fbpx

“Car” iz Murgel: Njegovemu kraljestvu (še) ni konca!

(Foto: STA, montaža Demokracija)

Čeprav je o zadnjem šefu CK ZKS in prvem predsedniku republike Milanu Kučanu že kar dolgočasno pisati, češ da ga desna opcija uporablja kot izgovor za svoj neuspeh, vendarle velja spomniti na nekatera zadnja dogajanja, ki kažejo, da je Kučan kljub častitljivi starosti še vedno vrhovni šef tranzicijske levice in ima v njej zadnjo besedo.

Na tem mestu ne bomo ponavljali že znanih dejstev o bogati partijski karieri Mačkovega, Ribičičevega in Dolančevega “princa” iz Križevcev (imel je namreč več mentorjev in varuhov). Morda samo nekaj osnovnih poudarkov: Kučan je, razpet med različne struje, kot pragmatik izvrstno “vozil slalom” med čermi, podobno kot njegov vzornik Josip Broz Tito, ko je bil v svojih letih v Moskvi v stalni nevarnosti, da postane žrtev Stalinovih čistk med agenti Kominterne.

Odhod velikega Kučanovega vzornika
Vendar je imel Kučan na vrhuncu svoje kariere tudi sam vzornike iz Sovjetske zveze. Sredi osemdesetih let je po kratkotrajnem obdobju dveh naslednikov razvpitega Leonida Brežnjeva, tj. Jurija Andropova in Konstantina Černenka, vlogo najmočnejšega politika dobil Mihail Gorbačov, ki je nekaj let kasneje postal tudi formalni šef države, prejšnji teden pa je umrl v 92. letu starosti. Znan je bil predvsem kot reformist, mnogi zahodni mediji pa mu priznavajo zasluge za miren in nekrvav razpad Sovjetske zveze, čeprav je v svoji karieri prvega moža SZ dobil vsaj dva madeža: prikrivanje jedrske nesreče v Černobilu in tankovski komunizem v Litvi, čeprav je malo pred tem na ameriško-sovjetskem vrhu na Malti podprl Wilsonovo načelo o samoodločbi narodov. Avgusta 1991 je bil zaradi poskusa prevrata skoraj odstranjen z oblasti, vendar se je trdorokcem uprl ruski voditelj Boris Jelcin, pa tudi sovjetska vojska ni bila v stanju, da bi lahko izvedla pravi vojaški puč. Konec istega leta je bila Sovjetska zveza tudi formalno razpuščena, saj je do tedaj že vse več sovjetskih republik razglasilo neodvisnost.

V zvezi z Gorbačovom pa velja omeniti njegov obisk v Jugoslaviji marca 1988. Sovjetski partijski voditelj se je odpravil tudi v Ljubljano, kjer se je srečal (tudi) z Milanom Kučanom. O čem natančno sta govorila, ni znano, verjetno pa je bila tema pogovora uveljavljanje “socializma s človeškim obrazom”, ki ga je sovjetski reformist, znan po “perestrojki” in “glasnosti”, uveljavljal v svoji domovini. Kmalu zatem se je namreč v okviru nove doktrine slovenskega partijskega vrha pojavila sintagma “socializem po meri ljudi”. Obisk Gorbačova – slednji je prišel podpret sovjetsko-jugoslovansko deklaracijo, ki naj bi z distanco od politike Brežnjeva pomenila novo dobo socializma – je bil ravno v času velikih kritik sistema, ki so prišle zlasti iz Mladine, pa tudi Nove revije, medtem ko je beograjski režim od Ljubljane terjal, da se v zatiranju kontrarevolucije začenja odzivati bolj aktivno. Zelo kmalu po končanem obisku je sledila neposredna priprava na aretacije, ki so nato sprožile proces proti četverici JBTZ in nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic. Slovenski partijski vrh je torej hotel z bolj usmerjeno represijo, eksemplaričnimi procesi “narediti red” in hkrati potešiti apetite Beograda, s tem da se je želel znebiti najglasnejših kritikov, predvsem pa tistih, ki so zagovarjali najradikalnejša stališča in so bili najbolj nevarni sistemu.

Ta dejstva seveda omenjamo predvsem zato, ker je Gorbačov, ki je prav tako podpiral Putinovo priključitev Krima Rusiji, nedavno umrl. Kučan, ki je presegel starost 80 let, pa še naprej ostaja zelo aktiven in ga tranzicijska levica še vedno ima za svojega vrhovnega šefa, ki lahko že z eno samo izrečeno besedo postavi stvari na glavo, če le želi.

Dražgoše

Poglejmo, kako je Kučan zadnje čase vplival na politiko. Že v uvodu letošnjega koledarskega leta, na pragu predvolilne kampanje, je kot slavnostni govornik v Dražgošah pripoved o fašizmu iz časa druge svetovne vojne aktualiziral in Janševo vlado obtožil brutalnega vladanja. “Naj poudarim, da niso dosežki tisto, kar deli in razdvaja slovensko družbo. Razdvajajo stvari, o katerih vladajoča politika ne govori, jih pa počne. Počne jih z grobimi, nelegitimnimi in nelegalnimi posegi v ustavno pravno in socialno vrednotno tkivo družbe. Počne jih mimo volje ljudstva v imenu prikritih političnih in ideoloških ciljev: ustvariti drugo republiko, ki bo po njeni meri, v želji po t. i. premiku celotne družbene strukture v desno, tudi skrajno desno,” je med drugim dejal v svojem govoru, v katerem se je sovražno izražal o nasprotni opciji. S tem je nosilcem neokomunistične propagande dal še večjo spodbudo pri napadih na prejšnjo vlado. Trud se je očitno obrestoval.

Zanimivo pa je, da si je novi premier Robert Golob domišljal, da je neodvisen od svojih političnih “stricev”, kar je bilo povezano tudi z dejstvom, da sta že v uvodu poletja predsedniško kandidaturo napovedali Nataša Pirc Musar in Marta Kos, sicer podpredsednica Gibanja Svoboda. Ob tej priložnosti je Kučan predvidno komentiral, češ da ni dobro, da ima ena stranka – to je Gibanje Svoboda – nadzor nad vsemi najvišjimi funkcijami v državi in bi tako z Golobom kot premierjem ter Urško Klakočar Zupančič kot predsednico DZ dobila v roke še predsedniško mesto. S tem se je Kučan med vrsticami izrekel za Natašo Pirc Musar. Na to izjavo se je precej neprevidno odzval Golob, češ da spoštuje Kučana, a “mogoče včasih tudi on ustreli kakšnega kozla”. No, vsaj takrat je veljalo, da ima Marta Kos, ki so jo nekateri že videli v Golobovi vladi (vendar tja ni bila imenovana), podporo strankarskih organov, a se je nato pokazalo, da ni čisto tako. Prva znamenja, da z njeno kandidaturo ne bo šlo prav zlahka, so namreč prišla že zelo zgodaj, saj so se celo nekateri vidni člani Golobove stranke previdno distancirali od Kosove, v javnem mnenju pa je bila šele tretja med neuradnimi predsedniškimi kandidati. Pomenljivo je, kar je v zvezi s Kučanom in njegovim odnosom do Marte Kos dejal Bojan Požar na svojem portalu: “Mimogrede, takrat se je tudi točno videlo, kakšno moč ima – še vedno – “navadni upokojenec” Kučan znotraj omrežja tranzicijske levice, njihovih medijev in levega volilnega telesa. In da kadrovsko odloča on, ne Golob ali kdorkoli drug. Samo z enim stavkom, dobesedno, je blokiral izvolitev Marte Kos, potem pa glede tega modro utihnil. Toda videlo se je tudi, kako nemočni so politiki tranzicijske levice – proti Kučanu. Čeprav jim je Kučan praktično sesul kandidaturo, se mu je Kosova prilizovala še naprej.”

Milan Kučan (Foto: zajem zaslona)

Ko odpade Marta Kos

Očitno je bilo torej, da je Kučan raje podprl Natašo Pirc Musar, ki naj bi bila po njegovo iz pravega testa in za spoznanje manj kompromitirana kot Marta Kos, ki ima stalno prebivališče v Švici in je tudi poročena s švicarskim diplomatom, kar ji je seveda samo oteževalo pot do uspešne kandidature, čeprav jo je pri tem medijsko pokril tednik Reporter. Resneje pa je okoli Marte Kos “zaropotalo”, ko je v prvi polovici avgusta padel njen kader, takratni direktor Ukoma Dragan Barbutovski. Med “makedonskimi” izbranci Marte Kos, ki utegnejo pasti v kratkem, pa je tudi aktualna ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, še spomladi kandidatka SD, ki je hitro prestopila v Gibanje Svoboda in izražala tudi žolčno nasprotovanje digitalnim bonom. Seveda velja izpostaviti tudi temne sence preteklosti Marte Kos, to pa je njeno mladostno sodelovanje z Udbo in zamolčane podrobnosti njenega bizarnega delovanja na veleposlaništvu v Bernu, kjer je kot veleposlanica rajši odstopila (konec junija 2020) in medijem natrosila navidezne razloge, češ da je prišlo do razhajanj z zunanjim ministrstvom. Ob tem ni tako nepomembno, da je bil minister za zunanje zadeve v tistem času Anže Logar, sedaj predsedniški kandidat SDS, ki bi lahko v teku uradne kampanje med soočenji navrgel marsikatero umazano podrobnost o njenem delovanju na slovenskem veleposlaništvu v Švici. Navsezadnje velja spomniti, da je Bojan Požar že pred kratkim poskusil dobiti dokumentacijo o izrednem nadzoru nad veleposlaništvom v Bernu, dobil pa počrnjene dokumente, ki spominjajo na stranpoti slavnega arhivskega zakona, ki ga je pred osmimi leti podpirala tedanja predsednica NSi Ljudmila Novak.

Marti Kos tako ni preostalo drugega, kot da razglasi umik napovedane predsedniške kandidature. Mimogrede, leta 2007 so tudi Lojzetu Peterletu mnogi zamerili, da se je kar samoiniciativno razglasil za predsedniškega kandidata, še preden bi ga sploh lahko kdo nominiral. Vendar je Peterle prišel vsaj do drugega kroga, Marti Kos pa ni uspelo priti niti do praga kampanje in očitno zanjo ne bo prostora niti v Golobovi vladi niti v Evropski komisiji, saj ima celo znotraj GS premalo podpore. To je navsezadnje pokazal tudi nov škandal, za katerega je poskrbela kar notranja ministrica Tatjana Bobnar – v javnost so namreč prišli uradni dopisi, da bi ministrstvo za notranje zadeve lahko pomagalo pri zbiranju podpisov za Natašo Pirc Musar. To bi bila seveda zloraba položaja, hkrati pa nova boleča klofuta za Marto Kos. To pa nikakor ne pomeni, da je Nataša Pirc Musar kakovostnejša kandidatka, le v očeh Milana Kučana je morda manj slaba izbira. Res pa je, da tudi Pirc Musarjeva v kampanji ni ostala brez prask: afera z dopisi MNZ kaže predvsem to, da ima tabor Pirc Musarjeve hude težave z zbiranjem podpisov, sedaj pa je Olimpijski komite Slovenije odstopil od prvotne namere, da sprejme olimpijce znova v Ruski (!) dači, katere lastnik je Aleš Musar.

Kučan ima “politične možgane”

Zagotovo se torej lahko v primeru Kučana strinjamo z izjavami analitika Mirana Videtiča, ki opozarja, kako nekateri še vedno verjamejo mitu, da je Milan Kučan neškodljiv, dementen starček, ki v Murglah pije kavico in nikomur noče nič žalega. Že večkrat se je izkazalo, da ni tako in tudi v času sedanje vlade je Kučan glavni gospodar iz ozadja, kar je verjetno medtem ugotovil tudi Golob, ki se sedaj ne upa več konfrontirati z njim. “Enostavno se vidi, kako lahko z enim stavkom ubije politično sceno. To kaže na njegovo moč. Ne moremo pristransko oziroma naivno gledati na zadevo. Absolutno je izredno močan,” je dejal Videtič. Po njegovo je to posledica dejstva, da je Kučan že vse življenje v politiki in ima “politične možgane”. K temu lahko dodamo, da v razmerah, ko že prihaja do notranjekoalicijskih spopadov, Kučan ostaja edina prava avtoriteta, kar pomeni, da bo moral morda tudi katerega od “svojih” izločiti iz politike – tako kot so v času komunizma v politično osamitev poslali nekatere liberalne komuniste, kot je bil denimo Stane Kavčič.

In navsezadnje – prav v trenutku, ko je Marta Kos iz “osebnih razlogov” napovedala svoj umik iz predsedniške tekme, je Golob gostoljubno sprejel “kolesarske upornike” s kontroverznim imenom Glas ljudstva. Dovolj za pametne …

Fajonova ostaja v vladi, kaj pa Levica?

Veliko vprašanj je bilo zadnje časa odprtih tudi glede statusa Tanje Fajon, ki se bo na bližajočem se kongresu znova potegovala za funkcijo predsednice SD. Pred dvema letoma je bil njen izzivalec Jani Prednik, ki so ga nekateri odbori predlagali tudi tokrat, vendar ni dal soglasja h kandidaturi, kar pomeni, da bo Fajonova dobila še en mandat in lahko obdržala funkcijo zunanje ministrice kljub svojim zdrsom in prikrito proruskim stališčem. SD ima sicer hude notranje težave, saj je svoj odhod napovedal generalni sekretar Dejan Levanič, pa tudi sicer naj bi na sedežu stranke vladalo organizacijsko razsulo, ki ga ne more rešiti niti nedavna razsodba sodišča v zvezi z Moskovičevo vilo. Tudi stranka Levica, ranjena zaradi afere Smodej, za zdaj ostaja v koaliciji – vendar afere zanjo še ni konec. Njen obstoj v koaliciji zmanjšuje možnost, da bi h koaliciji pristopila tudi NSi (kar je sicer načrt pripadnikov gejevskega lobija, ki ga zanima denar, položaji in materialne koristi, pa tudi kroga okoli Ljudmile Novak). In navsezadnje je tudi znotraj Gibanja Svoboda več različnih struj, obstaja tudi vsaj nekaj njenih poslancev, ki bi ob morebitnem večjem konfliktu lahko izstopili iz stranke in ustanovili novo samostojno poslansko skupino. Prav najnovejši škandal, s katerim bi Golob odrekel gostoljubje Renaultovi proizvodnji avtomobilov v Novem mestu, bi lahko pomenil tudi konec njegove vlade.

Milan Kučan, Dražgoše (Foto: STA/Daniel Novaković)

Januarja letos je Milan Kučan v Dražgošah mobiliziral volivce tranzicijske levice.

Marta Kos (Foto: STA)

Marta Kos je računala na Kučanovo podporo, vendar je imel “boter” drugačne načrte.

(Foto: STA/montaža Demokracija)

Tudi premier Robert Golob je kmalu spoznal, da z zadnjim partijskim šefom ni šale.

Foto: Instagram

Nataša Pirc Musar nima samo podpore Kučana, ampak celo nekaterih vidnih članov Gibanja Svoboda. Notranja ministrica Tatjana Bobnar ji je pomagala kar prek uradnih dopisov MNZ.

Peter Truden