fbpx

Čestitka Tanje Fajon Borisu Pahorju, žrtvi vseh totalitarizmov, je vrhunski cinizem! Opravičila se mu ni nikoli!

Tanja Fajon (Foto: STA)

Ko si dovolj slaven, je Tanji Fajon vseeno, kdo si, kaj govoriš in kaj simboliziraš. Naš legendarni zamejski pisatelj, Boris Pahor, je razen po svojih književnih delih in izjemno visoki starosti, znan kot simbol in pričevalec idealiziranega panevropskega konsenza o tem, da so “vsi totalitarizmi slabi”. Poznamo ga kot kritika fašizma in komunizma, kot žrtev enega in drugega. Ko rečemo idealiziranega konsenza, mislimo s tem dejstvo, da obstaja stran, ki na konsenz ne pristaja, tej strani pa pripada tudi Tanja Fajon. Njena stranka se ponosno razglaša za dedinjo Komunistične Partije Slovenije, pred nekaj dnevi pa je naravnost oglušujoče molčala, ko bi “državljanom Evrope” morala čestitati ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov. Kljub temu, mu je Fajonova čestitala za 107. rojstni dan. Kakšen cinizem!

Biti “državljan Evrope” danes pomeni, da se zavedaš gorja totalitarizmov 20. stoletja, bolje rečeno, da pristajaš na naracijo v kateri so vsi “-izmi” slabi ter, da vanje spadata tudi fašizem in komunizem (ki mu prištejmo njegove lokalizirane verzije titoizma). In kaj je lahko bolj ciničnega ali eklatantno nevednega, da najstarejšemu pričevalcu “državljanskega evropeizma” čestita predsednica stranke, ki se ponosno postavlja s svojo preteklostjo, se razglaša za dedinjo Slovenske Komunistične Partije in ki, očitno molči ob tako pomembnem obeležju kot je omenjeni dan spomina.

Njeno zlaganost, cinizem, nesmiselnost njene čestitke so prepoznali tudi čivkači iz ljudstva in jo v komentarjih napadli:

Iskreno, Tanja Fajon nima ničesar z evropsko zavestjo po letu 1945 in kot takšna v istem stavku z evropskim supereruditom ne bi smela biti omenjena. In to ji je treba povedati. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ji tega, da s Pahorjem nista “za v isti stavek”, doslej ni povedal še nihče iz njene lastne stranke.

Aleš Ernecl