Delo pravosodnih policistov na Dobu nevarno in preobremenjeno, dogajanje v zavodu pa kot država v državi, kjer vladajo lastni zakoni in pravilniki?

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (Foto: STA)

Začetek prejšnjega tedna je nedvomno zaznamoval napad na pravosodnega policista v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, ki je v zaprtem delu zavoda izvajal varnostne naloge. Obsojenec Samo Tadin, ki na Dobu prestaja zaporno kazen zaradi umora in poskusa umora policistov na Ižanski cesti leta 2015, je namreč z nožem jedilnega pribora v hrbet policista zadal dve rani, zato je bil ta obravnavan v ambulanti zavoda in nato odpeljan v bolnišnico. Generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj je kljub napadu in pobegu iz koprskega zapora povedal, da posebni ukrepi oziroma sistemske spremembe za zdaj naj ne bi bili potrebni, s čimer pa se naš anonimni vir ne strinja. Ta namreč razkriva, da je delo pravosodnih policistov na Dobu nevarno in preobremenjeno in naj kot tako ne bi zagotavljalo varnosti, reda in discipline ter obveznosti do obravnav na sodiščih. Dogajanje v zavodu primerja z državo v državi, kjer vladajo lastni zakoni in pravilniki, sporna dejanja in kršitve zakonov Republike Slovenije pa naj bi bili stalnica. 

Učinkovito delovanje pravosodnih policistov je nujno, saj ti zagotavljajo, da življenje in delo obsojencev v zavodu potekata po hišnem redu zavoda, pri čemer zlasti seznanjajo obsojence s hišnim redom zavoda, jih opozarjajo na odstopanje od hišnega reda zavoda, sodelujejo z drugimi delavci zavoda, da se prepreči nastanek sporov med obsojenci ter sporov med obsojenci in delavci zavoda, usmerjajo in spodbujajo obsojence, da opravijo potrebna opravila za vzdrževanje reda in čistoče, spodbujajo obsojence pri njihovem delu in izobraževanju ter drugih dejavnostih, ki so vsebina osebnega načrta. Prav tako preprečujejo nastanek škode na premoženju zavoda in odkrivajo povzročitelje škode, zagotavljajo pogoje za počitek obsojencev ter poročajo operativnemu vodji o dogodkih in opažanjih, ki so pomembni za varnost, red in disciplino življenja in dela obsojencev v zavodu.

Po navedbah našega vira je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob prišlo do opustitve pravilnega načina izvajanja in zagotavljanja varnosti, kar naj bi pomenilo, da je tam prisotno neprimerno obvladovanje oziroma vodenje prestajanja kazni posameznika v vseh fazah. “Nerazumno premalo pravosodnih policistov in preveč socialnih strokovnih delavcev in njihova nedelavna efektivnost, ki se kaže pri naraščanju še hujših povratnikov. Dejstvo je, da niso upoštevani pogoji za zagotavljanje varnosti pravosodnih policistov v povečanju kadra za opravljanje danih nalog, zaradi primanjkovanja pravosodnih policistov prihaja tudi do  kršitev zakona o kazenskem postopku, ker se stranke v postopku ne odzivajo na obravnavah.”

Delo vseskozi samo na enem pravosodnem policistu
Naš vir navaja, da je uresničevanje besed Podržaja, da paznik ne sme obrniti hrbta obsojencem, nemogoče, saj je pravosodni policist v veliki večini popolnoma sam. “Dnevni red poteka od jutra do večera. Zjutraj ob raportu sta dva paznika, kjer je v skupinskih sobah približno 24 obsojencev, v samem bloku pa je od 100 do 120 obsojencev ali tudi več. Ob zajtrku ostane samo en pravosodni policist v bloku, drugi pa vodi obsojence na zajtrk. Delo medicinskih sester tako rekoč opravljajo pravosodni policisti. Po zajtrku delita terapijo, pri čemer ostali čakajo, da dokončata, za odhod na dejavnosti (šola, skupine ipd.). Ob sprehodih ponovno spušča na sprehod samo en paznik, enako za fitnes in ob odhodu na večerjo. Vseskozi je delo samo na enem pravosodnem policistu, ker dela ne morejo opravljati v dvojicah, saj je premalo kadra. V nočnem času je v bloku velikokrat samo en pravosodni policist. Skozi celo noč! Občasno, ob delitvi terapije, se je zgodilo, da je moral nočni pravosodni policist, ki je bil sam, odklepati vrata in deliti večerne terapije, kar je zelo nevarno, saj bi tako z lahkoto obsojenci obvladali paznika, kar bi lahko vodilo do nepredstavljivega incidenta.” Po besedah vira sta na samih raportih – štetju dva pravosodna policista, kar na maso obsojencev pomeni, da sta lahko oba obvladana v nekaj sekundah; torej, še preden bi uspel paznik obvestiti nekoga, bi bilo lahko stanje že katastrofalno.

Foto: STA

Ob pregledu sob nastane enak problem. Dva pravosodna policista pregledujeta enega obsojenca v sobi, kjer je še 10 drugih obsojencev, ki niso pod kontrolo. Istočasno, iz istega trakta, je še vsaj 10-12 drugih zapornikov, nad katerimi nimata popolnega nadzora ob kontrolnem obhodu sobe ali samem pregledu obsojenčeve omarice glede morebitnih prepovedanih predmetov po hišnem redu. Enak problem se pojavlja ob obisku kantine; en pravosodni policist namreč vodi obsojence v kantino, drugi pa ostaja v bloku. Kakor koli obrnemo sistem, je pravosodni policist v veliki večini popolnoma sam! V času malice pravosodni policist v bloku opravlja delo sam, česar tudi ne bi smel z vidika varnosti. Glede na povedano je mogoče sklepati, da za varnost ni poskrbljeno niti v minimalni meri. Glede na to, da kadar je kosilo, zajtrk, večerja ali sprehod, obsojenci hodijo za paznikom, ker jih ta vodi, je povsem jasno, da je povsem nemogoče upoštevati besede Podržaja, da se obsojencu ne sme obračati hrbta.

Vsakomur je jasno, da tukaj ni problem hrbet, ampak kadrovska zapolnitev, poudarja vir in dodaja, da bi bilo veliko boljše, če bi bil kakšen nepotreben pedagog manj pa kakšen pravosodni policist več. “Kajti same strokovne službe, pedagogi-psihologi tako rekoč niso usposobljeni za delo z obsojenci, saj jih smatrajo kot srednješolce. Razgovori z njimi potekajo kot učiteljevi z dijakom. Pomoč je minimalna, da ne govorimo o vključevanju v življenje po prestani kazni, saj imajo le-teh izkušenj manj kot marsikateri zapornik. Kar v 90 odstotkih uredijo le nujno enkratno denarno pomoč in obsojenca brcnejo pred vrata, kjer se mora znajti sam. Kje je 6-mesečna priprava na življenje zunaj, pred izpustom? Kje je pomoč zaporniku, za kar so zaposleni tukaj, da bi obsojence skušali rehabilitirati in jim nuditi pomoč pri vključevanju nazaj v sistem?” Ob tem vir opozarja, da odklepanje in zaklepanje vrat opravlja samo en pravosodni policist, kot tudi 90 odstotkov preostalega dela. Glede na maso obsojencev smo priča neodgovornemu ravnanju pravosodja in uprave zaporov.

Glede primerjave efektivnosti opravljenega dela delavcev strokovnih služb in paznikov vir izpostavlja, da je prvih neprimerno več oziroma nepotrebnih. “Vseh 30 delavcev, v celotnem zavodu vsakodnevno, bi, če bi delali strokovno z vsakim posameznim kaznjencem, imeli vsak vsaj dvakratni kontakt v tednu, tako ga pa nimajo tudi po več mesecev. Ko ocenjujejo zapornika in naredijo njegov osebni načrt, tudi pravopisnih napak od zadnjega spremljevalnega obdobja ne popravijo. Tudi nepravilnosti, kot so prijave na razgovor, se ne odvijejo v tednu, ko se prijavijo zanj,  in to tudi, če so nujne.”

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (Foto: STA)

Poleg tega je paznik v svoji izpovedi o stanju v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob spomnil, da naj bi se pred leti substanca metadon mešala – koncentrirala kar na Dobu zaradi obilnega zaslužka tedanjih vodilnih na položaju. Prav tako je izpostavil, da je bilo v času med 31. majem in 9. junijem 2016 okrog 36 sončnih kolektorjev iz 5. in 6. oddelka, torej novega dela zavoda, odstranjenih. “Ti so odšli ‘neznano’ kam (beri: montaža in odvoz, odpeljani z prevoznim dvigalom podjetja Prijatelj d.o.o.). Posledično je zato primanjkovalo tople vode za zapornike, sami novi objekti pa so narejeni nekvalitetno, saj v sorodstvenih izvedbah izbranih podjetij potekajo sanacija stvari in servisi. Vse financiranje z evropskim denarjem, ki je bilo namenjeno zaporu, je odtujeno, kar je bilo možno odpeljati.” Prav tako naj bi bila nerazumno potratna poraba sanitarnega materiala.

Nekaj je za medije, nekaj je realnost
Na skoraj 600 obsojencev in šest blokov na Dobu je v samih blokih skupaj čez dan 12 pravosodnih policistov, navaja vir. Torej dva na blok in en dežurni na vseh šest blokov. Čez noč pa je to število skoraj prepolovljeno. “Nekaj je za medije, nekaj je realnost, ki se odraža tako v ozračju med zaposlenimi kot tudi v ozračju med zaprtimi. Če bi prišlo do upora obsojencev, bi 600 ljudi zlahka obvladalo 12 pravosodnih policistov in hkrati ogrožalo samo prebivalstvo v neposredni bližini!” Ob tem vir dodaja, da je prenašanje nedovoljenih predmetov v zavod lahkotno, saj imajo pravosodni policisti zvezane roke za resnejši poseg pregledov ali pa sploh nimajo dovoljenj za opravljanje pregledov. “Tudi delo psihologov in t. i. pedagogov je minimalno, zaznano je, da pridejo na delo in gredo. Neke resne strokovne ocene obsojenca ni! Kajti med nami samimi so avtisti, shizofreniki, večkratni morilci. Nič ni ločeno! Torej, nekdo, ki je povzročil prometno nesrečo ali ogoljufal nekoga, je tukaj notri zaprt z najhujšimi možnimi morilci, preprodajalci drog itd. Zato so besede ob naklepnem morilcu Tadinu s strani Majcna, da ‘smo ga imeli za mirnega obsojenca’, daleč stran od resnice! To je samo maska, reševanje osebnih napak pred zadušitvijo!”

“Nepravilnosti se dogajajo tudi v delovanju zavoda kot ustanovi in med zaposlenimi za rehabilitacijo obsojenca, zaradi katere so sploh zaposleni tako imenovani strokovni delavci. Zavod sam izvaja pritisk po svoje, določene sankcije, kot recimo v sodbi nimajo prepovedi iti v nek kraj, ti sam zavod, in to po lastni presoji, prepove. Ali pa delanje odvisniške skupine alkohola in droge – čeprav tega v sodbi ni, morajo obsojenci v zavodu to izvajati. Čemu je namenjen zapor? Izvrševanju kazenske sankcije po izdani sodbi sodišča; ali je zapor potemtakem nad sodiščem, torej so pedagogi več kot sodniki, ki so sodili obsojencem? Ali je upravnik zapora nad sodniki? Torej beseda sodnika ni nič vredna, ampak beseda zapora oziroma ‘strokovnega delavca’?” se sprašuje vir in obenem dodaja, da mora zavod izpolnjevati, kar sodba narekuje, ne pa, da obsojence prisili v skupine, ki jih sploh nimajo odrejene s strani sodišča. “S tem pa dodatno izčrpavajo sredstva! Plus, da to delo izvajajo ljudje, ki so navadni pedagogi in nimajo izobrazbe, so brez strokovne usposobljenosti za izvajanje takih skupinskih terapij. Bolj primerno bi bilo: več paznikov in manj strokovnih delavcev,” je globoko prepričan vir. “Posebnosti, ki se dogajajo v zavodu na Dobu, so kot da je država v državi. Svoji zakoni, pravilniki. Sporna dejanja in kršitve zakonov Republike Slovenije.”

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (Foto: STA)

Pravosodni policist opravlja delo policista, psihologa, pedagoga in sogovornika
Pravosodni policist opravlja delo policista, psihologa, pedagoga in tudi sogovornika, ko se zatečeš k njemu v stiski, poudarja vir. “Pravosodni policisti so 300-odstotno preobremenjeni s svojim delom, ki ga niti v minimalni meri ne morejo opravljati varno. Podržaj zatrjuje, da je za varnost poskrbljeno in ni potrebe po sistemskih spremembah, obenem pa v istem dihu pravi, da bi potrebovali 800.000 evrov za prenovo varnostnega sistema in 200.000 evrov na letni ravni za vzdrževanje. Kdo tukaj koga vleče za nos? Davkoplačevalce je potrebno informirati, kam gre denar, kako deluje zavod kot pomožni pravosodni organ za izvrševanje kazenskih sankcij.”

Hrana po besedah vira naj ne bi bila okusna, zato se je veliko zavrže. “Hrana je brez soli, presoljena, pol surova ali neoprana. Bogokletno, zapornik si je ne more sam pripraviti, začiniti do užitnega. Porcije so velikokrat pod normativom.” Ob tem pa je v povezavi s tem spomnil na lanskoletni incident, ko je prišlo do napada na pravosodnega policista. “Udeleženih je bilo 5 do 10 zaprtih oseb, morda več, za dva dodatna kosa kruha, ki sta bila sicer sveža, a izsušena zaradi nepravilne hrambe. V jedilnici je bilo tedaj okrog 100 obsojencev, ob napadu na pravosodnega policista je trajalo kar nekaj minut, da so iz drugih oddelkov pritekli dodatni pravosodni policisti in skušali kar najhitreje obvladati situacijo. Skupaj je bilo 7 do 8 pravosodnih policistov proti okrog 100 ali več obsojencem, razmere bi bile katastrofalne, če se obsojenci ne bi sami pomirili, saj so v danem trenutku onesposobili tistega, ki je ta incident sprožil. Seveda, v tem času je bil ponovno samo en pravosodni policist v vsakem oddelku, torej 1 proti 100 ali več.” Kljub incidentu pa se število pravosodnih policistov ni povečalo.

Vir poudarja, da je sistem gnil do temeljev in se mora zato spremeniti vse do temelja. “Situacija je resna, dokler bo obstala, bi jo bilo potrebno reorganizirati, s temeljitim nadzorom voditi in zgraditi na novo z novimi strokovnimi ljudmi, staro strukturo pa sodno obravnavati. Ljudi, ki so kazensko odgovorni, pa tudi primerno kazensko preganjati,” je prepričan vir.

H. M.

Komentarji so onemogočeni.