fbpx

Demokratični socializem − nostalgija, mit ali nevarnost?

Foto: Polona Avanzo

Spet oživlja govoričenje okrog “demokratičnega socializma”. Vsi levičarji se ga oprijemajo kot rešilne vrvi. Vsake toliko let se pojavlja kot ptič feniks. Kot da še nismo preboleli zablod “delavskega” samoupravljanja in njegovih rušilnih posledic, niti ne “socializma s človeškim obrazom”, ki je vzniknil iz prsti tisočih človeških kosti tik pred njegovim zlomom. Vendar gre za novo zablodo brez realne vrednosti.

Zagovorniki si pod tem predstavljajo boljšo in pravičnejšo razdelitev bogastva in gospodarsko demokracijo. Zagovarjajo torej socialno tržno gospodarstvo, a nevidno roko trga naj zamenja vidno varuštvo ali skrbništvo države. Se moramo res spomniti, da smo že preboleli podobno fazo s planskim gospodarstvom, ki je delovalo skoraj štirideset let, se je pa proti koncu tega razdobja skrčilo v invalidno gospodarstvo pomanjkanja, ki je prizadelo vse prebivalstvo, česar niso pozabili niti otroci, ki so ostali brez plenic in igrač? Hkrati je ta socializem zrušil meščansko pravno državo. Obveljalo je geslo: kjer je dinamično ustvarjalno gospodarstvo, uvedimo strogo vodeno neproduktivno upravo.

Neustrezne primerjave Slovenije s Švedsko
Nemogoče se je primerjati s Švedsko (kar je bil deklarirani cilj komunistične partije v sedemdesetih letih) ali z Nemčijo. Pri nas nismo imeli demokratičnega režima, ampak enoumje zapovedanega utirjenja mišljenja v kalup marksizma. Pri nas nismo imeli niti zgodovinsko gospodarsko zraslega konsenza med kapitalom in delom v smislu socialnega tržnega gospodarstva, kajti kapitala svobodnega podjetništva kot temelja resničnega gospodarstva s konkurenco nismo imeli, večina kapitala je bila v državnem lastništvu in zato ni mogel biti enakopraven partner delu. Delo pa je bilo pod taktirko partije in se ni oziralo na omejitve kapitala, ker potem podjetništvo ni smelo biti svobodno pri določanju pogojev, pod katerimi je najemalo delovno silo. Delavsko samoupravljanje je ta razmerja deformiralo do perverznosti, ker se je naslanjalo na pogodbe med delom in kapitalom, ki jih je sklepala državna uprava s prisilo. Vsaka resna analiza se na teh nesmislih poruši.

Proizvodnja SFRJ

Če hočemo primerjati slovenske razmere v obdobju pred osamosvojitvijo z nemškimi, moramo upoštevati, da je v nasprotju z neoliberalnimi dejavniki prepričanja v ZDA pri dedičih državne blaginje Ludwiga Erharda, ministra za ekonomijo Nemčije v povojnem obdobju, ko se je restavrirala nemška demokracija po nacistični vladavini 1933-1945, govorjenje o “demokratičnem socializmu” odveč, ker je Nemčija pripadala najboljšemu vseh socialnih svetov. Kajti pri njih se je dejansko aktivno uveljavilo geslo “blaginja za vse”. Titova država je tolerirala in spodbujala selitev naših delavcev v nemške tovarne, ker je s tem pridobila: zmanjševala je brezposelnost in služila z devizami. Del nemške blaginje se je prelival zato tudi k nam.

Podjetniška država − pogoj razvoja
Paradoks je, da se vse razglabljanje ustavi pri državi. Ta bi morala biti “podjetniška” država, ne samo mašilo za trenutno odpovedovanje trga, ampak resnično podjetniška, to je delujoča kot investitor. Kako takšna država deluje, je opisala v svoji knjigi Kapital države (2013) dr. Mariana Mazzucato z Univerze Sussex, raziskovalka inovacij prve vrste, saj jo revija New Republic uvršča med trojico na svetu, ki so napravili največ za analizo in spodbujanje inovacij. Na primeru ZDA, ki naj bi po splošnem mišljenju najbolj sovražile subvencije podjetjem, dokazuje, da so s svojim kapitalom omogočile vzpon Silicijeve doline (Silicon Valley) kot mitskega pojma vrhunskega ustvarjalnega zasebnega podjetništva. To brez množičnega državnega podpiranja ne bi bilo mogoče. ZDA dajejo na razpolago infrastrukture podjetjem, za katera bi bilo tveganje preveliko ali pričakovanje dobička premajhno, kot npr. v izobraževanju ali vesoljski tehnologiji. Država nastopa kot namenski spodbujevalec inovacij in celó celih trgov. Nisem še zasledil, da bi o takšni državi pri nas sploh govorili, kot da ne obstaja, so pa le tako ZDA omogočile zelo tvegane in kapitalsko intenzivne projekte, kot so železnice, brez katerih ne bi bilo industrializacije ZDA. Slovenska država daje sredstva za raziskave, vendar ne namensko in podjetniško z mislijo na ekonomske rezultate. Skrivamo se za frazami, da država v takšnih in podobnih primerih ne sme biti investitor. ZDA so ustvarile plodna tla tudi za nanotehnologijo in velike dele farma raziskav in za internet, ki je bil izumljen šele z investicijo DARPA (obrambno napredni raziskovalni projekti), ki so jih v začetku celo komercializirali.

To je za naše postkomunistične pojme povsem nedopustno. Zato ni čudno, da je ves postkomunistični evropski blok tako zaostal za zahodno polovico Evrope: število prijav patentov je desetkrat manjše in dodana vrednost je povprečno osemkrat manjša. Ves ta blok (v katerem smo pa Slovenci na vrhu) je združena evropska revščina.

Elon Musk (Foto: epa)

ZDA se pojavljajo ne samo kot podpornik državno financiranih temeljnih raziskav na univerzah, ampak krepijo podjetja tudi z državnimi naročili, davčnimi olajšavami in subvencijami, od katerih je samo inovator Elon Musk za svoja podjetja električnih avtomobilov Tesla do leta 2015 prejel pet milijard dolarjev; prav tako z industrijsko političnimi investicijami in partnerstvi, predvsem z obliko nacionalne znanstvene ustanove NSF. S svojim denarjem je razvila Googlov algoritem PageRank, kateremu se lahko Google zahvali za svoj poznejši spektakularni vzpon. Pa tudi Apple je bil v začetku deležen velikih državnih spodbujevalnih sredstev in profitiral je s prostim dostopom do tehnologij iz civilnih in vojaških raziskovalnih programov. Mazzucatova ugotavlja z dokazi v svoji knjigi: “Dejansko v iphonu ni nobene tehnologije, ki je ne bi financirala država.”

Celo v državi, ki je najkasneje po vladavini Ronalda Reagana napredovala k voditeljici svetovnega neoliberalizma, še danes najdemo v isti meri aktivno in intervencionistično “podjetniško” državo. Brez te države ne bi bilo tehnološkega vodstva ZDA. Ta princip velja v mnogo večji meri za majhne države, posebno če so v skupini postkomunističnih. Te države bi morale biti “podjetniške”, kar pa terja vodilno in napredno znanost z univerzitetnimi raziskavami naprednih tehnologij. S tem smo stopili v krog raziskav in razvoja, ki mora biti izredno dobro usmerjan, če hočemo dobiti enak ali vsaj podoben učinek, kot so ga v ZDA. Pri tem naletimo v prvi vrsti na visoko izobražene in ambiciozne kadre in, drugič, na potrebo usmerjene izbire raziskovalnih projektov za državno financiranje, ki bodo omogočili podjetjem razvoj v napredne proizvode. V ta namen te postkomunistične države nimajo futuristov na svetovni ravni, ki bi izoblikovali takšen nabor tehnoloških projektov, ki bi po dokončanju omogočili naprednim podjetnikom nadaljnji razvoj v nove izdelke, naprave in tehnologije. Ne nazadnje terja to od države tudi organizacijo raziskav in razvoja po vzoru ameriške agencije DARPA, ki izbira partnerje pri raziskovalnih projektih glede na njihov dosedanji uspeh in možnosti in obete v prihodnosti. Takšne organizacije Slovenija nima, niti je nima nobena država postkomunistične skupine. Rezultati so zato temu ustrezni, ostajajo samo na ravni študij, niti ne invencij. Zaostanek te skupine držav za napredno zahodno skupino se povečuje. V državah vzhodnega bloka, vključno s Slovenijo, ni niti hotenja, da razgradijo dosedanji sovjetski sistem organizacije raziskav in razvoja, ki ga vzdržujejo že blizu tri četrt stoletja. Postal je inerten, neprebojen in nepopustljiv. Ne sicer škodljiv, ker pomaga preživljati mlade raziskovalce, pač pa v tehnološkem razvoju države neopazen.

Intervencionistična država
Soočenje svobodnih, inovativnih trgov in inertnih birokratskih držav sproža vrsto vprašanj, a nikakor ne iz ideoloških razlogov, marveč iz povsem empiričnih vzrokov. Nasprotja med trgom in državo v mnogih ozirih tam v realnosti sploh ni. Država nastopa zelo aktivno in intervencionistično na mnogih področjih: na bančnem področju deluje aktivno, prav tako na trgovsko-razdeljevalnem. Tudi v izobraževanju nastopa z reformami kljub protestom izvajalcev. Ta argument torej ne drži. Res pa je, da na področju RiR svoje vloge ne izvaja. Kakšni so razlogi? Ti so predvsem osebnega, prestižnega značaja, položaj nekaterih direktorjev je tako močan in vpliven, da se jih nihče ne upa dotakniti, kajti nasprotniki niso razgledani, nimajo argumentov, so šibki in nesposobni za odkrit spopad. Čim dlje traja to stanje, tem težji bo končni obračun.

Značilno za stanje duha v Sloveniji je dejstvo, da o tem ni nobene javne niti strokovne debate. Čeprav se posledice tega neinovativnega stanja razširjajo na vsa področja: na fiskalnem področju obstoja velika vrzel novih prihodkov v državno blagajno, ker je dodana vrednost gospodarstva premajhna. V primerjavi z Avstrijo je dodana vrednost na zaposlenega v industriji 2,3-krat manjša od avstrijske. Posledice te razlike se kažejo v manjših davkih, v slabšem izvozu, ker je delež visoke in dražje tehnologije v izvozu precej manjši kot v Avstriji, kar pomeni nižji izvoz, nižje plače in pokojnine. Posledice so nižja sredstva za izobraževanje in zdravstvo, kjer so posledice zelo vidne in povzročajo nemir med zdravstvenimi delavci, pri pacientih pa škodo in slabše zdravstvene razmere. O teh posledicah bomo razpravljali v posebnem članku.

Na žalost ni nobenega politika niti politične stranke, ki bi bila kos temu strukturnemu deficitu. V vladah ni nobenega ministra, ki bi se zavedal tega stanja in se ga lotil drastično in temeljito.

Geslo socialnega tržnega gospodarstva je votel sofizem
Geslo “socialnega tržnega gospodarstva” je pri nas še mnogo bolj v oblakih kot na Zahodu. Podobno geslu “demokratični socializem”. Zato bi morali tisti, ki te pojme uporabljajo v svojih volilnih programih za privabljanje volivcev, to tudi bolj konkretno določiti. Menim, da tega niti niso zmožni, ker so pojmi tako neoprijemljivi in lebdeči v zraku. Bilo bi bolj produktivno govoriti ne o če trg in država, ampak kako trg in država. Se pravi manj zgodovinsko in idejno kot pa praktično politično. Neobičajno je, če želimo govoriti o razmerju med trgom in državo kot o bistvu socialnega tržnega gospodarstva. Zato nočemo govoriti na splošno, ampak terjajmo, da se pogovarjamo o bistvu na praktičen, pragmatičen način s številkami in dejstvi. Ne smemo istovetiti “svobodnega” in “socialnega” tržnega gospodarstva. Naša zgodovina je premlada, da bi bilo oboje prepleteno. Trozvok, s katerim si predstavljamo neoliberalizem, nam pomeni deregulacijo, privatizacijo in financializacijo, kakršen je pljusknil k nam z Zahoda, kot ga je definirala čikaška šola okrog Miltona Friedmana in jo je politično uvedla Margaret Thatcher. Prejšnje oblike neoliberalizma v naš komunizem niso segle. Omeniti moramo pa francoskega filozofa, nam dobro znanega Michela Foucaulta, ki je opozoril (1979) na razširjeni nesporazum, ki še danes zaznamuje debate, “da sledi neoliberalizem principu laissez-faire“. Takole pravi: “Neoliberalizem se ne postavlja pod znamenje laissez-faire, ampak nasprotno pod znamenje budnosti, aktivnosti, permanentne intervencije.

Država mora biti torej vedno intervencionistična, vendar ne sme posegati v tržne mehanizme, ampak nasprotno v socialne, s čimer pa spet ustvarja idealne razmere za trge. To pa pomeni, da mora država preprečiti monopole. Celo mnogo več: vplivati mora na demografijo prebivalstva, s čimer povečuje množico potencialnih kupcev, pripravljati mora infrastrukturo in tla, jamčiti pouk in izobraževanje, prilagajati pravni sistem na stanje tehnologije, v nejasnih primerih pa celo trgovske poti vojaško zavarovati, kar pa nam, Evropejcem, ne diši, se pa tega velesile večkrat poslužujejo, da bi ustvarile optimalne pogoje za trge.

Tako se ustvarjajo “tržno konformne demokracije”. Kajti za neoliberalne države, kar so danes malone vse, sta trg in konkurenca ne samo omejitev, ampak princip. Gre mnogo bolj za državo pod nadzorom trga, kot pa za trg pod nadzorom države. Z zasukom starih razmerij med trgom in državo zasledujejo neoliberalne države od samega začetka idejo dobesedno tržno konformne demokracije. Trg se ne sme prilagoditi družbi, marveč se mora družba prilagoditi trgu. To pa pomeni, da se lahko samo tako razvijejo prednosti konkurence, a ne samo to, kajti s tem porinemo zapah proti vsakemu totalitarizmu države.

To je delovalo v Evropi dobrodejno, kajti nemške države sploh še ni bilo po koncu 1. svetovne vojne. Kot trdi Foucault, je nastalo v Nemčiji najprej tržno gospodarstvo, šele na tem temelju pa nemška država. Zato imamo v sodobni Nemčiji državo, ki jo lahko imenujemo radikalno ekonomska država, če razumemo “radikalno” v strogem smislu pojma: njene korenine so popolnoma ekonomske.

Slovenija nesposobna za sodobne izzive
V Sloveniji se je po osamosvojitvi do popolnosti razvil neoliberalizem, kajti glavna ovira, komunistična partija, je izginila oziroma je izgubila kompas, mlade pomladne politične sile pa se še niso znašle kot protisila, ki bi zavrla njegovo delovanje. Po drugi strani ni bilo protisil krščanskega socialnega nauka, ni bilo socialne demokracije, kajti propadla partija je bila prešibka in je šele iskala svoj raison d’etre, in ni bilo sindikatov, ki so se komaj otresali komunističnega varuštva in se niso znašli v kleščah divjih privatizacij. Te sile zato niso zmogle preprečiti negativnih učinkov trga, kaj šele, da bi vzpostavile državno socialno skrbstvo. V tistem času prehoda ne moremo najti nikjer zametka dejavne socialne demokracije, niti ni to nasprotje neoliberalizmu, kvečjemu ena od oblik neoliberalizma. Partija ni bila zmožna niti sprevideti pojava brezposelnosti, ker ga je zanikala, kajti ta pojav je popolnoma negiral njena reformna prizadevanja za sanacijo razmer.

Ni jasno, kdaj se je zasukalo razmerje med trgom in državo, da mora gospodarstvo slediti državi in družbi, ampak da morata država in družba slediti gospodarstvu. In tako ne rezultira iz invalidnega razmisleka o trgu država “nočnega čuvaja”, ampak aktivno intervenirajoča država, ki družbo čim bolje prilagaja na potrebe trga. Te zahteve presegajo sposobnosti današnje slovenske države, ker je strokovno šibka in nima idejnih vodil. Naša predstava o državi in gospodarstvu presega realnost. Pri tem gospodarstvo daleč nadkriljuje državo in politiko, ker je bolj zrelo in bolj zahodno. Več trga in konkurence ne pomeni nujno manj države, ampak drugo državo: ne državo z manj kontrole in intervencije, ampak drugo kontrolo in drugo intervencijo.

V državah, ki so komaj prebolele komunistične preizkuse potrpežljivosti podjetij in ljudi, je še nemogoče govoriti o državi, ki razpolaga s tako močjo in profesionalnostjo, da lahko posega v delovanje trga in konkurence. Govorjenje o socialnem tržnem gospodarstvu se v naših razmerah hitro spremeni zaradi udobnosti v plansko državo, ki smo jo komaj preboleli. Zato uredimo svojo državo optimalno in se naslanjajmo na avstrijski vzor, ki deluje brezhibno. Vendar ne gre samo za voljo, zavedati se moramo potrebnih pogojev: do popolnosti razvita podjetja z notranjo demokracijo, kooperativni sindikati, visoko kvalificirani in angažirani zaposleni in pravilna soigra trga in države.

“Demokratični socializem” je za nas nevarnost, ki je ni mogoče opisati za mlade generacije dovolj svareče. Vsi socializmi so se sprevrgli po neki začetni evforiji v teror in zločin. Preden so ljudje sprevideli svojo napako, je bilo že prepozno. Brez zaviranja smo začeli drseti v zapovedano eno samo ideologijo. Kdor je hotel svariti in opominjati k treznosti, je doživel najhujše kazni. Pučnik je bil pošten, nikogar ni ogoljufal ali mu kaj ukradel, a socialisti so mu ukradli najlepša leta z dolgimi leti zapora. Tisti, ki so to počeli z dokazovanjem, so doživeli posmeh in odvzem profesure, kar je pomenilo krajo preživetja. Kdor se vrača nazaj in je žrtev nostalgije, ni razsoden in je brez spomina. Pri nekaterih je kljub vsem pomislekom to mit za tolažbo pri občutku kesanja in teže greha. Zato je to nenehno med nami lebdeča nevarnost, ki se je je najbolje zavedati in jo obujati nenehno v spominu.

Dr. Marko Kos