fbpx

Slovensko mladinsko gledališče je institucija ultralevičarskega kulturnega boja

Foto: STA

Slovensko mladinsko gledališče je leglo ultralevičarskega kulturnega boja. To med drugim dokazuje z vulgarno profanacijo Cankarjevih Hlapcev, zamišljenih kot sramotilni steber slovenske identitete, kulture in krščanskih civilizacijskih vrednot ob hkratnem poveličevanju ostalin rdečega totalitarizma. Z včerajšnjim gostovanjem Marcela Štefančiča in oddaje Studio 9. maj pa je to zgolj potrdilo. To nenazadnje potrjujejo tudi njegovi sodelavci, kot sta podpornik teroristov Erik Valenčič in do slovenstva sovražna tranzicijska ideologinja Svetlana Slapšak.

Zadnje čase si je v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) mogoče ogledati perfidno profanacijo Hlapcev Ivana Cankarja, ki je eno samo zasramovanje narodnih simbolov, kulture, domovine in krščanstva. Človeka ob tem škandaloznem spektaklu resnično spreleti občutek, da je ostal hlapec na lastni zemlji, čeravno je upal, da bo leta 1991 konec te pošastne nočne more. Večstoletno tradicijo Dunaja in nekajdesetletno Beograda uspešno nadaljujejo domači zavojevalci, tako radi skriti za lažnivo svobodoljubnostjo rdeče zvezde. Ta jim je utrla pot do vladarskega prestola, s katerega pa niso nikdar sestopili, saj imajo vzvode moči, tudi ko neposredno ne vladajo. Prek večinskih medijev in zvestih NVO-jev so volivcem nazadnje prodali “prazni svetleči celofan” – Gibanje Svoboda, vsebinsko in kadrovsko podhranjeno politično opcijo, ki v zdravi in zreli demokraciji ne bi nikdar triumfirala.

Dobri stari recept se je vnovič izkazal za uspešnega: z antijanšizmom se čimbolj zastrupi ozračje, da ljudje ne razmišljajo racionalno, ne vidijo izjemnih rezultatov, ampak izbirajo na podlagi simpatij in antipatij. Gre za načrten izklop racionalnih centrov v možganih prek vsesplošne, do Janše skrajno sovražne histerije osrednjih medijev in pouličnih anarhistov. In odsev tega je tudi skrunitev Hlapcev, ki skušajo premierja znova našemiti v “princa teme” ter demonizirati osamosvojitelje. Obenem pa skušajo nedemokrate prikazati kot zaščitnike svobode in demokracije. Kot po naključju je med zaslužnimi za predstavo naveden zadnji partijski šef Milan Kučan. Nadvse zanimiva pa je številčna poljska zasedba soustvarjalcev: režiserka Maja Kleczewska, dramaturg Łukasz Chotkowski, scenograf Zbigniew Libera, kostumograf Konrad Parol, asistentka scenografije Ewa Libera in Grzegorz Ziółkowski.

Slovensko mladinsko gledališče je povezano s Pionirskim domom, kjer se je “napajala” leva aktivistka Nika Kovač. (Foto: posnetek zaslona)

Takšno skrunitev bi si v svoji domovini le stežka privoščili, zato pa s škornji svinjajo naš predpražnik. Za razliko od Poljakov smo po letu 1991 zares ostali Sužnji, do česar je privedel nesrečni splet okoliščin. Država ob Baltiku je v bivšem sistemu že obstajala, čeravno kot sovjetski satelit, potrebna je bila predvsem demokratizacija. Pri nas pa smo energijo potrošili za osamosvojitev in sklenitev gnilih kompromisov s tistimi, katerih “intimna opcija” to nikdar ni bila. Lustracija, ključna za počiščenje svinčenodobnih ostalin, je ostala neuresničena. Na Poljskem je ta proces  (z izjemo pravosodja) vsaj deloma uspel. Posledično so v manjši meri žrtev tistih, ki brezsramno teptajo domoljubne in civilizacijske vrednote in se imajo celo za demokrate.

Štefančič in Golob sta kot maršal Tito: V državnih službah bi imela dosmrtni mandat
Poljaki se zavedajo svojega izročilo. Vedo, kaj jim je skozi viharna stoletja pustilo “stati in obstati”, zato do tovrstnih provokatorjev niso ravno prizanesljivi. Pri nas pa so dobili svoj poligon za izživljanje potlačenih frustracij. Sicer pa je znano, da “isti tiči vkup letijo”,  pa naj bodo domači ali tuji. Ključno ob vsem tem “frčanju perja” pa je, da nam pozornost ne uide od najbolj našopirjenega “pava” – Roberta Goloba. Slednji bi utegnil v ospredje mandata potisniti druge, sam pa posvetiti privatizaciji energetike itd. Treba je budno paziti, da se ne bi izognil odgovornosti vladanja, ki mu je bila zaupana. Pomenljiva se zdi izjava potencialne kandidatke za pravosodno ministrico Dominike Švarc Pipan, da Goloba celo sama še ni videla na več kot 10 metrov.

Zahvale za profanacijo Hlapcev gredo tudi Kučanu in Makarovičevi. (Foto: posnetek zaslona)

Pa se vrnimo k SMG-ju. Sinoči je imel tam svoj triumfalni spektakel “krona levičarskega aktivizma” na RTVS – Marcel Štefančič, kar z ozirom na skrajno levo usmeritev te ustanove niti ne preseneča. Mimogrede spomnimo, kako so osrednji mediji po volitvah utrjevali laž, da ga nekdo “odstavlja”, čeravno mu je zgolj potekla pogodba, podobno kot je Golobu na vrhu Gen-I-ja. Iz obeh so mediji ustvarili žrtev fantomskega terorja in utrdili prepričanje, da je njuna pozicija v državnih podjetjih samoumevna, skorajda večna, kot mesto dveh bogov na Olimpu. Obnašata se kot razlaščena in užaljena plemiča, kot svojevrstni inkarnaciji maršala Tita, eden v novinarski, drugi pa v podjetniški podobi. Še en indic ujetosti družbe v nedemokratične mentalne vzorce.

SMG z lažmi brani profanacijo Cankarjevih Hlapcev
Včerajšnjo Marcelovo seanso v SMG-ju sta z obiskom počastila sam elektro oligarh Golob in filozof Slavoj Žižek. Ves teater umetnega ustvarjanja žrtve iz Marcela s tako imenitnimi gosti zadobi še dodatno ostrino in aprobacijo. Prav zato lahko pričakujemo, da bo izkupiček, ki se od tega obeta, še toliko večji …  Marcel in Studio City sta postala še bolj kultna, neuničljiva … Hlapcem je treba jasno pokazati, kdo je tu gospodar. Pa se spet vrnimo k vulgarni gledališki predstavi. Po številnih kritikah so jo skušali opravičiti takole: “Cankar je Hlapce napisal kot odziv na politično in družbeno situacijo svojega časa, mi pa smo uprizoritvi – kot je to v sodobnem gledališču danes običajno – dali sodobno obliko.

Lažnivo pojasnilo SMG (Foto: posnetek zaslona)

Enake družbene mehanizme, kot so tisti, o katerih piše Cankar, smo pokazali na sodobnih primerih. V predstavi so omenjeni različni problemi slovenske družbenopolitične resničnosti in novejše zgodovine: izbrisani, zapiranje meja za bosanske begunce med vojno v devetdesetih, trgovina z orožjem, avtoritarne politične tendence, konservativni vpliv Katoliške cerkve itd. Prizor s slovensko zastavo pa je pravzaprav citat. Predstavlja eno od politično desno usmerjenih prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki so na začetku migrantske krize protestirali proti migrantom na južni slovenski meji.” Zanimivo je, da na plano privlečejo vse, kar levici koristi. Iz klobuka so potegnili celo “izbrisane”, za katere je znano, da si navkljub času, ki so ga imeli na voljo, zaradi oportunističnih vzgibov niso uredili slovenskega državljanstva (vsaj nekateri).

Z gledališčem sta povezana še dva ekstremista – podpornik Hamasa Valenčič in siva eminenca Slapšakova
In to, da je Slovenija zapirala meje za begunce iz BiH-a je podla laž: “Slovenske obmejne prehode je, kakor navaja poročilo Urada vlade RS za priseljevanje in begunce, v letu 1993 prestopilo okoli 70.000 ljudi. Od tega jih je bilo 11.400 nastanjenih v Zbirnih centrih, drugi pa so si zatočišče poiskali pri tukaj živečih sorodnikih” (Vir. ) Mimogrede: verjetno najbolj znani “begunec” iz tistega časa je radijski novinar Denis Avdić. Na področju trgovine z orožjem je cvetel prav Kučan, seveda pa ne mislijo njega, ampak s tem insinuirajo nekoga drugega … Ob omembi “avtoritarnih političnih tendenc” so verjetno mišljene tiste, ki jih ima zadnji partijski šef, od oblasti odvisen kot alkoholik?! Avtoritaren je morda še Golob s svojo napovedjo ukinitve motečih medijev, utišanjem kritičnega glasu … V svojem “skropocalu” niso zaobšli niti omembe “konservativnega vpliva Katoliške cerkve“, kar kaže na njihovo sprejemanje drugačnosti, na odprtost. Laž je tudi to, da je bila prebivalka v Jelšanah, ki je po tleh udrihala z zastavo desničarka, bila je namreč levičarka, kar je potrdil tudi ilirskobistriški župan Emil Rojc.

SMG, javno financiranje (Foto: Erar)

Kot kaže, so bile razmere na južni meji tako neznosne, da so na cesto pognale celo najbolj goreče titofile. Naj ob tej priložnosti še omenimo, kdo sta dva sporna sodelavca SMG-ja: Erik Valenčič (podpornik teroristične organizacije Hamas, po lastnih besedah je celo pobijal muslimane), Svetlana Slapšak (znana kot siva eminenca tranzicijskih ideologov, podpornica ilegalcev, zaslovela je tudi po kraji na beograjski univerzi in po ksenofobnem zaničevanju vsega slovenskega, na kar je opozoril literat Denis Poniž). Če zaključimo: tako SNG kot tudi Studio City (Studio 9. maj) sta gnezdišči skrajne levice, ki si ju očitno ne bodo pustili vzeti, pa ne zaradi “svobode”, ampak zaradi polnjenja lastnih žepov in pozicij. Tako SMG kot RTV Slovenija sta jami brez dna. Prek gledališča je bilo v zadnjih dveh desetletjih pretočenih že 50 milijonov evrov javnih sredstev.

Kolektiv SMG (Foto: posnetek zaslona)

Domen Mezeg