah pa je dr. Anton Stres v pridigi na Teharjah opozoril  (Reporter, 3. 11. 2009), da resnica “ni ne moja, ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh ni resnica. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo …” Ona gre svojo pot in nihče je ne more zapreti niti v še tako debel bunker. Kar so dokazali kar sami mrtvaki, ki so morali prikorakati ven iz Hude jame, da nas prisilijo, da jim vrnemo njihovo osnovno človeško dostojanstvo, to je vsaj ime, grob in pietetni spomin.

Predsednik Komisije za pravičnost in mir msgr. dr. Anton Stres. (Foto: STA)

Tudi italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, “da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej priznati, da obstajajo nekateri zakoni, ki so večni in ti urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil …

Češki predsednik Vaclav Havel pa si npr. ni dovolil nobenih jalovih razprav o (ne)zločinskosti komunističnih režimov in je že leta 1993 podpisal zakon, po katerem so člani komunistične partije in njihovo vodstvo “odgovorni za zločinsko nedopustna in sramovanja vredna dejanja v času komunistične diktature na Češkem”. En člen zakona onemogoča, da bi zastarali zločini, “ki so bili politično motivirani”.

V intervjuju za Primorske novice ob proslavi 50. obletnice zloma fašizma (1993) je pod velikim pritiskom javnosti tudi takratni predsednik države Milan Kučan poskušal, vsaj verbalno, storiti prve sramežljive korake v tej smeri, rekoč, med ostalim, “da so zločini nad človeškim dostojanstvom občečloveško nesprejemljivi in neopravičljivi ne glede na to, kdo in s kašnim namenom jih je povzročil“, ter “da je treba ugotoviti odgovornost povzročiteljev, ki morajo za to odgovarjati“.

Bilo bi pošteno, da Kučan imenuje nosilce revolucionarnih zločinov
Vendar se je ob teh začetnih jasnih besedah hkrati hitro zapletel v dvoumne in celo protislovne izjave, kot npr., “da mora slovenski narod v celoti prevzeti odgovornost za svojo zgodovino …, tudi za storjene zločine med vojno in v prejšnjem sistemu”, in da pa “zahtevajo drugačen premislek” tista dejanja, ki sodijo v konkreten kontekst časa in njegovih razmer.

Iz česar pa ni niti malo jasno, prvič, katera so tista dejanja, ki terjajo drugačen premislek, in, drugič, zakaj naj bi odgovornost za storjene krivice nosil narod, ne pa partija in njeni konkretni storilci, ki so bili na oblasti. Kajti, kot je premagana stran morala sprejeti nase obsodbo in iz nje izvirajoče krute posledice o moralni zavrženosti kolaboracije, tako bi morala zmagovita stran prevzeti nase obsodbo o moralni zavrženosti revolucije in totalitarizma. In kot je prva stran imela svoje nosilce in svoja imena, jih ima tudi druga stran.

Kučan na Cerknem. (Foto: Fb)

Zato bi bilo pošteno, da bi jih Kučan imenoval. Bilo bi tudi pošteno in pogumno, da bi potegnil določene konsekvence tudi zase. Že zelo namreč vedri na vrhu organizacije, ki je te zločine storila. Toda to se še ni zgodilo. Še več, vsi poskusi ugotavljanja krivcev za medvojne in povojne poboje, tako v okviru parlamentarnih komisij, kot tudi po sodni poti, so bili neuspešni. Do sedaj ni bilo videti, da bi Kučana to kaj motilo. Ni bilo namreč ne storilcev, ne tistih, ki so dajali ukaze. Kot da so se žrtve kar same pobile.

Milan Gregorič, Časnik.si