Bo Cerar odstopil in vrnil svoj doktorat iz prava? Še več profesorjev prava meni, da gre pri spremembi ustave za resne kršitve ustavne demokracije!

Miro Cerar (foto: epa)

Pred dnevi so trije profesorji ustavnega prava javno opozorili, da v ustavni demokraciji večina poslancev, ki po preštetju predstavlja dve tretjini poslancev v parlamentu, že samo in zgolj zato, ker pač gre za dvotretjinsko večino poslancev, vseeno ne sme spreminjati ustave. Kritiki spreminjanja ustave so poleg profesorjev Mateja Avblja, Andraža Terška in Jurija Toplaka še Verica Trstenjak, Bojan Bugarič, Veronika Fikfak in Jernej Letnar Černič. Njihov upor je izzval predsednik vlade in prav tako profesor prava Miro Cerar, ki je v zvezi z napovedano spremembo ustave zaradi financiranja zasebnega šolstva dejal, da “lahko državni zbor kadarkoli spremeni ustavo iz kateregakoli razloga, pa četudi v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča.” Podpisani pravniki menijo, da njegova izjava pomeni izrecno in neposredno zanikanje ustavnopravnih teorij in temeljnega ustavnopravnega učenja v našem civilizacijskem prostoru. “V tem smislu torej ustavnopravne slovnice. Takšna izjava premierja nujno terja ostro in javno ustavnopravno kritiko,” so zapisali na portalu Ius-info.

Po mnenju uglednih profesorjev prava razlog za spremembo prav gotovo ni golo strankarsko-politično nestrinjanje z vsebino konkretne odločbe ustavnega sodišča, ki jo je treba izvršiti. Še manj je ustavo dopustno spreminjati po tem, ko je ustavno sodišče ugotovilo obstoj temeljne ustavne pravice določene in ranljive družbene skupine; v tem konkretnem primeru so to otroci v zasebnih šolah, ne samo njihovi starši. Takim zasebnim šolam tudi ni mogoče ustavnopravno nasprotovati že samo zaradi narave njihovega zasebnega ustanovitelja, ker to v konkretnih okoliščinah pomeni – vsaj prikrito, a še vedno pravno nedopustno – diskriminacijo na temelju osebnih okoliščin, kot je veroizpoved ali pa katerakoli druga osebna okoliščina. Takšna diskriminacija je po ustavi – konkretno z njenim 14. členom – in po ustavnosodnih precedensih strogo prepovedana.

Nobenega razumnega razloga za spremembo ustave 
Kot poudarjajo v svoji izjavi, vse do danes nobeden izmed pobudnikov spremembe ustave, niti sam predsednik vlade (ki je navsezadnje tudi profesor prava), ni navedel nobenega razumnega in s tem ustavno dopustnega razloga v prepričljivem javnem interesu, s katerim bi lahko utemeljili – neposredno ali posredno – nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča in posledično spremembo ustave; na škodo ustavne pravice otrok, kot to jasno izhaja iz relevantne odločbe ustavnega sodišča. Prav zato je na dlani, da gre v tem primeru spreminjanja besedila ustave za očitno zlorabo forme ustavnega amandmaja – za doseg ustavno nedopustnih ciljev.

Izjava predsednika vlade (citirana v oddaji Dnevnik, Prvi program RTV SLO, 28. 11. 2017), da bi lahko državni zbor z dvotretjinsko večino glasov poslancev “kadarkoli spremenil ustavo iz kateregakoli razloga, pa četudi v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča”, pa pomeni izrecno in neposredno zanikanje ustavnopravnih teorij in temeljnega ustavnopravnega učenja v našem civilizacijskem prostoru. V tem smislu torej ustavnopravne slovnice. Takšna izjava premierja nujno terja ostro in javno ustavnopravno kritiko.

Gre za formalistično nasilje nad ustavo zaradi strankarskega cilja
Njihovo stališče o tem dogajanju je sicer posredno potrdil tudi predsednik državnega zbora, ki je zapisal, “da takega ravnanja parlamenta ne bo dopustil.” Prav zato naj bi državni zbor najprej sprejel zakon, s katerim bi izpolnil odločbo ustavnega sodišča, nato pa bi spremenil še ustavo na predlagani način. “A s tem je golo formalistično nasilje nad ustavo kot dokumentom in kršenje temeljnih postulatov koncepta ustavne demokracije še večje.” Podpisani profesorji prava tak pravno-formalistični manever ostro obsojajo, ker gre za ponovno, tokrat kar dvojno zlorabo prava kot tehnike: zakonskega in ustavnega prava, in sicer za doseg ustavno nedopustnega strankarskega cilja. Odločbe ustavnega sodišča, ki je neki ranljivi in manjšinski družbeni skupini priznala določeno ustavno pravico kot temeljno pravico, v ustavni demokraciji preprosto ni mogoče izpolniti tako, da se sicer z zakonom pravico formalno prizna, s spremembo ustave pa se jo hkrati in nemudoma odvzame.

“Če želi zakonodajalec storiti tisto, kar mora, to pa je v dobri veri uresničiti odločbo ustavnega sodišča, potem v trenutku, ko bo zakon sprejet, odpade vsak razumen in stvaren razlog za hkratno spremembo ustave. Če pa zakonodajalec po sprejetju zakona spremeni ustavo, tako da s tem dejansko izniči ustavno pravico, ki jo je ustavno sodišče priznalo, odločba ustavnega sodišča seveda ni izvršena. Takšno ravnanje pomeni zlorabo pravne tehnike, formalistično izigravanje odločbe ustavnega sodišča in zato postane protiustavno,” so kritični pravni strokovnjaki.

Profesorji zaskrbljeno ugotavljajo, upoštevaje celoten kontekst zadeve, opozorila Varuhinje človekovih pravic, ustavnopravne stroke ter vse javne izjave najvišjih predstavnikov izvršilne in zakonodajne veje oblasti, da v tem kontekstu ta golo-pravno-formalistični manever, če bo res izvršen, povsem odkrito dokazuje pravno in moralno zavržno ravnanje parlamentarne večine v ustavni demokraciji in grob poseg v pravno državo kot vladavino prava. Kot tako bo, brez ustavnopravno doktrinarnega dvoma, sankcionirano z ugotovitvijo o neustavnosti tako sprejetega ustavnega amandmaja. Ustavnopravna doktrina o neustavnih normah ustavnega ranga je glede tega jasna in je sestavni del ustavnopravnega učenja.

C. Š.