fbpx

Ddr. Jaklič: Večina ustavnega sodišča je ustaljene vrednote povsem obrnila na glavo!

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič (Foto: STA)

Prejšnji četrtek je večina na Ustavnem sodišču RS s sedmimi glasovi proti dvema odločilo, da začasno zadrži pogoj PC (prebolevnosti ali cepljenja), ki ga je Vlada v boju z epidemijo z določenimi izjemami uvedla za uslužbence državne uprave. Uro ali dve po odločitvi je bila odločitev večine javno objavljena. Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič se je zavzemal za to, da bi bila odločitev večine objavljena skupaj z ločenimi mnenji takoj naslednji dan. Ker s predlogom ni uspel in je glasoval proti zadržanju, je do roka v ponedeljek zjutraj pripravil odklonilno ločeno mnenje. Kakor koli, v ponedeljek to ni bilo objavljeno iz neznanega razloga, ampak šele naslednji dan, potem ko je Jaklič vprašanje okrog tega naslovil na predsednika in sekretarja Ustavnega sodišča RS. 

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je svoje odklonilno ločeno mnenje glede začasnega zadržanja pogoja PC v državni upravi delil v kolumni za bralke in bralce pravno-informacijskega portala IUS INFO.

Obvezni pogoj PC je z odlokom uvedel Biden v ZDA 
Uvodoma Jaklič poudarja, da je pogoj PC poznan in skrbno odmerjen ukrep v boju z epidemijo, čeprav je bilo to v javnosti predstavljeno drugače. Kot primer je navedel ZDA, kjer je ameriški predsednik Joe Biden 9. septembra na podlagi analiz stanja epidemije in nasveta ameriške epidemiološke stroke, ki cepljenje ocenjuje kot daleč najučinkovitejši ukrep, sprejel odlok z zakonsko močjo (t. i. executive order), ki je za uslužbence zvezne državne uprave dotedanji predpisani pogoj PCT (prebolevnost, cepljenje, testiranje) spremenil v obvezni pogoj PC (zgolj prebolevnost in cepljenje).

Foto: epa

Po Jakličevih besedah je to ukrep, ki je vsebinsko gledano enak presojani slovenski ureditvi. “Prav tako gre za enako postopnost oz. sorazmernost uveljavitve takega ukrepa – najprej PCT, nato pa zaradi nezadostnega umirjanja epidemije in posledične nujnosti doseganja večje precepljenosti prebivalstva, še zožanje pogoja na zgolj PC. Ta naj se prav tako skladno s sorazmernostjo najprej uvede pri sebi, tj. v sektorju zvezne vlade oz. državne uprave, kjer ima zvezna vlada kot delodajalec največ pristojnosti, če pa se tudi to izkaže za prešibak ukrep, lahko takšno obveznost razširja naprej,” je pojasnil in dodal, da Bidnov odlok ravno tako za uslužbence, ki se ne bi hoteli cepiti, predvideva postopne sankcije do vključno končne, tj. odpovedi delovnega razmerja.

“Poleg obveznega pogoja PC za uslužbence državne uprave pa je predsednik Biden nato odredil še pogoj PCT za vsa ameriška podjetja z več kot 100 zaposlenimi ter obveznost cepljenja za delavce v zdravstvenem sektorju.” V primeru, če ti delni ukrepi za povečanje deleža precepljenosti ne bi zadoščali, je napovedal možnost njihove širitve na preostale dele oblasti in ameriške družbe. Jaklič je spomnil na Bidnove besede, ko je na tiskovni konferenci napovedal odločnejši boj zoper epidemijo. Nasprotnikom omejevalnih ukrepov je namreč dejal: “Na kaj naj bi še čakali? Kaj več še morate videti? [V ZDA je do sedaj zaradi virusa umrlo prek 700 tisoč ljudi, pred prestolnico Washington so v ponazoritev tragedije posejana polja belih zastavic, ki ustrezajo številu umrlih, epidemija pa se še ne umirja]. Cepiva smo napravili prosto dostopna vsem, varna in ustrezna.” Dodal je, da so bili potrpežljivi, a tudi potrpljenje ima meje, saj ima odklanjanje cepljenja posledice za nas vse, je poudaril in dodal, da je neznansko ovirajoče, da imamo orodja za boj proti virusu, a manjšina Američanov, podprta z manjšino izvoljenih predstavnikov, preprečuje, da bi obrnili smer.

Ustavnosodna doktrina zadržanja nekega predpisa je po Jakličevih besedah ustaljena in povsem jasna tako v domači kot mednarodni ustavnosodni praksi. “Pri vprašanju (ne)zadržanja ustavno sodišče tehta zgolj škodljive posledice, ki bi jih povzročilo izvrševanje hipotetično protiustavnega predpisa (nevarnost morebitne izgube službe v državni upravi, poseg v telesno integriteto zaradi predpisanega cepljenja) na eni strani s škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če bi ustavno sodišče zadržalo hipotetično ustavnoskladen predpis na drugi strani (izguba življenj in zdravja ljudi, ki bi se ob epidemiji zaradi zadržanja ukrepa nadaljevali). Pri tem tehtanju ustavno sodišče izrecno ne sme upoštevati vidikov (kasnejše) končne presoje o tem, ali je predpis ustavnoskladen ali ne,” je zatrdil in dodal, da oba sklopa škodljivih posledic torej tehta le ob hipotetičnih predpostavkah ustavnosti in neustavnosti predpisa.

Iz tega ustaljenega doktrinarnega nastavka, ki je povsem jasen in nesporen, tako da ga sodnik, ki odloča po pravu, od primera do primera ne more spreminjati ali prikrojevati, po Jakličevih besedah  popolnoma jasno sledi, da večina svoje odločitve v prid zadržanja ne more doktrinarno konsistentno utemeljiti.

Zadostne kolektivne imunosti ni mogoče doseči prostovoljno
Jaklič v nadaljevanju poudarja, da sta izguba življenja in zdravja večjega števila ljudi zaradi slabše stopnje precepljenosti sredi epidemije nesporno hujši škodljivi posledici, kot pa so škodljive posledice na drugi strani tehtnice. Glede tega enako tehta zdravstvena stroka celotnega razvitega sveta, poudarja in dodaja, da v  okoliščinah, ko v primeru dejanskih ali celo potencialnih epidemij, ki sejejo smrt, zadostne kolektivne imunosti v neki družbi ni mogoče doseči prostovoljno, je v razvitem svetu dopustno obvezno cepljenje. Po besedah Jakliča gre v presojanem primeru za milejšo različico obveznega cepljenja, saj se državni uslužbenec za določeno ceno – nevarnosti izgube službe v državni upravi – cepljenju lahko izogne.

Foto: epa

Iz osrednjega portala, ki je namenjen vprašanjem okrog cepljenja, je mogoče prebrati, zakaj imajo vrednote, ki jih varuje obvezno cepljenje, takšno prevladujočo težo, pojasnjuje ustavni sodnik in pri tem navaja naslednje: “Obveznost cepljenja izhaja iz skrbi za življenje in zdravje vseh članov družbe. Vsak ima namreč pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter hkrati dolžnost, da varuje zdravje sebe in drugih pred temi boleznimi. S cepljenjem zaščitimo sebe in posredno tudi tiste, ki se iz različnih razlogov ne smejo cepiti. Temu pravimo kolektivna imunost. S kolektivno imunostjo varujemo tudi najbolj ranljive člane družbe, kot so dojenčki, ki še niso dovolj stari, da bi jih lahko cepili, ter bolnike z motnjami v delovanju imunskega sistema. Kolektivna imunost varuje tudi tiste, ki se ne smejo cepiti zaradi alergije na katero od sestavin cepiva, ter tiste, ki so se cepili, a njihov imunski sistem ni razvil protiteles.” Kot še pojasnjuje Jaklič, imamo v Sloveniji obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim izven obdobja epidemije (hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B). Minister pa lahko v primeru epidemije predpiše obvezno cepljenje še za druge vrste nalezljivih bolezni.

Čeprav se tako domača kot tudi mednarodna zdravstvena stroka zavedata, da takšno obvezno cepljenje proti skoraj vsem naštetim nalezljivim boleznim v izjemno redkih primerih s seboj prinese tudi stranske učinke, ki so lahko za določenega cepljenega posameznika na žalost tudi življenjsko nevarni, poznamo institut obveznega cepljenja iz naslova varovanja življenja in zdravja večjega števila ljudi. “Celo torej, ko je na drugi strani tehtnice življenjska nevarnost (in ne le nevarnost izgube službe konkretno v državni upravi), taka škodljiva posledica brez vnaprejšnje zdravstvene potrditve ne odtehta bistveno hujše škodljive posledice, ki grozi v primeru, če cepljenje ne bi bilo obvezno – izguba življenja in zdravja bistveno večjega števila ljudi iz naslova izbruha ali neukrotitve epidemije.”

Institut obveznega cepljenja do danes potrdila številna ustavna sodišča po svetu
V nadaljevanju je Jaklič spomnil na leto 2004, ko je ustavno sodišče tehtalo o obveznem cepljenju. Tedaj je bilo poudarjeno, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki morda nastane pri posamezniku zaradi neželenih učinkov cepiv. “Opustitev obveznega cepljenja bi pomenila veliko zdravstveno tveganje, saj bi lahko upad precepljenosti pod kritično mejo privedel do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Posledice bolezni, ki jih lahko s cepljenjem preprečimo, bi bile za zdravje ljudi neprimerno večje, kot so morebitne zdravstvene težave, ki se ob cepljenju pojavijo le izjemoma.” Kot pravi Jaklič so institut obveznega cepljenja na ustavnosodni ravni do danes potrdila tudi številna druga ustavna sodišča po svetu. Med drugim tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. “Poleg protiargumenta o nezaželenih redkih stranskih učinkih cepiv pa vrednote življenja in zdravja večjega števila ljudi v ustavnosodni praksi prav tako ni nikoli odtehtal še šibkejši protiargument golega posega (ne glede na nevarne učinke) v posameznikovo telo iz naslova cepljenja (zasebnost),” dodaja.

Foto: STA

“Če pa je teža te vrednote (življenje in zdravje večjega števila ljudi, za kar gre v epidemiji) tako velika, da odtehta celo nevarnost za posameznikovo zdravje in življenje, ki se tu in tam pojavi kot nezaželen usoden stranski učinek cepiv, kako ne bi nenadoma mogla biti težja tudi od bistveno manjše nevarnosti morebitne izgube službe v državni upravi, ki se v naši zadevi pojavlja na drugi strani tehtnice? Ali življenje in zdravje večjega števila ljudi res ni večja dobrina kot pa nevarnost morebitne izgube službe v državni upravi za tiste, ki se sredi epidemije, ki seje smrt, ne želijo cepiti?”, je zapisal v nadaljevanju in dodal, da nevarnosti izgube službe v resnici ni, saj mora po ustaljeni doktrini tehtanja v okviru začasnega zadržanja ustavno sodišče, kot je pojasnjeno zgoraj, vselej upoštevati nastalo težo škode, ki bi se pojavila, če bi bil predpis kasneje spoznan za protiustavnega. To pa po Jakličevih besedah pomeni, da posamezniki službe naposled sploh ne bi izgubili.

Vsak protiustavni predpis namreč ne bi mogel predstavljati pravno veljavne podlage za odpoved. Oseba, ki bi službo začasno izgubila, bi po končni vsebinski presoji sodišča službo dobila nazaj, vključno z vsemi plačami in prispevki za obdobje, ko je morda zaradi protiustavnosti predpisa začasno ostala brez nje. “Ta zatrjevana škoda na nasprotni strani tehtnice je torej v primerjavi s škodo, ki bi nastala, če bi bil ukrep zadržan (izguba življenja in zdravja večjega števila ljudi sredi resne epidemije, ki seje smrt), neznatna in nemerljivo manjša. Nemerljivo zato, ker je celo neetično meriti takšne vrste začasno škodo s škodo, ki jo zaradi necepljenja povzročimo življenju in zdravju velikega števila sodržavljanov, med katerimi so, kot pojasnjeno, mnogi epidemiološko najbolj ogroženi in ranljivi člani družbe,” poudarja Jaklič.

Večina sodišča ustaljene vrednote postavila na glavo
Jaklič, sklicujoč se na prakso v ZDA, poudarja, da je večina slovenskega Ustavnega sodišča RS s svojo odločitvijo svet poučuje o nekem novem pristopu, ki ga zdravstvena in ustavnopravna stroka razvitega sveta doslej ni poznala in ki težo dosedanjih ustaljenih vrednot obrača na glavo. “Težava je le v tem, da tega obrata večina ne obrazloži in ga tudi ni mogoče obrazložiti,” je kritičen Jaklič. 

“Ker zadržanje ukrepa po ustaljeni doktrini o začasnih zadržanjih ni mogoče, ukrep pa je vseeno zadržala, se je večina odločila vse zgoraj navedene protiargumente preprosto prezreti,” je zatrdil in dodal, da je pri tem morala tako daleč, da je celo zamolčala, kaj v resnici tehta na težji strani tehtnice (vrednota življenja in zdravja večjega števila ljudi sredi resne epidemije, ki seje smrt). Po Jakličevih besedah je prikazala, kot da so na tej strani tehtnice neke druge bolj plitke vrednote (delovanje državne uprave). “Te so seveda prav tako tam, toda zgolj poleg in kot dodatek k osrednji in odločilni vrednoti življenja in zdravja večjega števila ogroženih soljudi sredi epidemije.”

Ustavni sodniki, ki so glasovali za začasno zadržanje odloka. (Foto: STA)

Kritik sodišča s strani številnih strokovnjakov ustavnosodnega področja ne manjka
Argumentativno nekorektni pristop po Jakličevih besedah prinaša posledice, ki se med drugim kažejo v doslej izraženi strokovni kritiki Ustavnega sodišča, ki so jo izrekli številni vrhunski strokovnjaki ustavnosodnega področja. “Eden teh (vrhovni sodnik in bivši ustavni sodnik) je konkretno odločitev označil za argumentativno tako očitno zmotno, da je “žaljiva za zdrav razum”. Drugi (bivši ustavni sodnik in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice) za “vsebinsko povsem prazno”, pri čemer bistvo tehtanja, ki umanjka, večina po njegovi oceni nadomesti z nepovezanim nizanjem nerelevantnih paragrafov ali “pravno žvarovno”. Prvi predsednik ustavnega sodišča pa se je zoper podoben način odločanja ustavnega sodišča v zadnjem času (današnji primer sodi v niz več argumentativno podobnih primerov) obregnil z oceno, da gre za “sosledje sorazmerno resnih napak, pomanjkljivosti, zgrešenih odločb … zlasti v zvezi z razumevanjem vloge Ustavnega sodišča RS v zdravstveni krizi, ko presoja zadeve, ki so tako eminentno izvršilno oblastne … Tu je bilo ustavno sodišče celo leto aktivistično na napačnih osnovah”, odmaknjeno od uveljavljene ustavnosodne presoje. Ocenil je celo, da je ustavno sodišče “zlorabilo” pravo.”

“Sam na podlagi zgoraj utemeljenega v ločenem mnenju ocenjujem, da večina v tej zadevi ni sledila ustaljeni doktrini, ki se v ustavnosodni presoji uporablja v primerih začasnega zadržanja,” je zatrdil in dodal, da je večina sprejela odločitev, ki je v okviru ustaljene doktrine ni mogoče konsistentno obrazložiti na noben način, ob tem pa odklonov niti ni skušala pojasniti niti odgovoriti na resnični srž protiargumentov. “Toda sojenje na podlagi ustaljene doktrine je edino, četudi ne popolno, zagotovilo, da sodnik prepreči vdor (zavedno ali nezavedno) nepravnih dimenzij v svoje tehtanje in odločanje.” Spomnil je, da je ob svoji izvolitvi v Državnem zboru prisegel, da bo sodil po ustavi in ravnal po svoji vesti, zato je – tudi tu – dolžan podati svojo iskreno oceno: da v tem primeru razlogovanje večine ni skladno z ustaljeno ustavnosodno doktrino, temveč z vzgibi izven prava, ki merijo učinke odločitve v politični areni.

Nina Žoher