fbpx

Česa ne razumejo ugledni slovenski pravniki? Zmaga mednarodnega prava je poraz pravične rešitve meje s Hrvaško!

Foto: epa

Po poročanju STA so “Ugledni slovenski pravniki (so) pozvali Hrvaško, naj uresniči odločbo arbitražnega sodišča glede meje s Slovenijo in naj spoštuje evropsko pravo. Pod poziv sta se podpisali Zveza društev pravnikov Slovenije in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije ter več slovenskih mednarodnih pravnikov.”

Poziv Hrvaški so podpisali Lojze Ude v vlogi predsednika Zveze društev pravnikov Slovenije, Darja Senčur Peček kot predsednica Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije ter posamezni pravniki: Marko Pavliha, Vasilka Sancin, Boštjan Koritnik, Ciril Ribičič, Verica Trstenjak, Patrick Vlačič, Ernest Petrič, Dominika Švarc Pipan, Urška Kežmah, Bojan Kmetec Rošic, Jana Rodica in Eda Kodrič.

Komu s takšnim pozivanjem pomagajo?
“Podpisniki so v ‘javnem pozivu k udejanjanju arbitražne odločbe’ izrazili zaskrbljenost, ‘da se še naprej dogajajo incidenti predvsem v Piranskem zalivu in ostra politična retorika, kar zelo slabo vpliva na dobrososedske odnose in diplomatsko, gospodarsko, upravno, policijsko, pravosodno in kulturno sodelovanje’ … Izrecno so Hrvaško tudi pozvali k dosledni implementaciji odločbe arbitražnega sodišča, ki je, kot so poudarili, dokončna in pravno zavezujoča. Hrvaško so pozvali tudi k prenehanju kršitev arbitražnega sporazuma, arbitražne odločbe in sekundarnega evropskega prava, vključno z uredbo o skupni ribiški politiki.

Slovenski pravniki so med drugim opozorili še, da je arbitražno sodišče 30. junija 2016 ‘kot edini pristojni organ po mednarodnem pravu’ z delno razsodbo odločilo, da pogovori med slovenskim arbitrom in agentko, zaradi česar se je Hrvaška odločila za odstop iz arbitražnega procesa, ‘ne pomeni bistvene kršitve arbitražnega sporazuma, ki zato ostaja v veljavi in se postopek v spremenjeni sestavi arbitražnega sodišča nadaljuje'”, so novico STA povzeli pri Reporterju.

Zakaj so za takšno moledovanje Hrvaške v škodo Slovenije zainteresirani Lojze Ude, Vasilka Sancin, Ciril Ribičič, Patrick Vlačič in Dominika Švarc Pipan, je jasno. Ker so globoko vpleteni v lažne obljube iz leta 2009, za kar so nekateri omenjeni pokasirali bajne zneske.

Lažni upi, nato zavajajoče vladne razlage, da bo arbitražna razsodba Sloveniji omogočila teritorialni dostop do odprtega morja
Ddr. Klemen Jaklič je o slabih obetih arbitraže pisal že leta 2009: “… da bo Hrvaška politika na koncu potrdila nedavno podpisani ‘sporazum’, sem tudi sam pričakoval. Je namreč ravno nekaj takega, na kar so Hrvaški mednarodni pravniki sami po malem upali. Tuji strokovnjaki, ki sem jih omenil zgoraj, so si bili od prvega do zadnjega povsem enotni v eni točki. Namreč, da tako oster zavoj mejne črte, kot ga predvideva npr. koridor iz sporazuma Drnovšek‒Račan (ki pa bi v tem primeru pomenil teritorialni dostop), po klasičnem mednarodnem pravu ni mogoč in da bi tak stični koridor Slovenije z odprtim morjem torej moral pomeniti manj kot njeno teritorialno ozemlje. V najboljšem primeru bi, kot so razlagali, koridor lahko predstavljal najbolj liberalen možen režim prehoda, t. j. še liberalnejši od prehoda ki nam ga (kot čisto vsaki državi podpisnici, ki ima zaprto teritorialno morje) tako ali tako že sedaj zagotavlja Konvencija. Pojavljale so se celo sugestije, da bi v javnosti morda predstavili sliko takega koridorja, kar da bi to javno mnenje pomirilo, primer pa bi bil rešen, kljub temu, da teritorialnega dostopa seveda ne bi bilo. Jasno se je dalo zaznati, da nihče od teh strokovnjakov (morebitnih zastopnikov Slovenije) ne bi želel prevzeti odgovornosti za tak cilj (teritorialni stik) v morebitnem postopku odločanja po mednarodnem pravu pred ‘tretjim’ in bilo je tudi očitno, da noben uveljavljen arbiter ne bi krnil svojega lastnega ugleda znotraj strokovne skupnosti z odločitvijo o tako drznem zavoju teritorialne črte v prid Slovenije.”

Čas je za novi dogovor o meji s Hrvaško, ki bi vključeval tudi Italijo in bolj odprte metode odločanja po pravičnosti, predvsem pa kompetentne pogajalce
Po predlogu ddr. Klemna Jakliča bi bilo najprej treba odločiti o ključnem predhodnem vprašanju, ki je očitno jedro spora. “… Ko bi se to razčistilo, bi šele lahko sledil naslednji korak oziroma sporazum … Hrvatje trdijo, da je pravičneje odločati po mednarodnem pravu, mi, da po taki pravičnosti, ki zagotavlja teritorialni pristop: kdo lahko torej z mirno vestjo reče, da bi bilo napak najprej razrešiti to osnovno nesoglasje … V okviru pravičnosti bi nato bilo seveda na voljo več poti, ki bi Sloveniji z večjo verjetnostjo zagotovile teritorialni dostop. Kot zanimivost naj omenim tisto, da bi se za izhodišče lahko vzelo Tržaški in ne Piranski zaliv.” In tukaj bi zaradi zgodovinskega dolga do Slovenije morala sodelovati tudi Italija in skupaj s Hrvaško Sloveniji omogočiti stik slovenskega teritorialnega morja do mednarodnih voda.

Foto: STA

A za kaj takšnega potrebujemo tudi prave ljudi. Ddr. Jaklič bi zagotovo znal zbrati skupino, ki bi se tega lotila. Kljub velikim zamudam se bo ob vstopu Hrvaške v Schengen ponovno pokazala priložnost, da Slovenija od Hrvaške zahteva spoštovanje meja na dan 25. junij 1991. Čas je že, da bi se tudi Hrvaška politika začela obnašati bolj odraslo in bi bila sposobna ravnati po načelu pravičnosti v dobro sosedskih odnosov.

Arbitraža seveda ni bila poceni, a vsaka šola nekaj stane – tudi  arbitražna. Njene “usluge” merimo z milijoni evrov. Iz svojih žepov bi jih morali pokriti Pahor, Cerar, Židan in Erjavec. Predsedniško-vladna naveza je vsestransko odgovorna, zato so tako pohiteli in pred narodom prikazujejo arbitražo kot velik uspeh.

Kaj se moramo Slovenci naučiti iz neugodne arbitražne razsodbe?
Najprej zagotovo to, da moramo diplomacijo in vodenje državniških poslov zaupati ljudem, ki zraven poznavanja pravne in drugih strok dihajo s Slovenijo in zagovarjajo slovenske nacionalne interese. Tega zagotovo ne moremo reči za Pahorja, ki zdaj na veliko razlaga, kako smo dobili največ, kar se je dalo pričakovati. Podobno žalostno je dejstvo, da tudi Cerar‒Židan‒Erjavčeva vlada ne zagovarja slovenskih interesov, ampak tako kot vse levičarske vlade vzdržuje premoč komunistične tranzicijske levice nad slovenskim narodom. Arbitražna sramota je še en dokaz več, da Pahor, Cerar, Židan in Erjavec s svojim botrom Kučanom vred spadajo na smetišče politične zgodovine.

Popravni izpitni roki razpisani za 27. maj ali 3. junij
Prihodnje volitve, ki predstavljajo popravne izpitne roke  za vse, ki so na prejšnjih volitvah plonkali po nareku medijskih prišepetovalcev in volili SMC, DeSUS, SD, (Z)L, ZaAB, PS, bodo 27. maja ali v začetku junija 2018. Predstavljajo najbolj elegantno možnost, da se v intimi volilne kabine znebimo radikalnih levičarjev, ki zasedajo dobro plačane položaje na ministrstvih in na naše stroške vodijo protinarodno politiko. Nova generacija komunistov, zbranih v strankah DeSUS, SD, (Z)L, SMC, ZaAB, PS, je danes glavni motor nestrpnosti, omejevanja svobode izražanja in grožnja narodnemu obstoju. Vse bolj očitno postaja, da nam bodo zapravili še tisto malo, kar so nam (zaznamovanim s komunizmom) svetovne velesile namenile po II. svetovni vojni.

Zato je edina rešitev za Slovenijo, da zmagamo tisti, ki zagovarjamo spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, zahtevamo obsodbo komunističnega režima, nasprotujemo evtanaziji, raznarodovanju in imamo rešitve za opozorila OECD o izumiranju naroda in vseskozi odpiramo najbolj vitalne narodne teme. Ali je povprečnemu državljanu jasno, za kako pomembne stvari gre pri nas?

Franci Donko