Čisti sovražni govor! Tako so režimski novinarji s svojim aktivističnim poročanjem in sledenjem globoki državi zakuhali nasilne vstaje leta 2012 in 2013!

Foto: STA

“Pri poročanju s protestov se je zgodil fenomen viška aktivizma. Marsikateri novinar ni bil Hermes, se pravi vestnik, temveč aktivni udeleženec dogodka, o katerem je poročal,” je za Siol komentiral novinarsko delo med protesti leta 2012 v Ljubljani in Mariboru strokovnjak za medije dr. Dejan Jelovac. Nasilništvo vstajnikov, ki so v policiste in parlament metali granitne kocke, z mostov obešali lutke z obrazi mariborskih mestnih svetnikov in jim grozili na njihovih domovih, je neposredna posledica hujskaštva novinarjev proti takratni drugi Janševi vladi in županu Francu Kanglerju ter primer čistega sovražnega govora, ki so ga zakuhali predstavniki globoke države, da bi jih nasilno umaknili. Kar jim je tudi uspelo.

Številni novinarji so takrat pokazali svoje prave barve, svoje resnične obraze. Maske so padle. Če so se do tiste točke radi sprenevedali, moralizirali o etiki in žugali z etičnim kodeksom ter častnimi razsodiščem, se je hitro izkazalo, da jim nič od naštetega ne pomeni več od počenega groša.

V stari boljševistični tradiciji so se še vedno jemali kot podaljšek levičarske politične garniture, ki jo je potrebno spraviti na oblast, in ne kot v službi resnice. Pozabili so, da je njihova naloga služiti kot posredniki med stvarnostjo in javnostjo. Lep primer so sedanji časi, ko iščejo krivce za sovražni govor in pa sprehod v preteklost zgolj šest let nazaj, ko so ga dejansko povzročali. Aktivistično in nasilno, s čemer nastopijo vsi pogoji za kaznivo dejanje “sovražnega govora”, kot ga določa kazenski zakonik.

Izrabljanje gonje proti “sovražnemu govoru” za obračunavanje s političnimi nasprotniki
Na to je spomnil te dni tudi profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL dr. Žiga Turk, ki je opozoril na dvojna merila glede “sovražnega govora” v času ljudskih vstaj. “Je kaj znanega, kateri ‘sovražni govor’ je imel za posledico nasilništvo ljudskih vstaj iz konca leta 2012. Je kaj znanega, kje je nasilništvo kot posledica ‘sovražnega govora’ iz obdobja 2013-2018, ki ga nismo preganjali, pa bi ga morali,” je vprašal na Twitterju in v svoj tvit vključil Studio City.

Številni novinarji so se s svojimi prispevki takrat obnašali “kot nekdo, ki je aktivni podpornik dogodka, ne pa kritični opazovalec, čigar poročanje mora biti nevtralno in kolikor se le da objektivno,” je dogajanje opisal Jelovac. Spomnimo, da začetki vstaj niso bili spontani, temveč so jih zakuhali predstavniki globoke države oziroma trde levice, novinarji pa so jim slepo in nekritično sledili. Tudi med samimi protesti so le še bolj podpihovali sovraštvo proti mariborskemu županu Francu Kanglerju in demokratično izvoljeni slovenski vladi, ki jo je vodil Janez Janša.

Poročali o dogodku, na katerega ni prišel nihče
Ob tem so malodane sami pozivali na demonstracije. Na TV Slovenija so po pripovedovanju Jelovca celo “poročali o protestu, ki je bil organiziran prek Facebooka, na katerega ni prišel nihče. In to je bila vest o dogodku, ki ga ni bilo”.

5. mariborska vstaja pod geslom Pometimo jih vun! (Foto: STA)

Medijski prostor ne sme biti prostor za politično propagando; kot je povedal Jelovac, so potrebne vrednote, kot so svoboda, resnicoljubnost, nedotakljivost človekove osebnosti in dostojanstva, odprt pretok informacij, kakovost, kompetentnost, pluralizem in uravnoteženost. Dokler bo ena stran odrejala, da je sovražni govor vse, kar se ne ujema z njihovimi osebnimi prepričanji, pa je kaj takega nemogoče. V takem primeru bodo osrednji slovenski mediji še naprej zgolj trobilo levičarske politike in ne novinarji, katerih poslanstvo je posredovanje informacij javnosti.

Primer hudega nasilništva, posledica hujskaškega poročanja proti Kanglerju.

Ivan Šokić